Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Novosti

Slovenci himalajska velesila

Delo/Sobotna priloga - Viki Grošelj: ... na alpinističnem zemljevidu sveta

Slovenci himalajska velesila

Slovenci smo z vzponom na Anapurno leta 1995 postali deveta nacija, ki ji je uspelo preplezati vseh štirinajst osemtisočakov.

Lep dosežek, pa vendarle le zanimiv statistični podatek za širšo javnost. Za nas, alpiniste in strokovno javnost, je veliko bolj pomemben način, kako smo se povzpeli nanje. In tu imamo Slovenci res kaj pokazati.

Anapurna, 3. junij 1950. Dva moža se počasi, a neustavljivo vzpenjata po strmem zasneženem pobočju. Temperatura je nizka, mraz sili do kosti. Vzpenjanje ju izčrpava. Sleherni korak je zmaga volje. V prebliskih se jima pred očmi zvrsti cel svet slik: dnevi hoje v žgoči vročini, nevarno plezanje, izjemni napori vseh mož v boju z goro, vsakodnevna junaštva tovarišev pri postavljanju višinskih taborov ...
V eni uri, mogoče dveh, bo vse končano. Zadnji pomisleki pred nevarnostjo in velikimi napori so se razblinili spričo veličine trenutka. Ta dan gre za ideal. Nič ni dovolj veliko.

Neznanska razdalja ju loči od sveta. Gibljeta se v povsem drugem svetu, pustem, brez življenja, okamnelem. V fantastičnem svetu, kjer navzočnost človeka ni bila predvidena, morda niti zaželena. Kršita neko prepoved, ne oziraje se na odklonitev, in vendar se vzpenjata brez bojazni. Še zadnji strmi ozebnik. Gresta drug za drugim in se ustavljata pri vsakem koraku. Leže na cepinih skušata priti do sape in pomiriti srce, ki tolče, kot bi hotelo počiti.
Sedaj čutita, da sta tam. Nič ju ne more ustaviti. Obiti je treba le nekaj skalnih blokov. Potegujeta se kvišku, kakor pač moreta. Ali je mogoče?

Zares! Silovit veter udari vanju.
Sta … na Anapurni.
8091 metrov.
Neizrekljivo veselje napolni njuni srci.

Strahotni prepadi na nasprotni strani so brez dna. Oblaki plovejo globoko spodaj sredi globine. Zakrivajo ljubko, rodovitno dolino Pokara, več kot 7000 metrov niže. Nad njimi nič!
Poslanstvo je izpolnjeno. Najvišji vrh, ki je bil kdaj zavzet v zgodovini človeštva, je pod njunimi nogami. Anapurna. Prvi od štirinajstih osemtisočakov, na katerega je stopil človek.
(Maurice Herzog)

Eden največjih in prelomnih dogodkov

Moža sta se imenovala Maurice Herzog in Louis Lachenal, oba predstavnika slovite francoske povojne generacije izjemnih alpinistov. Tistega 3. junija 1950 sta začela novo poglavje v zgodovini alpinizma. Začela se je doba uspešnega osvajanja himalajskih osemtisočakov. Knjiga Mauricea Herzoga, Anapurna, imamo jo tudi v slovenskem prevodu (Lilijana Avčin), je postala eno klasičnih del o plezanju v Himalaji in velik navdih naslednjim generacijam plezalcev.

To je bil eden največjih in prelomnih dogodkov v zgodovini alpinizma. Poleg vodje Herzoga in Lachenala so bili v ekipi še Jean Couzy, Gaston Rebuffat, Marcel Schatz in Lionel Terray, zdravnik Jacques Oudot, fotograf Marcel Ishatz ter oficir za zvezo Francis de Noyelle. Svet je ostrmel nad pogumom in drznostjo Francozov, hkrati pa sočustvoval z njihovo tragično in dramatično vrnitvijo z gore.

