Včeraj rečeno, danes storjeno.
Včerajšnji pogled na južno delno zasneženo pobočje Vrtače je povod, da danes ponovno obiščeva Ljubelj, kjer parkirišče že zjutraj poka po šivih. Pripravljajo sankaško prireditev in glasba odmeva od gora.
Od avtomobila narediva nekaj korakov in sva na snegu, ki na prvi strmini komaj še prekriva tla. Višje je vse drugače. Sneg je pomrzjen, nekaj vetra naju spremlja na poti do servisne ceste, kjer stopiva v zavetrje dreves. S Šentanskega plaza senca pada na cesto, a višje se Spodnji plot že koplje v soncu. Stopiva iz sence, se povzpneva nad kočo na Zelenici in mimo številnih obiskovalcev se povzpneva na bližnji vrh, kjer odlepiva kože s smuči in se pripraviva na smučanje.
Smučava po nekoliko pomrzjenem pobočju polnem smučin in nižje tako kot včeraj se držim obrobja gozda, kjer še vedno prevladuje pršič. Prismučava na Smokuško planino in do koče pri izviru Završnice, kjer prav tako kot včeraj že nekaj obiskovalcev počiva na ležalnikih s pijačo v rokah. Nalepiva kože na smuči in pričneva vzpon po dolinici, ki vodi do sedla Šija. Sonce je delno ojužil sneg, ki pa v senci ostaja suh pršič. Lepo se vzpenjava, prideva pod severno pobočje Srednjega vrha in odvijeva na pobočje Vrtače. Pričenja se dolg vzpon, ki ga premagujeva s prestopanjem levo in desno, prideva med ruševje, ki oznanja, da snežna odeja ni obilna. Vidiva sledi predhodnikov in jim slediva, prestopiva nekaj vej ruševja in že sva toliko visoko, da je snega bore malo in vse več nizkih iglavcev gleda iz snega. Prestopiti morava še ostanke plazovine in naprej je pobočje kopno. Nad nama je nekaj večjih skal, sledi ji kopnina in višje še nekaj snežnih ozkih jezikov, kar je znamenje za zaključek vzpona.
Zazvoni telefon in hči oznanja, da je prišla na Zelenico in se bo spustila na Smokuško planino, kamor bova smučala tudi midva. Pred smučanjem poskrbiva za nadomestilo porabljenih kalorij, se dobro odžejava in pripraviva vse potrebno za smučanje. Odrinem preko plazovine zelo previdno, saj bi bilo škoda poškodovati drsno površino novih smuči in tudi preko vej ruševja grem zelo počasi, nato pa juhuhu in naredim nekaj lepih zavojev po ravno prav omehčanem snegu. Počakam prijatelja, ki se spušča za menoj. Odlično, je najina obojestranska ugotovitev in greva v kratkih slalomskih in dolgih veleslalomskih zavojih navzdol do dolinice med obema gorama. Smučava po dolinici in ujameva še nekaj pršiča na pobočju Srednjega vrha, s katerega pa žal ne morava smučati direktno na planino zaradi obilice drevja, prestrmega pobočja in kopnin in tako po poti vzpona prismučava v bližino koče, kjer odvijeva na prostrano pobočje planine in srečava hči, ki se vzpenja, da odsmuča še enkrat lepo smučljiv sneg na planini. S prijateljem smučava na rob planine in pri bajti Zelenica št. 1 komaj dobro sestopiva s smuči, ko prismuča hči in skupaj naredimo odmor ob posladku, palačinkami, ki jih je prinesla za naju in zase od doma najina spremljevalka.
Prijeten odmor zaključimo s pripravo na hojo in nato prečimo planino, ko ponovno zazvoni telefon in oglasi se še Matic, ki smuča grapo v Begunjščici. Dobimo se pri koči na Zelenico, sledi dogovor in tja nas ponesejo noge ob srečanju pohodnic, ki spretno brusijo besede.
Nad kočo ponovno pospravimo kože, dobro zapnemo čevlje, stopimo na smuči in smučamo do koče, kjer se nam pridruži četrti član naše skupinice. Pred nami je zadnje smučanje dneva. Povzpnemo se nad kočo in pričnemo smuko.
Sneg je enak včerajšnjemu, trda in ponekod malce poledenela podlaga, nad njo pa suh mehak sneg, ki brizga okoli smuči v številnih zavojih. Hitro smo pri koči Vrtača, sledi kratek premor in nato smučanje do Ljubelja, kjer je prireditev na vrhuncu.
Urno pospravimo smučarsko opremo in smo v avtomobilih. Po postanku v Tržiču na vroči čokoladi, kavici in mrzlem sladoledu sledi le še vožnja proti domu. Kakšen dan, kakšna tura in zadovoljstvo, da zavriskam: Juhuhu!