Pred dnevi sva se spraševala o snegu in s spremembo vremena je padla bela pošiljka z neba.
Po jutru se dan pozna, pravi pregovor, in jutranja jasnina naju je pospremila na pot. Gorska cesta na prelaz Vršič je splužena do tal in na prelaz pripeljeva brez problemov. Najin avto je sicer opremljen z zimsko pnevmatiko in v prtljažniku imava celotno zimsko pohodno in smučarsko opremo, a že prvi pogled na pobočja nad prelazom da vedeti, da s smučanjem ne bo nič. Tako vzameva pohodno opremo in stopiva na zasneženo označeno pot v smeri Slemenove špice.
Po dobro utrjeni in pomrzjeni gazi stopava prečno v zmernem vzponu po vznožju Šitne glave in že občudujeva zlatorumene macesne, na katerih je še nekaj snega. Še preden stopiva na preval Vratca, izza grebena Prisojnika pokuka sonce in iglice viharnikov se zalesketajo v njegovih žarkih. Globoko pod nama je Erjavčeva koča, nad katero se pne vrh Vršič. Lepo so vidni vrhovi Špikove skupine in gore nad Veliko dnino, kjer gospodari kraljica Julijcev, Škrlatica. Doseževa Vratca in zagledava stene Mojstrovk, ki so delno zasnežene in prepadno padajo na z belino odeta melišča pod njimi. Svet, po katerem bova hodila, je obdan z macesni in nekaj ruševja, ki z belino snega ustvarjajo čudovito zimsko idilo v pozni jeseni. Že prvi koraki s sedla naju popeljejo v senco, ki jo meče pobočje Prednjega Robičja. Pot zavije proti zahodu in se vije visoko nad dolino Male Pišnice, katere zatreb se konča pod Slemenovo špico. Snega je tu nekoliko več in kljub gazi pridejo gamaše še kako prav, ko narediva kakšen korak izven narejene gazi. Na drugi strani doline so južna pobočja Visoke peči, Ciprnika in Vitranca. Srečava pohodnika, ki se že vrača. Bil je tako zgoden, da je uzrl in posnel rdečico jutranjih sončnih žarkov na stenah Jalovca. Midva le upava, da bo nama narava naklonila pogled na to mogočno goro, kajti nad vrhovi Mojstrovk so že prvi oblaki, ki jih podi veter in kateri sem ter tja zapiha tudi nižje.
Hodiva dalje in sonce obsije pot, ko doseževa pobočje gore. Povzpneva se na ravnico, kjer so običajno manjša jezerca s pogledom na Jalovec. V kotanjah ni vode, lesketa se v soncu sneg in razveseliva se pogleda na nekoliko z meglico oblaka zakrit vrh gore, medtem ko se Kotovo sedlo in Rateške Ponce kopljejo v soncu. Tudi tu macesni še niso odvrgli iglic in narava je tako bogato nagradila v prelestnih barvah najino pot. Še kratek vzpon in že stojiva na vrhu 1911 m visoke gore, kjer ponagaja veter, a kot vedno topla oblačila ohranjajo najino toplino.
Pod nama sta senčni Tamar in osončena Planica z Ratečami, nad katerimi se pnejo vrhovi Karavank in za njimi vidiva sosednji Dobrač. Veter za trenutke odpihne oblak z Jalovca in nama podari pogled na skalnato piramido. Fotografirava okolico in nato stopiva nekaj korakov nižje, kjer stoje potešiva slo po hrani in pijači ter se nato počasnega koraka odpraviva po celem snegu ob zahodnem grebenu gore z neprekinjenem fotografiranju macesnov in gora.
Ko zapustiva greben in se preko ravnice vrneva na vzhodno pobočje gore, zaslišiva glasove planincev in že gremo drug mimo drugega, vsak v svojo smer. Po poti prihoda se vrneva na preval Vratca in se spustiva po sedaj že ojuženem snegu na poti nazaj na izhodišče.
Dovolj imava časa in zato stopiva mimo parkirišča do Tičarjevega doma, kjer v zavetrju in na soncu narediva odmor s pogledom na premalo zasneženi plaz pod Grebencom in na oddaljeni Trentski Pelc in Srebrnjak nad Trento. Po nekaj minutah zopet oprtava nahrbtnika in se odpraviva po rahlo zasneženi cesti proti višjeležečemu Poštarskemu domu.
Odpre se pogled na Bavški Grintavec in v naslednjem ovinku greva mimo bunkerja in večjih ostankov vojaške zgradbe ter se za nekaj trenutkov ustaviva pri informativni tabli, od koder vodi stezica na Kopiščarjevo pot in od koder je pogled na Ajdovsko deklico. Le še nekaj korakov narediva in že sva pri domu. Naprej še ni gazi in tako zakoračiva na nedotaknjeno pobočje vrha Vršič in si utreva gaz. Nekajkrat se noga globoko ugrezne v očem skriti zamet, pod katerim je vejevje ruševja. Doseževa spihano pobočje in po njem se povzpneva na 1737 m visoki vrh, od koder je lep razgled na bližnje in daljne številne vrhove gora in dolino Velike Pišnice.
Na vrhu sva sama, a spodaj že vidiva pohodnike, ki stopajo po najinih sledeh. Zapustiva vetrovni razglednik in se mimo pohodnikov vrneva do Poštarskega doma, kjer naju premami macesen s svojimi storžki, da narediva kopico fotografij in se šele nato odpraviva nazaj na prelaz, kjer zaključiva današnje potepanje po zasneženih pobočjih.
Le kaj bo prinesel jutrišnji vremensko muhav dan, sneg ali dež ali pa oboje. Za njim pa pridejo zopet dnevi, ki bodo vabili v gore. Juhuhu!