Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Stara Kugyjeva pot in Direttissima na Triglav

Nekoč je obstajala direttissima na TriglavPlaninski vestnik: Iskanje prehoda iz Zadnjice direktno na Triglav je bila zgolj Kugyjeva osvajalska ideja, ki sta se jo 8. avgusta 1881 namenila uresničiti z mladostno močjo in poletom nabita 23-letni Julius in njegov pet let starejši vodnik Andrej Komac, s katerim sta se nato v gorah družila še naslednjega četrt stoletja ...

Ko sem pisal o nastanku poti nad trentarsko dolino Zadnjico[1], se je kmalu izkazalo, da manjka še kakšno nadaljevanje. Zanimivi in drzni poti čez Komar in Skozi rižo sta namreč le cvetki, ki skozi zgodovino nista oveneli in se danes pustita poduhati gorskim estetom. Še mnogo več pa je pozabljenih poti, ki jih je narava vrnila v prvotno stanje, saj noga trentarskega lovca ali pastirja že dolgo ni stopila nanje.
Več kot 2000 m visoko pobočje Triglava nad Zadnjico. Foto: Oton NaglostVčasih je dovolj bežen pogled na stare planinske zemljevide, da vnese zmedo v misli celo dobrim poznavalcem, ki jim v naravi katera od vrisanih poti naenkrat "hodi viška". Tudi domačini še vedo s prstom pokazati in povedati, kje so nekoč predniki našli prehode na drugo stran gorskih grebenov, na sodobnih kartah pa so tam le prazne lise. Čas je kot vemo tisti, ki slej ko prej zabriše še tako opazno delo človeških rok, če se te vsaj občasno ne ukvarjajo z njim in ohranjajo pri življenju. Še posebno to velja za poti in objekte, ki so v visokogorju izpostavljeni stalnemu delovanju naravnih sil. Danes seveda nima smisla objokovati ali le zaradi nostalgije na silo skušati oteti pozabi poti, ki jim ni mogoče slediti v naravi, sploh če gre za take, ki so jih zaradi izpostavljenosti tudi nekoč uporabljali le redki domačini.
Tokrat bom obrisal prah pozabe z dveh poti nad Zadnjico. Izvirata iz dveh različnih časovnih obdobij, obe sta bili svojčas označeni in zavarovani, ter med gorniki relativno dobro obiskani. Nekoč je bila njuna kombinacija celo en od možnih pristopov iz Trente na Triglav, ki se le bežno dotakne današnjih poti. Starejšo, znano med poznavalci pod imenom Stara Kugyjeva pot, najdemo omenjeno v Vestnikih iz začetka prejšnjega stoletja in le bežno v planinski literaturi. O drugi, mlajši italijanski ferati, pa ni zapisanega praktično ničesar, čeprav so še danes med nami ljudje, ki so jo v prvih povojnih letih s pridom uporabljali ...

Stara Kugyjeva pot

Prebiranje planinskih spisov, ki jih je v letniku 1904 objavil trentarski župnik Josip Abram – Trentar, nam ne razloži zgolj glavnega razloga za gradnjo poti čez Komar na Dolič, ki je bil posledica angažiranosti slovenskih planincev v tekmi z Nemci; utreti lastno pot na Triglav. Iz njih lahko lepo razberemo, da je bil Komar za tedanjega planinca tudi dejansko potreben. Za pojasnitev bo najbolje, če se na hitro preselimo v jasno oktobrsko jutro 1903, ko sta Abram in njegov vodnik Andrej Komac - Mota stala v zatrepu Zadnjice in se odpravljala v novo zgrajeno pot (uradno odprto avgusta 1904):