Brez poznavanja in razumevanja preteklosti moderni človek nima prihodnosti.
Reinhold Messner

V viharju sta Lachenal in Herzog hudo pomrznila, Rebuffat in Terray, ki sta se do tabora V prebila kot druga naveza za vrh, pa sta dobila snežno slepoto. Med spustom proti dolini so zgrešili tabor IV in prenočili v ledeniški razpoki, kjer jih je ponoči zasul plaz. Ko je zjutraj hudo omrznjeni Herzog že spodbujal tovariše, naj ga pustijo na gori in se sami rešijo, so jim na pomoč prišli preostali člani odprave. Med tveganim sestopom jih je vse še enkrat zasul plaz, vendar so preživeli. Končno so bili v bazi, a težav še ni bilo konec.

V hudem monsunskem deževju so se po težko prehodni dolini Miristi Kole prebijali nazaj v civilizacijo in ves čas nosili oba pomrznjena zmagovalca vrha. Zdravnik odprave dr. Oudot je moral že med potjo pri obeh opraviti prve amputacije prstov.

Ob vrnitvi v Francijo so doživeli veličasten sprejem na letališču Orly, ki je dodatno ganil domačo in svetovno javnost. Herzog in Lachenal nista mogla hoditi in prijatelji so ju na rokah prinesli iz letala.

Zmagovalca Anapurne zaradi poškodb nista več plezala v Himalaji. Lachenal se je nekaj let kasneje smrtno ponesrečil v gorah nad Chamonixom, Herzog pa je postal francoski minister za mladino in šport v de Gaullovi vladi. Njuni tovariši z Anapurne pa so pridobljene izkušnje imenitno unovčili pet let kasneje s prvim pristopom na 8481 metrov visoki Makalu.

Petinštirideset let pozneje

Anapurna, 29. april 1995. Kmalu po polnoči sta brata Davo in Drejc Karničar, skupaj s pridruženim članom slovenske odprave Mehičanom Carlosom Carsoliom, zapustila tabor IV na višini 7400 metrov in se usmerila proti vrhu 8091 metrov visoke Anapurne I. Okrog pol treh so se oglasili prek radijskega oddajnika, ker jim ni bilo čisto jasno, kje je vstop v ozebnik, ki drži proti vrhu. Potem se niso več oglašali. 

Prvi svit v baznem taboru se je prelevil v čudovito jasno in mirno jutro. Šerpe so to jutro prižgali še posebej velik daritveni ogenj. Dišeči dim brinovih vejic se je dvigal naravnost v nebo. Vrha Anapurne se je ravno dotaknilo sonce.

Na geografskem zemljevidu sveta smo res tako drobna pikica, da včasih še sami sebe komaj najdemo. Če pa bi obstajal alpinistični zemljevid sveta, bi bili na njem Slovenci označeni kot himalajska velesila.

Ob šestih nas je nekaj članov odprave odšlo proti taboru I. Hodili smo vsak zase, s svojimi mislimi. Preveč sem bil vznemirjen, da bi ob sebi prenašal še koga drugega.

Vodja odprave Tone je obstal v zgornji bazi, od koder je imeniten pogled na vršni del gore. Po oddajniku nam je sporočil, da skozi daljnogled dobro vidi vse tri v vršnem ozebniku. Sedaj res ni bilo nobenega dvoma več. Kljub nekaj višinskim meglicam, ki so se pojavljale in izginjale, je bilo vreme še vedno čudovito. Vzpenjanje sem nekoliko pospešil, saj bo na enki Stipe verjetno potreboval pomoč pri snemanju. Oddajnik sem imel ves čas prižgan.

Nekaj metrov pred taborom I je v oddajniku zaškrtalo. Ura je bila 8 in 10 minut. Oglasil se je Davo. Z utrujenim, a neverjetno zbranim glasom je povedal:

»Halo baza, tukaj vrh.«

Huronsko vpitje in čestitke so se razlegali po oddajnikih. Kakšen dan! Davo je še povedal, da na vrhu precej piha in da bosta takoj, ko si pripneta smuči, odsmučala navzdol. Vse smo pripravili za snemanje. S prostim očesom se ju ni dalo videti, Stipe pa ju je dobro videl skozi teleobjektiv velike kamere. Pod vršnim ozebnikom, ko sta zavila proti levi, pa smo ju že razločili.

Neverjetno hitro in elegantno sta se gibala v dolgih veleslalomskih zavojih. Kot da bi smučala nekje na Komni. Noro. Komaj sem dojemal.

