Silvo Baznik: Ob sedmi uri sva z Radom na najinem današnjem izhodišču za turnosmučarski pohod, na Ljubelju.
Prvi pogled na nekdanje smučišče je pokazal, da s smučanjem od avta do avta danes ne bo nič.
Prvo vzpetino premagava s smučmi v rokah a že pod naslednjo romajo smuči s kožami pod noge in prične se hoja na smučeh. Korak za korakom se dvigujeva, sonce naju prijetno greje saj sva malce pozna in sonce je že visoko na nebu. Danes zavijeva na servisno gozdno cesto a hitro ugotoviva, da je ratrak poleg zadnjega snega odstranil precej starega in ponekod je le tanka plast snega, ki ga bo današnje sonce stopilo in pot bo neuporabna za smuči. Pot že lije z obraza in vrhnja oblačila, vključno s kapo in rokavicami, romajo v nahrbtnik. Na obrazu ostanejo le sončna očala. Tako prispeva pod Šentanski plaz, po katerem gre kopica turnih navdušencev.
Včeraj sva dejala, da bo pot v Suho ruševje kar prava a ko stopiva na Zelenico in zagledava v daljavi Stol si premisliva in zavijeva navzdol proti Smokuški planini. Smuči drsijo navzdol po jutranjem snegu in pred planino zavijeva pod Vrtačo in v senci dreves ostaneva nad planino. V daljavi vidiva pohodnike in turne smučarje. Počasi a vztrajno se jim približujeva in dohitiva na sedelcu med Srednjim vrhom in Vrtačo. Smo na Spodnji poti v krnico V Kožnah.
Kože snameva s smuči in odsmučava po še zelo trdem snegu v krnico. Pred prečenjem plazovine pospraviva smuči, natakneva dereze, cepin v roke in greva za predhodniki. Ko prispeva v krnico, romajo dereze v in cepin na nahrbtnik, smuči s kožami pa zopet zavzamejo svoje mesto in prične se vzpon skozi krnico pod gorami. Lep dan in omehčan zadnji sneg nama daje vzpodbudo za nadaljevanje hoje. Krnica postane prostrana in že vidiva kopico smučarjev z avstijske strani, ki se s sedla Vrtače in sedla Belščice spuščajo v krnico. Midva počasi nadaljujeva pod vzhodno steno Stola in se vzpenjava po zmehčanem snegu, pod njim so ledene plošče starega snega tako, da je potrebna velika pazljivost. Vzpon se konča na sedlu med Srednjo pečjo in obema Stoloma.
Na sedlu piha in potrebno se je obleči. Nato nadaljujeva proti vrhu, ki ga doseževa v nekaj minutah. Pobočje nima veliko snega in potrebno bo pametno smučanje. Na vrhu Stola je kopica avstrijskih smučarjev in le iz najinih ust se sliši slovenska beseda a že naslednji pohodniki govorijo slovensko. Ker piha, ne ostaneva dolgo na vrhu 2236 m visoke gore. Pogled na Julijce kaže tudi višino smoga, ki ne dovoli jasnega pogleda na gore. Odsmučava na sedlo in s sedla previdno v krnico V Kožnah. Ko strmina popusti, ni več ledenih plošč in smučanje je pravi užitek. Narediva osmice, kar ni pogosto in nato gre z veseljem nazaj pod Vrtačo, kjer zopet romajo smuči na nahrbtnik, cepin v roke in povratek na sedelce pod Srednjim vrhom. Na Srednji vrh bom popeljal ženo poleti, če bo le imela voljo za kratek vzpon na ta lepi razglednik.
S sedla je lepa smuka. Drživa se sledi predhodnika, ki je ostal visoko nad Smokuško planino in skozi gozd doseževa gozdno pot nad planino, ki pelje na Zelenico. Tu dam kože na smuči, Rado pa smuči na rame in greva. Korak za korakom in doseževa vzpetino nad kočo na Zelenici, od koder odsmučava. Pri koči so vse klopi zasedene in tako nadaljujeva, se povzpneva nad kočo ter se spustiva po severnih pobočjih Begunjščice nazaj proti Ljubelju. Tudi tu je smuka odlična a na zadnji vzpetini snega zmanjka. Nekaj jih smuča višje in bodo verjetno z smučmi dosegli hotel, midva pa nadaljujeva peške do avta.
Ko pospraviva smučarsko opremo, sedeva v avto in odpeljeva domov. Tura je trajala celih sedem ur, brez omembe vrednega postanka in ponudila veliko smučarskih užitkov.