Impozantne serpentine mulatjere na Dolič v področju Skoka

"Tu tik pod mogočnimi stenami se cepi ena pot proti Luknji čez Skok na Dolič, ta pa, prav zdaj dovršena, se vije naravnost gori proti Doliču. Omenjam še tretjo pot na Triglav, takozvano Kugyjevo pot, ki se razhaja na Skoku ter se vzpne po velikih meliščih in čez skale naravnost na Zelenico in za Planjo pod vrh Triglava. Ta pot je bila do sedaj najkrajša, a uživa ime pot po krivici, saj ni niti zaznamovana niti nadelana".
O potrebi po novi poti nas skuša prepričati tudi Anton Stres, ki je januarja 1901 objavil članek z naslovom Iz Baumbachove koče na Triglav. Baumbachova koča je nekoč stala Na Logu, v bližini sedanjega informacijskega centra, Stresa in prijatelja, ki ga je spremljal, pa je motila slaba povezava z Doličem. Pove nam, da je prelaz Luknja iz Zadnjice dostopen po obeh straneh razbitih Korit; leva je težko sledljiva in pod pobočji Pihavca vodi mimo planine Zajavor, desna pa nevarna predvsem zaradi kamenja, ki ga s strmali proži pasoča trentarska drobnica. Od nje se odcepi steza proti Doliču, ki pelje naokoli mimo Skoka, je mestoma izpostavljena in zelo dolga, ter zato neprivlačna za planince, ki naj bi se poslej raje posluževali nove označene in zavarovane poti čez Komar. Ta je pot na Dolič skrajšala za kar dve uri, pa še planinci niso več izgubljali - tako kot Stres, ki ugotavlja, da sta imela s prijateljem precej sreče, da sta se po nekaj urah iskanja prehodov vendarle znašla na Doliču.

Iz enih poti nastanejo ceste, druge izginejo ...

Abramova želja o porastu obiska Triglava s primorske strani se je uresničila le deloma, saj so Trento petnajst let kasneje anektirali Italijani. V kratkem času je bila na približni trasi stare poti zgrajena široka mulatjera na Dolič, ki se je pogumno zagrizla v Skok, tako da je postal pristop po njej časovno primerljiv poti čez Komar, vendar bistveno bolj varen in udoben.
Po opisih sodeč, se je stara Kugyjeva nekoč začela nižje pri Skoku, kamor se izpod Vrha Zelenic izteka široka in plitva zagruščena grapa. Kasneje je bil ta vstop pozabljen, saj se je bilo na pot mnogo lažje priključiti četrt ure višje - iz mulatjere, pri razvalini postaje tovorne žičnice.
Kugy se ni nikoli zavzemal, da bi pristope na vršace, ki jih je v spremstvu domačih vodnikov odkril svetu, "popackali z barvo" in nanje spravili množice (čeprav se je to mnogokrat zgodilo). Tudi iskanje prehoda iz Zadnjice na Triglav je bila zgolj osvajalska ideja, ki sta se je 8. avgusta 1881 namenila uresničiti; z mladostno močjo in poletom nabita 23-letni Kugy in pet let starejši vodnik Andrej Komac, s katerim sta se nato v gorah družila naslednjega četrt stoletja. Tistega dne sta se nad Skokom, kjer je takrat še stala mala pastirska bajtica, usmerila pod Vrh Zelenic in na Zaplanjo[2] pod masiv Triglava, od tam pa po melišču do rdečkaste Bovške škrbine in na vrh, kakor nas danes vodijo markacije. Moža sta turo opravila v enem kosu, njuni nasledniki pa so njen zgornji del označili in zavarovali za množice, a spodnjega - prepustili pozabi.
Abramovemu mnenju, da Kugyjeva pot ni niti zaznamovana niti nadelana, kljub njeni pretežni pozabljenosti ne morem pritrditi. Na skalah lahko še opazimo sled obledelih oznak (rdečih črt), na njenem koncu pod Plemenicami pa naletimo na dve stari, še uporabni jeklenici. Iz česa so pred stoletjem izdelovali tako obstojno barvo za označevanje, pa je vprašanje, na katerega si današnji markacisti ne znamo odgovoriti.
Staro Kugyjevo pot najdemo vrisano v Brilejevem Priročniku za planince iz leta 1951. Gre za značilno grebensko karto, kakršne je risal priznani planinski delavec in kartograf Vilko Mazi.