S Stipetom sva se odpravila proti taboru II. Skušala sva pohiteti, a sta bila Davo in Drejc veliko hitrejša. Kar naenkrat je završalo nad nama in že sta bila tu. Planili smo si v objem, snemali, fotografirali, pripovedovali drug čez drugega. Ganjenost, navdušenje in občudovanje, vse se je stapljalo v eno samo veselje do življenja in srečo, ki preplavi človeka po dobro opravljenem dejanju.

Smučanje s himalajskih orjakov

Nekaj dni za spustom bratov Karničar je na vrh Anapurne uspelo priti še enemu članu odprave, Tomažu Humarju.

Devetindvajseti april 1995 je postal eden najpomembnejših datumov v zgodovini slovenskega alpinizma. Brata Karničar sta dvajset let po tem, ko smo Slovenci preplezali naš prvi osemtisočak Makalu, stopila še na zadnjega, Anapurno. Slednja se je Slovencem tudi najbolj upirala. V letih od 1983 do 1995 smo v njena ostenja in grebene organizirali kar šest odprav in šele z zadnjo bili uspešni.

Uspeh bratov Karničar na Anapurni je med slovenskimi plezalci dodatno vzpodbudil še eno ekstremno obliko himalajizma – smučanje z več kot 8000 metrov visokih himalajskih orjakov. Še istega leta, 5. julija 1995, je Iztoku Tomazinu in Marku Čaru uspelo presmučati 8061 metrov visoki Gašerbrum I, in to po zahtevni japonski smeri. Iztoku na smučeh, Marku pa na snežni deski. Sedmega oktobra 2000 je Davu Karničarju uspelo opraviti spust z najvišjega, 8848 metrov visokega Everesta. Sam pa sem 10. oktobra 2001 smučal z 8201 meter visokega Čo Oja. Ostalih deset osemtisočakov na slovenski smučarski spust še čaka.

Slovenci smo z vzponom na Anapurno leta 1995 postali deveta nacija, ki ji je uspelo preplezati vseh štirinajst osemtisočakov. Lep dosežek, pa vendarle le zanimiv statistični podatek za širšo javnost. Za nas, alpiniste in strokovno javnost, je veliko bolj pomemben način, kako smo se povzpeli nanje. In tu imamo Slovenci res kaj pokazati.

Na večino vrhov smo se namreč povzpeli po prvenstvenih smereh, v alpskem slogu ali pa z njih smučali – z Anapurne in pet let kasneje z Everesta celo kot prvi na svetu. To pa so podatki, ki našemu alpinizmu dvigajo ugled v svetovnem merilu.

Na geografskem zemljevidu sveta smo res tako drobna pikica, da včasih še sami sebe komaj najdemo. Če pa bi obstajal alpinistični zemljevid sveta, bi bili na njem Slovenci označeni kot himalajska velesila.

Seveda na začetku ni šlo tako gladko in elegantno, kot je bil opravljen spust z Anapurne. Slovenci smo se v himalajska dogajanja vključili relativno pozno. Šele leta 1960 nam je uspelo organizirati prvo odpravo v Himalajo, na indijski sedemtisočak Trisul. Takrat formalno še jugoslovansko, čeprav so jo sestavljali samo Slovenci. Kar smo zamudili v klasični dobi himalajskih osvajanj in raziskovanj, smo nadomestili v času plezanja velikih himalajskih sten in grebenov v sedemdesetih letih ter z novimi načini in pristopi k vrhunskemu plezanju v Himalaji v osemdesetih. Čisto na vrh svetovne elite pa smo stopili ob koncu osemdesetih in v devetdesetih letih prejšnjega stoletja.

Delo, 02.05.2020 06.00
Na alpinističnem zemljevidu sveta bi bili Slovenci himalajska velesila
 

Preberite še:

Prispevek Slovencev
v zakladnico raziskovanj najvišjega gorstva sveta

»Tone, na vrhu sva!
Sediva pri kitajski piramidi in ne veva, kaj bi«

 

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 40065

Novosti

Objave naših sodelavcev in poobjave (nam dosegljivih) člankov/objav  

Planinska zveza Slovenije (PZS 
Delo, časopis s prilogami
• Slovenske novice