Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Snežni tiger

Na današnji dan, 9. maja 1986, je v 72. letu starosti umrl nepalski Šerpa Tenzing Norgay, ki je leta 1953 skupaj z Edmundom Hillaryjem prvi osvojil Mount Everest.

Ob zadnjem slovesu v Darjeelingu se je na njegovem pogrebu vila več kot kilometer dolga kolona.

Tenzing Norgay, rojen 15. maja 1914 kot Namgyal Wangdi, je bil Šerpa z nepalskim in indijskim državljanstvom. Z Everestom se je prvič srečal leta 1935 in 29. maja leta 1953 izšel kot eden od zmagovalcev osvajalske tekme. ...


Srečanje s Tenzingom

Lilijana Avčin: Hladno je velo od Ženevskega jezera, ko sva se prve dni letošnjega čudnega poletja vračala z obiska pri Rajmondu Lambertu.

Še polna vtisov od razgovora z neuničljivim Hi­malajcem, junakom švicarske knjige o Mt. Everestu, sva sprehajajoč se po živahnih ženevskih ulicah izmenjavala misli: kako skromno živi s svojo staro mamico v petem nadstropju velike hiše v bližini jezera ta simpatični hrust, ki ga občudujejo planinci vsega sveta. Kar v ne­soglasju je bila njegova širokopleča postava s tisto tesno sobico, prepolno starinskega rezljanega pohištva, obloženega z vezenimi prtički, spominki in raznimi fotografijami: na častnem mestu stoji Tenzingova. Še mi je zvenel v ušesih možati, globoki glas, ki je prešel že v pravo godrnjanje »Medveda« (to ime so mu vzdeli njegovi hribovski prijatelji in enako nato še Šerpe, ne da bi vedeli, da prav isto že ima), ko je pripovedoval o nezdravih odnosih med »vladajo­čimi« planinskimi krogi v tamkajšnji centrali in aktivnimi, a ne po­ljubni samovoljni komandi centrale in njenih borcev pokornimi provincialisti Ženevčani. »Des vendeurs des boltes!« (Kramarji s konzervnimi škatlami) je renčal Lambert in povedal, da bodo bližnjo Švicarsko-francosko ekspedicijo na Gaurišankar financirali izključno samo Francozi, ker pač med mero­dajnimi Švicarji ni razumevanja zanjo in zanje. Udeležil se je bo tudi Tenzing, kar pa da je za zdaj še skrivnost. »Saj res,« sem kar planila, »kje pa je sedaj?« »I kje? V Ženevi! Še sinoči je večerjal tule pri meni.« Vroči želji, ki se je ob tem zbudila, sva sedaj, ko sva bila sama, glasno dala duška. Ali ni že kar krivica in škandal, da se planinca potikava po istem mestu kot on, pa ga vendar ne bova videla?

Hodila sva po eni glavnih ulic, kjer ne veš, kam bi obrnil glavo, da ti ne bi ušla nobena razkošnih izložb mesta, ki ima najvišji stan­dard v Evropi, če ne na svetu sploh. Zamikala so me široko odprta vrata »Les grandes passages«, velike trgovske hiše, kakršnih je do­volj po velemestih, kjer moreš kupiti od šivanke do pralnega stroja vse, kar potrebuješ, in kjer — česar mi pri nas ne poznamo — lahko tudi za majhen denar opraviš nakup, ki se ga boš še mesece veselil. France, ki za taka ogledovanja, če nimaš prebite pare v žepu, nima nobenega smisla, se je le nerad vdal. Pa je bil kmalu odškodovan za svojo potrpežljivost z ženskimi muhami.

Ogledovala sva usnjene izdelke — niti bosanskih copat ni manj­kalo med njimi — ko mi obstane pogled na slokem Azijcu, ki se mi zdi čudno znan. Kot izgubljen stoji sredi vse te pisane robe, nagrmadene na prodajnih pultih, z očmi uprt nekam daleč preko vsega tega. Vseh barv ljudi srečujem v teh dnevih ženevske politične konference. A kje sem že videla ta obraz? Za hip pomislim. In že je ozadje tu, pravo ozadje za to samotno postavo: strme, brezdanje soteske, siva, brezkončna melišča, raztreskani ledeniki, nebotični vrhovi. »Tenzing, Francè, Tenzing,« sem razburjena stresla moža za rokav. »Beži no, saj se motiš!« Res, nekam višji je videti kot na fotografijah, ampak najbrž zato, ker ima vedno to smolo, da stoji poleg kakšnega silaka, kot je Lambert, ali dolgopetca, kot je Hillary. Pa tako suh in kot da bi bil bolan! Je tudi njemu Himalaja vtisnila svoj pečat? »Res je pravi!« je tu vzkliknil Francè, ko je ugledal njegovega spremljevalca, katerega je nedavno spoznal. Bil je to Dittert, član švicarske odprave na Mt. Everest l. 1952, ubogi Dittert, ki je plačal račun za svoja nepozabna doživetja, združena z nečlo­veškimi napori — s tuberkulozo.

Seveda sva takoj vedela, da bova Tenzinga nagovorila, a lotila sva se tega bolj nerodno in bolj vznemirjena, kot bi šlo za ne vem kakšno visoko osebnost. Končno, v čem je pravzaprav visokost raznih osebnosti? K sreči je pomagal Dittert. France je povedal, da pravkar prihajava od Lamberta, kjer sva izvedela, da se »najvišji mož sveta« mudi v Ženevi. Ko je čul prijateljevo ime, se je obličje Tibetanca razjasnilo in z njega je zasijal tisti široki, prisrčni, odkriti nasmeh, ki ga poznamo z vseh fotografij. Na Francetovo vprašanje, ali je prejel njegove dereze, za svojo alpinistično šolo v Dardžilingu, je to v jasni angleščini veselo potrdil in pristavil, da jih s pridom upo­rablja. »Pridite o priliki pogledat še k nam v Jugoslavijo!« sem ga nagovorila tudi jaz. »Srčno rad!« je odvrnil. »Ali pa vi v Himalajo.« Bo res kdaj kaj takega mogoče tudi za naše slovenske alpiniste?

Precej presenečeno sem pogledala, ko sem videla, da mu Francè, ki se ni nikoli prišteval med lovce na podpise, moli svojo vizitko s prošnjo zanj. Kakemu kralju bi je gotovo ne! Z zagotovilom, da ima pri nas ogromno iskrenih občudovalcev, ki bi ga nadvse radi videli, sva se poslovila od moža, ki ne ogrinja svojega srca v sedem in še več tančic, kot to delamo mi Evropejci, ampak ga nosi na dlani in njegov zaupljivi nasmešek govori: »Sprejmi ga, tvoje je, če si ga vreden in če bi ga rad!«

Ne vem, kako in kaj, ampak tistega večera v Ženevi sva bila močno židane volje in mondeni vrvež okoli naju je izgubil ves lesk in mik ob dotiku s samo Himalajo, ki sva ga doživela po srečnem naključju.

Lilijana Avčin
Planinski vestnik 3/1955

Snežni tiger je vzdevek Tenzinga Norgaya, ki mu ga je dal Radživ Gandhi



Tenzing Norgay in Barbka Lipovšek - Ščetinin v Alpah
Foto: arhiv družine Ščetinin

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45951

Novosti