Italijanska Direttissima na Triglav

Dveh desetletij med prvo in drugo svetovno vojno, ko je Primorska pripadala Italiji, se ne spominjamo radi, preteklosti pa tudi ne moremo ubežati. Zavzetost Italije, s katero je v zelo kratkem času zgradila kvalitetne objekte in komunikacije na anektiranih tleh, je vidna še danes. Prav mogoče, da je bila zavzetost tudi posledica slabe vesti ob pridobitvi tujega ozemlja s političnim barantanjem, saj je znano, da je na lahek način pridobljene stvari v življenju najtežje obdržati.


Predhodnica Morbegne. Na fotografiji izlet sekcije CAI Gorizia na Triglav, posneto leta 1920 ali 1921; Leseno kočo je zamenjala velika zidana kasarna Morbegna. Vir: Alpinismo goriziano 2001/2

Leta 1920 ali 1921 je bil na Zaplanji postavljen lesen objekt, ki pa je bil le predhodnica velike kasarne Morbegna (Capanna Morbegno, 2520 m, poimenovana po kraju Morbegno na Italijansko-švicarski meji). Kasarna je bila končana leta 1934/35, delovni vrvež vojske gradbenih delavcev, ki so uspeli postaviti tako veliko kamnito zgradbo, pa si še pri današnji tehnologiji kar težko predstavljamo.
Oskrba čete vojakov na tej višini je terjala izgradnjo mreže oskrbovalnih poti, tudi omenjene mulatjere čez Skok in mimo Doliča, za zimski čas pa nujno potrebno tovorno žičnico in telefonsko povezavo z dolino. Serpentine mulatjere, po kateri poteka planinska pot, so izredno impozantne in ob poti še lahko sledimo mestoma popolnoma ohranjenemu, z žičnim plaščem zaščitenemu komunikacijskemu kablu. Med domačini je živ spomin, da se je oficir na motorju občasno odpravil v kontrolo iz doline do kasarne pod Triglavom, po tem pa spet nazaj, po vseh tistih vrtoglavih ovinkih nad več sto metrskimi prepadi nad Zadnjico. Gotovo mu ni bilo lahko, ko je vmes enkrat ali dvakrat ustavil težki Moto Guzzi in s pobeljenimi prsti od stiskanja krmila nastavljal dovod zraka v uplinjač, ker motor z naraščajočo višino ni več tekel tako kot bi moral ...

Čemu še ena pot na Triglav?

Zakaj je prišlo do gradnje Direttissime, ni težko uganiti. Alpíni[3] so potrebovali "svoj" dostop na vrh, saj sta bili dve tretjini gore še vedno na naši strani, prav tako pristop dalje od Bovške škrbine, po katerem se danes vzpenjajo planinci z Doliča ali preko Plemenic.


Strogo in ponosno poziranje dveh graničarjev Kraljevine Jugoslavije pred Aljaževim stolpom, posneto okoli leta 1930.Tistih velikih grafitov na stolpu si ob njuni prisotnosti Italijani zagotovo ne bi upali napisati. Fotografija je iz arhiva Petra Mucka.

Italijansko armadno poveljstvo iz Vidma je v dvajsetih letih izdalo razglednico z motivi Trente, Triglava in v enem detajlu alpíne, ki se vzpenjajo po Direttissimi. Morda gre dejansko za posnetek iz opuščene ferate. Moralo pa je biti v tistih letih kar zanimivo videti, kadar so se Italijanski alpíni s fazanjimi peresi za klobuki prekobalili na vrh - naravnost pod noge mrkogledim Jugoslovanskim graničarjem, s šajkačami na glavah, ovijačami namesto nogavic in v rokah puškami z nasajenimi bajoneti. Meja je bila zarisana tako, da je Aljažev stolp ostal na Jugoslovanski strani.
Začetek te zelo zahtevne in kot se spodobi; s klini ter jeklenicami zavarovane poti je potekal naravnost z melišč najbližjih Morbegni, slabih 100 m levo od vstopa današnje poti. Skala je v tem delu slaba. Rumena barva razkriva veliko krušljivost in obenem veliko nevarnost padajočega kamenja.

