Planinski vestnik: Iskanje prehoda iz Zadnjice direktno na Triglav je bila zgolj Kugyjeva osvajalska ideja, ki sta se jo 8. avgusta 1881 namenila uresničiti z mladostno močjo in poletom nabita 23-letni Julius in njegov pet let starejši vodnik Andrej Komac, s katerim sta se nato v gorah družila še naslednjega četrt stoletja ...
Ko sem pisal o nastanku poti nad trentarsko dolino Zadnjico, se je kmalu izkazalo, da manjka še kakšno nadaljevanje. Zanimivi in drzni poti čez Komar in Skozi rižo sta namreč le cvetki, ki skozi zgodovino nista oveneli in se danes pustita poduhati gorskim estetom. Še mnogo več pa je pozabljenih poti, ki jih je narava vrnila v prvotno stanje, saj noga trentarskega lovca ali pastirja že dolgo ni stopila nanje.
Včasih je dovolj bežen pogled na stare planinske zemljevide, da vnese zmedo v misli celo dobrim poznavalcem, ki jim v naravi katera od vrisanih poti naenkrat "hodi viška". Tudi domačini še vedo s prstom pokazati in povedati, kje so nekoč predniki našli prehode na drugo stran gorskih grebenov, na sodobnih kartah pa so tam le prazne lise. Čas je kot vemo tisti, ki slej ko prej zabriše še tako opazno delo človeških rok, če se te vsaj občasno ne ukvarjajo z njim in ohranjajo pri življenju. Še posebno to velja za poti in objekte, ki so v visokogorju izpostavljeni stalnemu delovanju naravnih sil. Danes seveda nima smisla objokovati ali le zaradi nostalgije na silo skušati oteti pozabi poti, ki jim ni mogoče slediti v naravi, sploh če gre za take, ki so jih zaradi izpostavljenosti tudi nekoč uporabljali le redki domačini.
Tokrat bom obrisal prah pozabe z dveh poti nad Zadnjico. Izvirata iz dveh različnih časovnih obdobij, obe sta bili svojčas označeni in zavarovani, ter med gorniki relativno dobro obiskani. Nekoč je bila njuna kombinacija celo en od možnih pristopov iz Trente na Triglav, ki se le bežno dotakne današnjih poti. Starejšo, znano med poznavalci pod imenom Stara Kugyjeva pot, najdemo omenjeno v Vestnikih iz začetka prejšnjega stoletja in le bežno v planinski literaturi. O drugi, mlajši italijanski ferati, pa ni zapisanega praktično ničesar, čeprav so še danes med nami ljudje, ki so jo v prvih povojnih letih s pridom uporabljali ...
Stara Kugyjeva pot
Prebiranje planinskih spisov, ki jih je v letniku 1904 objavil trentarski župnik Josip Abram – Trentar, nam ne razloži zgolj glavnega razloga za gradnjo poti čez Komar na Dolič, ki je bil posledica angažiranosti slovenskih planincev v tekmi z Nemci; utreti lastno pot na Triglav. Iz njih lahko lepo razberemo, da je bil Komar za tedanjega planinca tudi dejansko potreben. Za pojasnitev bo najbolje, če se na hitro preselimo v jasno oktobrsko jutro 1903, ko sta Abram in njegov vodnik Andrej Komac - Mota stala v zatrepu Zadnjice in se odpravljala v novo zgrajeno pot (uradno odprto avgusta 1904):
"Tu tik pod mogočnimi stenami se cepi ena pot proti Luknji čez Skok na Dolič, ta pa, prav zdaj dovršena, se vije naravnost gori proti Doliču. Omenjam še tretjo pot na Triglav, takozvano Kugyjevo pot, ki se razhaja na Skoku ter se vzpne po velikih meliščih in čez skale naravnost na Zelenico in za Planjo pod vrh Triglava. Ta pot je bila do sedaj najkrajša, a uživa ime pot po krivici, saj ni niti zaznamovana niti nadelana".
