Izšla je kronika smrtnih nesreč v slovenskih gorah.
Spomin in opomin gora
Po 33-letnem zbiranju jo je pripravil zdravnik, alpinist in gorski reševalec France Malešič iz Kamnika. Izdala jo je Založba Didakta s sodelovanjem Uprave Republike Slovenije za zaščito in reševanje, Gorske reševalne službe Slovenije in drugih. Knjiga ima 496 strani, vsebuje 1965 opisov nesreč (in 3188 prizadetih) od 14. stoletja do danes, po vsej Sloveniji in naših v tujih gorah. Dodanih je 111 opisov nesreč, ki se niso končale najhuje. V njej je 129 črnobelih osebnih fotografij ponesrečenih in 84 fotografij reševanj in reševalcev.
Kronika je posvečena vsem, ki so nekdaj hodili po gorah in jih ni več, in prav tako tistim, ki so jih pomagali reševati. Namenjena pa je tudi vsem, ki z velikim veseljem in navdušenjem obiskujejo naše in tuje gore. Vsak ponesrečeni s svojim primerom zgovorno priča nam vsem. Vsebina je sestavljena po številnih virih in s pomočjo več kot sto sodelavcev, je poučna in ima kulturni in zgodovinski pomen. Nikakor pa ne pomeni odvračanja planincev in drugih bralcev od gora.Posamezni opis nesreče vsebuje datum in čas, osnovne podatke o ponesrečencu, kdaj, kje in kako se je ponesrečil. Kraj nesreče je opredeljen po Atlasu Slovenije. Pomembnejše nesreče so zaradi svoje poučnosti in zapletenosti dogodkov opisane bolj podrobno. Pri vsakem opisu so navedeni viri posameznih podatkov (sproti in v drobnem tisku). Glavni viri so navedeni tudi na koncu, kjer sta še kratek pregled podatkov in osebno kazalo.
Iz vsebine
7. avgusta 1741 je bilo izredno vroče in soparno. V cerkvi sv. Donáta pod Donáčko goro se je zbralo veliko število romarjev. Prihrumela je strahovita nevihta. Nenadoma je udarila strela. Devetinpetdeset ljudi je bilo takoj mrtvih, veliko pa je bilo ranjenih ali poškodovanih.
26. septembra 1843 je pet Vipavcev odšlo po drva na Nanos. V toplem vremenu so bili slabo oblečeni. Na gori je zapihala burja in je začel mesti sneg. Niso si mogli pomagati in so zmrznili.
12. marca 1899 je mama triinpolletnega Antona Pačnika, po domače Bobikovega Tončka s Pohorja, še rekla: »Otrok pa ovca gresta vedno navzgor, nikoli navzdol! Tam se nekako laže prime, laže pleza. Morali bi ga iskati navzgor.« Iskali so ga ponoči in z lučmi, a ga niso mogli najti. Zjutraj ga je Janez Vranjek našel na zametu, srce je bilo že mrzlo. Noga je bila bosa, v roki pa je držal čeveljček.
15. februarja 1929 je 14-letni Ivan Foršnarič, po domače Koprivnjekov Hanzek, doma v Zgornjem Gruškovju, šel v trafiko po tobak in vžigalice za očeta. Med potjo ga je zasul orjaški snežni plaz pod cesto v Sedlašeku. Ljudje so ga takoj pogrešili in začeli odkopavati, a so ga našli že mrtvega. Tiste dni je v Halozah v snežnih plazovih na različnih krajih umrlo še pet ljudi.
1. septembra 1929 sta se v Triglavu ponesrečila Herbert Brandt in Ernest Bračič. Eden od obeh je vodil, drugi pa je hotel začeti plezati za njim. Tedaj se mu je utrgal skalni blok. Tako je za seboj potegnil prvega na vrvi, ta pa se je nad njim zagozdil v kaminu in takoj podlegel. Drugi se je rešil izpod skale, jemal je še obvezo iz oprtnika in pri tem umrl.
Špik, 3. do 5. maja 1952. Po domnevnih in nejasnih izjavah Jožeta Uršiča, ki je preminil zadnji od petih slovenjebistriških alpinistov, sta se prva dva sporekla in je eden od njiju odločno zahteval, naj se vrnejo. Odvezal se je in začel sestopati. Verjetno mu je spodrsnilo in je padel več sto metrov globoko. Tudi drugi se je razvezal. Ko je videl, da je tovariš padel, se je vrgel za njim v globino. Drugi trije so obstali vsak na svojem izpostavljenem mestu in povsem odpovedali: »Nismo si mogli in znali pomagati.« Sledilo je prvo nočno stensko reševanje v zimskih razmerah pri nas, vendar zaman.
18. novembra 1978 se je 18-letni Miran Smerdel s prijateljem vračal po Kremžarjevi poti z Jezerske Kočne. Zdrsnilo mu je na trdem snegu. Pogledal je tovariša in se mu nasmehnil, potem pa je drsel vedno hitreje v globino.
11. septembra 1982 je 58-letni Janez Sodja, po domače Skalovčev Ivan iz Bohinjske Bistrice, umrl na planini Krstenica. Bil je hudo bolan in je želel biti sredi svojih gora, kjer je veliko planinaril in pasel krave. Nečaka sta ga odpeljala na planino, kjer je kmalu zatem umrl.
Iz recenzij
Lovro Stanovnik: Plod dolgoletnega dela, skrbnega zbiranja podatkov po najrazličnejših virih – iz kronološko urejenih opisov nesreč se bo bralec v večji meri zavedal nevarnosti v gorah in ne bi ponavljal napak, ki so druge stale življenje.
Andrej Mašera: Opisom nesreč daje poseben čar originalno besedilo, kar privlačno odseva vzdušje tedanjega časa. Na koncu so poleg virov številni zbirni podatki v preglednicah, ki delo še posebej obogatijo in popestrijo.
Jane Volkar: Dobili smo marsikatere odgovore in nove poglede na dogodke v preteklosti ter presenetljivo obzirno in neposredno pisanje o nesrečah iz zadnjih desetletij. Opozarja nas na vsem znane, vendar včasih prikrite vzroke za nesrečo.
Tone Škarja: Izjemno delo je velika dragocenost iz več razlogov: presek skozi zgodovino, vir za statistiko, gladko berljiv in nazoren učni material, dragocen poklon mrtvim in njihovemu spominu, pa tudi gorskim reševalcem in hkrati utemeljitev njihovega poslanstva.
Milan Orožen Adamič: Največja vrednost je v izredno skrbni in sistematični zbirki vseh znanih dogodkov, v številnih opisih, podrobnostih in v pregledni urejenosti knjige. Odstira se nam vsa prepletenost dogodkov, človeških usod in življenjska povezanost naših ljudi z gorami.
Knjigo Franceta Malešiča SPOMIN IN OPOMIN GORA, Kronika smrtnih nesreč v slovenskih gorah, ki je izšla kot peta v zbirki Med gorskimi reševalci (za prvo Cirila Pračka z naslovom Med gorskimi reševalci, leta 1962, drugo Pračkovo Vrnite mi moje sinove z gore, 2000, tretjo Pavleta Šegule Križemkražem po gorah, 2001, in četrto Franceta Malešiča in sodelavcev Zgodovina reševanja v gorah nad Kamnikom, 2002), je mogoče naročiti pri Založbi Didakta po ceni 6900 sit.
založba Didakta