Potek izginule ferate

Na prej omenjeni Mazijevi grebenski karti najdemo vrisano tudi to Direttissimo, v priročniku pa naletimo na zelo skromen opis, a kaj dosti več od podatka, da je potekala iz smeri kasarne naravnost na vrh, ne moremo razbrati. Čeprav je nekaj desetletij mlajša od stare Kugyjeve poti, in so še vedno živi ljudje, ki so se v petdesetih letih vzpeli po njenih klinih na naš najvišji vrh, danes o ferati praktično ni ne duha ne sluha. Določiti traso po spominu, je nekdanjim pristopnikom težko, saj je bila že okoli leta 1960 zaradi potrganih jeklenic in izpuljenih klinov prehodna le z alpinističnim varovanjem, kasneje pa se je ni nihče več posluževal.


Potek italijanske Direttisime na Triglav. Današnji pristop gre z melišč  desno na Bovško škrbino.

Za pomoč sem se obrnil na Alojzija Žaklja[4], ki uporablja preurejeni italijanski bunker ob ruševinah Morbegne[5] kot svoj drugi dom že od leta 1977, in ima svojo bližnjo okolico priložnost raziskovati tudi po več kot tri mesece na leto. Po Direttissimi se v sedemdesetih ni več dalo, zato pa so bili v njej še zelo dobro vidni ostanki varoval, seveda, če je komu sploh padlo na pamet, da bi oprezal za njimi. Lojz si je te ostanke nekoč mnogokrat ogledoval, a po zadnjem opravljenem ogledu stene z močnim daljnogledom, sva bila oba razočarana, saj sva odkrila le še eno v steni visečo jeklenico, vse ostale pa je potrgane in ležeče v dnu grap že prekril grušč kamenja in pozabe.

Dušan Škodič



[1] PV, april 2011

[2] To staro ime v zadnjih letih počasi izriva izraz Zahodna triglavska planota

[3] Italijanski vojaki, izurjeni za operacije v gorah.

[4] Intervju PV, september 2007

[5] O nenavadno hitrem propadu te kasarne smo pisali septembra 2011

2/2012

Kazalo objav v vseh letnikih PV

Arhiv PV: objava celotnih številk (PDF)
letniki 2007-2001 + 1895


Mazijeva grebenska karta iz Brilejevega Priročnika za planince; 1951.
Vrisanih je več poti, ki uradno "ne obstajajo". Pikčasta poudarjena je Stara  Kugyjeva pot (ime je na karto dodano), desno od črnega pravokotnika, ki označuje kasarno Morbegno, pa italijanska Direttissima.
Pikčasto vrisan najdemo tudi prehod čez Kugyjevo polico na Kredarico (čez skoraj preminuli triglavski ledenik - Zeleni sneg) ter stezo iz Zadnjice na planino Zajavor in dalje povezavo na prelaz Luknjo.


Pri Jolandi (pravilno ime je Gemona op.a.). Ostanki postaje tovorne žičnice se ponašajo z ženskim imenom.
Le kakšna zgodba se skriva za njim?


Polica nad jeklenicama


Italijanska Direttissima se je začela na
meliščih okoli 100 m levo od današnjega
pristopa preko Bovške škrbine (modro).


V steni sva z Lojzom našla ostanke le
še ene jeklenice. Nevarnost padajočega
kamenja je očitno zelo velika. 


