Jutro (1938): Tudi nesreča v nedeljo je dokazala, da stena sama ni kriva svojega zloglasnega vzdevka
Kamnik, 16. avgusta 1938
Pri čitanju poročila o kakšni nesreči na Veliki planini si brezdvoma vsak misli: ali je mogoče, da se kdo na Veliki planini ponesreči. Po zelenih pašnikih in livadah seveda ne, pač pa na obronkih skalnih sten, ki padajo strmo proti globokemu useku divjega hudournika Konjščice in tvorijo južno mejo Velike planine. Tam rasejo najlepše planike, ki privabljajo turiste, da kockajo s srečo in z usodo za svoje življenje.
V teku zadnjih desetletij je bilo v teh skalnih stenah že več smrtnih nesreč, zato nekateri pravijo najnevarnejšemu delu te naravne meje Velike planine »stena smrti«. Že pred vojno sta se na tej steni smrtno ponesrečila dva turista, po vojni pa je pred tremi leti nevarno padel po strmini Kamničan Jože Kos. Lani je vse pretresla žalostna smrt kamniškega športnika Toneta Rozmana, ki je pri trganju planik na »steni smrti« strmoglavil in si razbil glavo. Ista usoda bi v nedeljo skoro zadela Rozmanovega športnega tovariša Franca Semeja iz Duplice pri Kamniku. O njegovi nezgodi, o kateri je že obširno poročalo ponedeljsko »Jutro«, doznavamo še nekatere podrobnosti, iz katerih bi zaključili, da je mladi planinec zgolj po naključju ušel gotovi smrti.
Franc Semeja. 23-letni tovarniški delavec v znani tovarni upognjenega pohištva Remec in Co. na Duplici, ki je bil zadnje čase v službi pri vojaški avtomobilski četi v Škofji Loki, je šel na Veliko planino v soboto zvečer v družbi Slavka Orešnika, Toneta Puha, Alojzija Stražarja in še nekaterih drugih tovarišev. Prenočili so v lastni pastirski koči, okrog 10. ure pa je šel France Semeja trgat planike na skalne stene pod Njivico. Zagrešil je veliko neprevidnost, da si je izbral dopoldansko uro, ko zemlja še ni bila izsušena po zadnjih nalivih. Skala, za katero se je držal z obema rokama, se je odkrhnila in ga strmoglavila v globino. Najprej je padel čez previs in se nato kotalil s skalo 30 metrov, dokler se ni skala zagozdila v čeri in mu tako rešila življenje.
Njegov padec je videlo več tovarišev iz kamniške družbe. Lojze Stražar je koj pohitel v planinsko kočo in obvestil oskrbnika Andreja Šlebirja, ki je z nekaterimi turisti odšel na kraj nesreče, od koder so ga s težavo prenesli v planinski dom na Veliko planino, nato pa v dolino. Požrtvovalni vodja reševalnih ekspedicij, bivši oskrbnik Cojzove koče na Kokrškem sedlu g. France Erjavšek je bil že obveščen o nesreči. Zbral je reševalno moštvo in prevzel ponesrečenca, ki so ga že turisti prinesli nasproti. S Peregrinovim avtobusom so ga iz Stahovice odpeljali naravnost v Ljubljano v bolnišnico, prej pa ga je še pregledal zdravstveni nadzornik g. dr. Julij Polc iz Kamnika, ki je ugotovil, da ima nesrečni planinec zlomljeno desno nogo nad kolenom in hudo rano nad kolkom. Po glavi je bil samo potolčen in ni imel počene lobanje, kakor so trdili turisti. Ponesrečeni France Semeja je zaradi dobljenih poškodb nudil prav malo upanja, da bo ostal pri življenju, posebno ker je komaj govoril in spoznal svoje tovariše. Kasneje je prišel k sebi in se je po prevozu v bolnišnico počutil mnogo boljše. Upamo, da bo njegova krepka narava prebolela poškodbe.
Nesreča mladega kamniškega planinca je spet glasen opomin planincem, da po dežju ne kaže naskakovati skalnih sten in se vzpenjati za planikami po tako nevarnih krajih, ki so zahtevali že toliko žrtev. Odgovornost za take drzne bravure mora pač nositi vsak planinec sam. Planine niso tako nevarne, pač pa mladostna nepremišljenost sama brez potrebe ustvarja nevarnosti. Semeja se mora samo naključju zahvaliti, da je ostal živ pri tako nevarnean padcu, pri kakršnem je lani izgubil življenje nesrečni Tone Rozman.
Jutro, 17. avgust 1938