O potrebi po novi poti nas skuša prepričati tudi Anton Stres, ki je januarja 1901 objavil članek z naslovom Iz Baumbachove koče na Triglav. Baumbachova koča je nekoč stala Na Logu, v bližini sedanjega informacijskega centra, Stresa in prijatelja, ki ga je spremljal, pa je motila slaba povezava z Doličem. Pove nam, da je prelaz Luknja iz Zadnjice dostopen po obeh straneh razbitih Korit; leva je težko sledljiva in pod pobočji Pihavca vodi mimo planine Zajavor, desna pa nevarna predvsem zaradi kamenja, ki ga s strmali proži pasoča trentarska drobnica. Od nje se odcepi steza proti Doliču, ki pelje naokoli mimo Skoka, je mestoma izpostavljena in zelo dolga, ter zato neprivlačna za planince, ki naj bi se poslej raje posluževali nove označene in zavarovane poti čez Komar. Ta je pot na Dolič skrajšala za kar dve uri, pa še planinci niso več izgubljali - tako kot Stres, ki ugotavlja, da sta imela s prijateljem precej sreče, da sta se po nekaj urah iskanja prehodov vendarle znašla na Doliču.
Iz enih poti nastanejo ceste, druge izginejo ...
Abramova želja o porastu obiska Triglava s primorske strani se je uresničila le deloma, saj so Trento petnajst let kasneje anektirali Italijani. V kratkem času je bila na približni trasi stare poti zgrajena široka mulatjera na Dolič, ki se je pogumno zagrizla v Skok, tako da je postal pristop po njej časovno primerljiv poti čez Komar, vendar bistveno bolj varen in udoben.
Po opisih sodeč, se je stara Kugyjeva nekoč začela nižje pri Skoku, kamor se izpod Vrha Zelenic izteka široka in plitva zagruščena grapa. Kasneje je bil ta vstop pozabljen, saj se je bilo na pot mnogo lažje priključiti četrt ure višje - iz mulatjere, pri razvalini postaje tovorne žičnice.
Kugy se ni nikoli zavzemal, da bi pristope na vršace, ki jih je v spremstvu domačih vodnikov odkril svetu, "popackali z barvo" in nanje spravili množice (čeprav se je to mnogokrat zgodilo). Tudi iskanje prehoda iz Zadnjice na Triglav je bila zgolj osvajalska ideja, ki sta se je 8. avgusta 1881 namenila uresničiti; z mladostno močjo in poletom nabita 23-letni Kugy in pet let starejši vodnik Andrej Komac, s katerim sta se nato v gorah družila naslednjega četrt stoletja. Tistega dne sta se nad Skokom, kjer je takrat še stala mala pastirska bajtica, usmerila pod Vrh Zelenic in na Zaplanjo pod masiv Triglava, od tam pa po melišču do rdečkaste Bovške škrbine in na vrh, kakor nas danes vodijo markacije. Moža sta turo opravila v enem kosu, njuni nasledniki pa so njen zgornji del označili in zavarovali za množice, a spodnjega - prepustili pozabi.
Abramovemu mnenju, da Kugyjeva pot ni niti zaznamovana niti nadelana, kljub njeni pretežni pozabljenosti ne morem pritrditi. Na skalah lahko še opazimo sled obledelih oznak (rdečih črt), na njenem koncu pod Plemenicami pa naletimo na dve stari, še uporabni jeklenici. Iz česa so pred stoletjem izdelovali tako obstojno barvo za označevanje, pa je vprašanje, na katerega si današnji markacisti ne znamo odgovoriti.
Staro Kugyjevo pot najdemo vrisano v Brilejevem Priročniku za planince iz leta 1951. Gre za značilno grebensko karto, kakršne je risal priznani planinski delavec in kartograf Vilko Mazi.
Italijanska Direttissima na Triglav
Dveh desetletij med prvo in drugo svetovno vojno, ko je Primorska pripadala Italiji, se ne spominjamo radi, preteklosti pa tudi ne moremo ubežati. Zavzetost Italije, s katero je v zelo kratkem času zgradila kvalitetne objekte in komunikacije na anektiranih tleh, je vidna še danes. Prav mogoče, da je bila zavzetost tudi posledica slabe vesti ob pridobitvi tujega ozemlja s političnim barantanjem, saj je znano, da je na lahek način pridobljene stvari v življenju najtežje obdržati.
Predhodnica Morbegne. Na fotografiji izlet sekcije CAI Gorizia na Triglav, posneto leta 1920 ali 1921; Leseno kočo je zamenjala velika zidana kasarna Morbegna. Vir: Alpinismo goriziano 2001/2
Leta 1920 ali 1921 je bil na Zaplanji postavljen lesen objekt, ki pa je bil le predhodnica velike kasarne Morbegna (Capanna Morbegno, 2520 m, poimenovana po kraju Morbegno na Italijansko-švicarski meji). Kasarna je bila končana leta 1934/35, delovni vrvež vojske gradbenih delavcev, ki so uspeli postaviti tako veliko kamnito zgradbo, pa si še pri današnji tehnologiji kar težko predstavljamo.