Razglednica Trente, ki so jo izdale
italijanske vojaške oblasti med zasedbo
naših krajev. V detajlih je kraj Na Logu,
Triglav, kapelica ob začetku poti čez
Komar in desno alpini v direttissimi.
Razglednica je iz arhiva Lojzeta Budkoviča.

 
Alojzij Žakelj občasno biva v bunkerju pri
razvalinah Morbegne že vse od leta 1977.
Pravi, da "severnjaška klima" nanj vpliva
blagodejno. Dejansko bi mu težko prisodili,
da se bo kmalu srečal s 60-tico.

Info:

Stara Kugyjeva pot

Od parkirišča v Zadnjici po 30 min dosežemo zatrep doline. Nadaljujemo čez kamnit most in po markirani mulatjeri proti Doliču in Luknji. Višje se pot razcepi, nadaljujemo desno v smeri Doliča. Mulatjera se slikovito vzpenja na vrh Skoka kjer se teren položi v prijeten macesnov gozd. Še pred mestom, kjer se mulatjeri z desne priključi pot čez Komar, levo zgoraj opazimo razvaline nekdanje postaje tovorne žičnice (lokacijo domačini imenujejo: pri Jolandi).
Nad ruševinami nadaljujemo navzgor po slabo sledljivi stezici med redkim drevjem in rušjem, teren nas sam usmeri proti severovzhodu.
Prečimo lahko zagruščeno pobočje, nato po polici okoli skrotastega roba do pod stene, kjer se usmerimo v levo in dalje po levem delu plazu navzgor. Če hodimo zelo pazljivo, lahko celo ves čas sledimo obledelim rdečim oznakam. Višje je potrebna pozornost, kajti pot nenadoma zavije pod pravim kotom navzgor v levo, kjer je prehod, že od spodaj opazimo tudi jeklenico. Takoj nad njo dosežemo še drugo in znajdemo se na nekoliko izpostavljeni polički, ki pripelje na strm travnat svet. Tu se pot izgublja v travah, iščemo primerne prehode in napredujemo navzgor v smeri Plemenic, preko katerih pripelje ZPP iz Luknje (nekoč Bambergova), na katero se priključimo takoj za tem, ko se ta osvobodi zadnjih klinov. Do začetka zavarovane poti na Triglav je še pol ure.
Pot tehnično ni zahtevna, zahtevna je le orientacija. Hodimo praktično po brezpotju, oznake so že zelo obledele, sploh v slabi vidljivosti turo močno odsvetujem.

Zadnjica – Zahodna triglavska planota - Triglav ~ 6 ur.


 

Vse kar ni posebej navedeno foto: Dušan Škodič


DOPOLNILO (avgust 2012)

V steni je videti še nekaj več bingljajočih ostankov, več jeklenic leži tudi na melišču, prav tako kakšen klin.


Trenutno stanje Direttissime si lahko ogledate na tej povezavi.

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave
Značke:
novosti PV

7 komentarjev na članku "Stara Kugyjeva pot in Direttissima na Triglav"

Dušan Škodič,

Jaka bravo, izredno analitično se lotevaš imenoslovja in zgodovine, digitalizacija PV pa je tudi koristna zadeva za to delo. Glede objektov in poti je treba tudi skozi kasnejše članke, naše vedenje se je zadnjih nekaj let s pomočjo italijanskih arhivov dopolnjevalo, najbolj banalen primer je bilo kar napačno ime vojašnice pod Triglavom ...


Dušan Škodič,

Rezultat je že nekaj časa izenačen: opuščena Direttissima je le skupek potrganih jeklenic, od "Morbegne" pa ni ostala niti sled


Igor Zlodej,

Omenjeno staro "Kugyjevo pot" sem z različnimi variantami prehodil več kot 50 krat, večkrat tudi v sestopu in v zimskih razmerah. Tehnično res ni zahtevna, zahteva pa izurjenega gornika, popolno poznavanje orientacije in izkušnje hoje po brezpotju in lažjega plezanja. Še posebno nevarne so mokre trave v zgornjem delu pod Plemenicami, kjer vsak zdrs pomeni neizbežno smrt in tudi te so že bile na tem območju, o čemer priča tudi spominska plošča spodaj na odcepu z mulatjere.


Stane Škrjanec,

Zelo zanimiv, poučen in dražljiv prispevek.


Jaka Ortar,

Še nekaj zanimivih dodatkov in tudi dilem iz literature v zvezi s potmi med Zadnjico in Morbegno:

1) Kugy in Mota, 8.8.1881:

"Šla sta sprva po že obstoječi pastirski stezi »Čez skok« do starega tamarja, odtod pa naravnost po strmi grapi, ki sega prav do zadnjega stolpa Plemenic ..."

http://zgs.zrc-sazu.si/Portals/8/Geografski_vestnik/Pred1999/GV_2401_145_176.pdf

"S poti »Čez Ruše« pa krene približno sredi pastirska, sedaj komaj vidna pot na desno v bok med travnatim ruševjem približno v eni uri do nekdanjega tamarja »Pri Bajti«."

http://www.planinskivestnik.com/files/File/PV_1928_08.pdf#page=5

Le kje je potekala ta stara pastirska steza "Čez skok" med travnatim rušjem?

Verjetno ne v okviru mulatiere?

Zanimivo je, da Tuma v PV še avgusta 1928 ne omenja mulatiere (čez Skok gre pastirska steza, naprej proti Doliču pa lovska),

l. 1929 pa mulatiera že obstaja. http://www.gore-ljudje.net/objava/113407/

2) Tuma se v svojem članku obregne ob imena poti (Bambergova, Kugyjeva, Tominškova).

Ime Kugyjeva pot se po Tumi upravičeno nanaša le na pot od Morbegne prek Triglavske škrbine na Triglav, ki je bila verjetno prvič preplezana na Kugyjevo pobudo. http://www.planinskivestnik.com/files/File/PV_1928_07.pdf#page=1

Nižji odsek poti iznad Korit (Zadnjica) do Morbegne, torej čez Skok, so poznali že trentarski lovci, pa tudi pastirji, ki so pasli na Plemenicah.

Pot iz Zadnjice na Luknjo naj bi imenovali "Čez Ruše" - po rušnati gredini med Koriti in Skokom.

S te poti se v desno (na vzhod) odcepi pot "Čez Skok", ki pripelje na zgornje pašnike. Na njihovem spodnjem robu je bila včasih pastirska kočica (tamar), a gotovo to ni bilo na mestu ruševin Gemone ali Jolande.

http://www.gore-ljudje.net/objava/113407/

Pastirska koča ("Pri Bajti") je morala biti še pol ure hoda niže (tako Tuma), sklepam da na višini 1650 ali 1680 m:

"Ko sva krenila okoli 6. ure iz steze čez Rušo, ki pelje na Luknjo, na desno stran pod Skok ... Skalnata steza skozi Skok nemškega planinskega društva je strma, a dobro nadelana; prehodila sva jo v pičli pol uri. Ob 6 1/2 uri sva bila »Pri Bajti«, zapuščenem tamarju. Ob 7 uri sva bila pod Šijo; tako se imenuje pečina pod točko 2468m Lechnerjeve izdaje zemljevida 1:50.000. Tu imajo vodniki svoje navadno počivalo; torej sva se oddahnila kakih 20 minut. Izpod Šije zavije pot na levo čez sesutine na Zelenico..."

http://www.planinskivestnik.com/files/File/PV_1910_09.pdf#page=1

Pod šijo, kjer zaviješ proti levi proti Plemenicam, so danes ruševine Gemone (1780 m).

Torej je bila zapuščena pastirska koča na pol poti med potjo proti Luknji in Gemono.