Oskrba čete vojakov na tej višini je terjala izgradnjo mreže oskrbovalnih poti, tudi omenjene mulatjere čez Skok in mimo Doliča, za zimski čas pa nujno potrebno tovorno žičnico in telefonsko povezavo z dolino. Serpentine mulatjere, po kateri poteka planinska pot, so izredno impozantne in ob poti še lahko sledimo mestoma popolnoma ohranjenemu, z žičnim plaščem zaščitenemu komunikacijskemu kablu. Med domačini je živ spomin, da se je oficir na motorju občasno odpravil v kontrolo iz doline do kasarne pod Triglavom, po tem pa spet nazaj, po vseh tistih vrtoglavih ovinkih nad več sto metrskimi prepadi nad Zadnjico. Gotovo mu ni bilo lahko, ko je vmes enkrat ali dvakrat ustavil težki Moto Guzzi in s pobeljenimi prsti od stiskanja krmila nastavljal dovod zraka v uplinjač, ker motor z naraščajočo višino ni več tekel tako kot bi moral ...
Čemu še ena pot na Triglav?
Zakaj je prišlo do gradnje Direttissime, ni težko uganiti. Alpíni so potrebovali "svoj" dostop na vrh, saj sta bili dve tretjini gore še vedno na naši strani, prav tako pristop dalje od Bovške škrbine, po katerem se danes vzpenjajo planinci z Doliča ali preko Plemenic.
Strogo in ponosno poziranje dveh graničarjev Kraljevine Jugoslavije pred Aljaževim stolpom, posneto okoli leta 1930.Tistih velikih grafitov na stolpu si ob njuni prisotnosti Italijani zagotovo ne bi upali napisati. Fotografija je iz arhiva Petra Mucka.
Italijansko armadno poveljstvo iz Vidma je v dvajsetih letih izdalo razglednico z motivi Trente, Triglava in v enem detajlu alpíne, ki se vzpenjajo po Direttissimi. Morda gre dejansko za posnetek iz opuščene ferate. Moralo pa je biti v tistih letih kar zanimivo videti, kadar so se Italijanski alpíni s fazanjimi peresi za klobuki prekobalili na vrh - naravnost pod noge mrkogledim Jugoslovanskim graničarjem, s šajkačami na glavah, ovijačami namesto nogavic in v rokah puškami z nasajenimi bajoneti. Meja je bila zarisana tako, da je Aljažev stolp ostal na Jugoslovanski strani.
Začetek te zelo zahtevne in kot se spodobi; s klini ter jeklenicami zavarovane poti je potekal naravnost z melišč najbližjih Morbegni, slabih 100 m levo od vstopa današnje poti. Skala je v tem delu slaba. Rumena barva razkriva veliko krušljivost in obenem veliko nevarnost padajočega kamenja.
Potek izginule ferate
Na prej omenjeni Mazijevi grebenski karti najdemo vrisano tudi to Direttissimo, v priročniku pa naletimo na zelo skromen opis, a kaj dosti več od podatka, da je potekala iz smeri kasarne naravnost na vrh, ne moremo razbrati. Čeprav je nekaj desetletij mlajša od stare Kugyjeve poti, in so še vedno živi ljudje, ki so se v petdesetih letih vzpeli po njenih klinih na naš najvišji vrh, danes o ferati praktično ni ne duha ne sluha. Določiti traso po spominu, je nekdanjim pristopnikom težko, saj je bila že okoli leta 1960 zaradi potrganih jeklenic in izpuljenih klinov prehodna le z alpinističnim varovanjem, kasneje pa se je ni nihče več posluževal.
Potek italijanske Direttisime na Triglav. Današnji pristop gre z melišč desno na Bovško škrbino.
Za pomoč sem se obrnil na Alojzija Žaklja[, ki uporablja preurejeni italijanski bunker ob ruševinah Morbegne kot svoj drugi dom že od leta 1977, in ima svojo bližnjo okolico priložnost raziskovati tudi po več kot tri mesece na leto. Po Direttissimi se v sedemdesetih ni več dalo, zato pa so bili v njej še zelo dobro vidni ostanki varoval, seveda, če je komu sploh padlo na pamet, da bi oprezal za njimi. Lojz si je te ostanke nekoč mnogokrat ogledoval, a po zadnjem opravljenem ogledu stene z močnim daljnogledom, sva bila oba razočarana, saj sva odkrila le še eno v steni visečo jeklenico, vse ostale pa je potrgane in ležeče v dnu grap že prekril grušč kamenja in pozabe.
Dušan Škodič