Ali kdo ve, kje točno?

3) O "novi" poti čez Komar

Tominšek:

"Po Nemškem planinskem društvu prirejena stara pot čez Skok je nepraktična, dosti daljša in posebno radi prožečega se kamenja nevarna. Pot črez Skok rabi zvezo iz Zadnjice proti Luknji črez »rušo« in krene ne daleč pod Luknjo v triglavske stene, zavije pa takoj v smer proti Kanjavcu nazaj in vodi dolgo po nevarnih policah deloma navzdol v žleb pod Doličem, kjer pride na našo novo pot črez Komar; do velikega snežišča pod Doličem se združi s potjo črez Komar ..."

http://www.planinskivestnik.com/files/File/PV_1905_08.pdf#page=15

Tominšek o gradnji poti čez Komar

"Še bolj nas je mikala zveza iz Trente na Triglav. Baš v tistem času nam je začel dopisovati g. vikar Abram (vulgo Trentar) o nekem tačas nepristopnem Komarju, ki baje vodi prav naravnost z Zadnjice pod vrh Triglava. Obljubil nam je vsestransko pomoč Trentarjev, ako nadelamo pot čez Komar, ker so radi paše pod Doličem tudi Trentarji želeli to zvezo."

http://www.planinskivestnik.com/files/File/PV_1908_11.pdf#page=13

"Stara nemška pot čez »Skok« je šla iz Zadnjice čisto pod Luknjo, se je potem z velikanskim ovinkom obrnila nazaj proti Kanjavcu in je držala visoko gori pod Doličem v to vdolbino ob Kanjavcu; zveza iz Zadnjice naravnost na Dolič je imela torej omogočiti najbližji pristop."

http://www.planinskivestnik.com/files/File/PV_1909_01.pdf#page=10

4) V istem obdobju, kot so nadelali pot čez Komar, so uredili tudi bližnjico z Doliča na Planjo (proti Triglavu). Stara pot je namreč (če prav razumem zapise v PV) potekala okoli Šmarjetne glave in je bila precej daljša, manj udobna (grušč), manj razgledna in nevarna (snežišča v zgodnjem poletju) kot nova pot približno v območju današnje markirane poti (mulatiere).


Jaka Ortar,

Še nekaj sem našel...

DŠ: "Abramovemu mnenju, da Kugyjeva pot ni niti zaznamovana niti nadelana, kljub njeni pretežni pozabljenosti ne morem pritrditi. Na skalah lahko še opazimo sled obledelih oznak (rdečih črt), na njenem koncu pod Plemenicami pa naletimo na dve stari, še uporabni jeklenici."

Trentar je Kugyjevo pot tako označil leta 1904 (PV 1904/07):

"ta pot, ki je bila dozdaj najkrajša, pa uživa le po krivici ime poti, ker ni niti zaznamenovana, še manj pa nadelana".

Seveda, saj je primorska sekcija OAV na pobudo Kugyja (ta je ureditev poti napovedal že l. 1883!) pot nadelala šele leta 1905, Komar pa je bil "odprt" oktobra 1903. Očitno so tudi malo tekmovali, a obe poti sta danes opuščeni - 2:0 za italijansko vojsko.


Marjeta Štrukelj,

Zanimiv prispevek je na tem spletu z več fotografijami še bogatejši kot v PV! Njega dni me je v Kugyjevo sled na Zahodno planoto zvabila živahna razprava na forumu PZS, zdaj pa je žlahtna vsebina očitno zašla med staro neuporabno šaro – tako vsaj nam dajo vedeti (ne)odgovorni na PZS z nedostopnostjo (uničenjem?) arhivov. Zato je opisana in pozabe rešena pot toliko dragocenejša. Hvala, Dušan! Seveda me prežema hvaležnost tudi do vseh, ki so z me z objavami na forumu »spravili« na pot. Bilo je nepozabno doživetje.

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45948

Novosti