Idrijske Novice - Tinka Gantar: Na Zabreški planini se je odprl pogled na Triglav in počakala sem, da se je rožnata zarja z njegovega vrha razlila levo in desno na njegove še sive sosede.
... pojejo Avseniki. Res je veličasten. Z radovljiške ravnine se dvigne za skoraj 1700 metrov. Če sediš ob blejskem jezeru ali hodiš okoli njega, njegovo mogočno telo lepo zaokroža »z okolšno to podobo raja«.To je pravzaprav gora mojega otroštva, čeprav kot otrok nisem niti pomislila, da bi se nanj povzpela, za to je bil vendar Triglav! A Stol je bil vedno tam, na očeh. Ko sem se vračala iz šole v Gorjah, sem ga gledala in doma povedala:« Stol ima kapo (iz megle, slabo vreme bo), na Stolu je sneg, pobeljeno je do Valvazorja (koče), na Stolu je že skopnel sneg, Belščica je že zelena.« Tako je bil samoumeven, včasih ves v megli, bleščeče bel pod svežim snegom, zlat v večernem soncu, hladno rumenkast v luninem svitu.
Nekoč nam je ata povedal, da je kupil parcelico s pogledom na Stol. »Kje?«, smo bili radovedni. »Na Dornkovi njivi«, je odgovoril. Zaprepadeni smo molčali, mama je potiho rekla:« No, no, ...« Na tej njivi je pokopališče in na tisti parcelci z lepim razgledom nas čakata.
Mehko zaobljena zvonasta vrhova, s Prešernovo kočo na nižjem, se proti zahodu z grebenom, ki mu Gorjanci rečemo Belšca, nižata proti Golici. Več melišč se drobi s Stola, po domače jim rečemo »pvaz«. Največji so Monštranca, Sveča, z Bleda je viden tudi Kelih. Tudi planin ne manjka, vse so še pod gozdno mejo: Hrašenska, Potoška, Žirovniška, Zabreška.
Večkrat sem že sedela na Stolu, običajno pozimi. V kopnem pa sem bila malokrat, že daaavnooo tega. Odločitev je bila hitra. Na Stol grem in to zgodaj, zelo zgodaj, da ne bo vroče in bom pozneje še za pomoč pri spravilu sena.
Luna, okrogla in sijoča, se je že bližala pokljuškim gozdovom, zvezde so bledele. Še malo pa bo dan. A v gozdu, po katerem je speljana steza do Valvazorjevega doma (1181m), je bilo temačno. Ptiči so prepevali vse sorte melodije, zrak se ni niti premaknil. Hitela sem, se spotikala ob korenine in pogledovala v nebo. Koprena, ki se je vlekla čezenj, je postajala rožnata. Joj, pa ja ne bom zamudila sončni vzhod? Končno! Na Zabreški planini se je odprl pogled na Triglav in počakala sem, da se je rožnata zarja z njegovega vrha razlila levo in desno na njegove še sive sosede: Rjavino, Cmir, Stenar, Razor in nato hitro zbledela. Ko v gozdu naletim na skladovnico polen z vnaprejšnjo zahvalo vsem, ki jih bodo pritovorili v kočo, sem se začela spraševati ali bo odprta. Dolgo že stoji tik pod vrhom Malega Stola (2174 m). Že leta 1892 so Piparji (skupina ljubljanskih planincev) sklenili, da jo tu postavijo kot protiutež nemški, ki je bila na mestu današnjega Valvazorjevega doma. Istočasno so sklenili ustanoviti še Slovensko planinsko društvo. Že 120 let bo prihodnje leto! Med tem premišljevanjem se je gozd umaknil ruševju in lepota, ki se je razkrila, me je očarala. Pred menoj so se v poševni svetlobi sonca nizali obrisi karavanških in kamniško-savinjskih vrhov.
Med njimi je čemel mrč. Globoko pod nogami se je razprostirala Gorenjska, tja do dvogrbe Šmarne gore. Ljubljanska kotlina je bila v megli – ti pa morajo biti vedno nekaj posebnega! Gorenjsko ravnino, pokrito z zaplatami njiv, travnikov in gozdov, so prepredale bele ceste, speljane med naselji. Ravnino omejujejo Jelovica, Pokljuka in Mežakla, temne od smrekovih gozdov. Nad njimi so se že v soncu grele gore od Črne prsti pa do Kukove špice, ki je, gledano od tu, zadnji vrh, preden pogled pade v dolgo gornjesavsko dolino, se vzdigne na Kepo in blago zavalovi proti Stolu. Iz doline sta mežikali modri očesi jezera v Završnici in blejskega. Iskala sem primerno besedo: krasno, čudovito, nebesa, raj, …
Višje me je pozdravilo sonce, poblisknilo je izza skale, me obsijalo z vsemi žarometi, ko sem stopila na greben. Oho, ko se je še koča prikazala, me je kar neslo navzgor. A mala rumena sončeca, ki so trepetala v vetriču, so me ustavila. Zoisove vijolice so bile, imenovane po Karlu Zoisu, ki jih je tu našel pred več kot 200 leti. Lej jih, redke lepotičke, male mačehe, ki so si za najbolj severno-zahodno bivanje izbrale ta greben. Pa je fotoaparat zazeblo in je nehal slikati. Ogrel se je šele v koči, tudi meni je dobro dela še od prejšnjega dne topla peč.
» Osem sezon sva že v tej koči«, je povedala gospodinja in se čudila:« A ste z baterijo hodili, da ste tako zgodaj tu?« Ura je bila sedem, dve uri in pol sem rabila do koče, še četrt pa na vrh Stola.
Tam pa nisem bila prva, a se je obiskovalcu mudilo in vrh je bil samo moj. Vrtela sem se na vse štiri strani, da mi ja ne bi kaj »ušlo«. Pogled po Koroški so zapirali hribčki. Med njimi se je prikazala siva struga zajezene Drave. Daleč na obzorju sem prepoznala dolg greben Pece. Pa nazobčani vrhovi Košute, elegantni Storžič, čokata Dobrča, Begunjščica in tik pred nosom drzna Vrtača. O, poglej, saj to je Porezen, sem se ga razveselila kot dobrega znanca, ko se je pokazal tam čez Soriško planino. Nebo se je pokrilo z oblaki, lepimi, sonce je kukalo med njimi in jih preganjalo. Mogoče pa se seno ne bo posušilo in ga ne bo treba grabiti - se mi je zahotelo sprehoditi po razglednem grebenu. A je zmagal, kdo drug kot čas. Treba bo navzdol. Še obvezen podpis v knjigo in sporočilo domačim, da grem navzdol.
» Kar po grabnu pojdite dol, čez Prižnico, ta pot je krajša, Žirovniška, a tudi strmejša.« Nekaj zaplat umazanega snega je bilo ob poti. Na še mokrih travah so cveteli vijolično in belo najmanjši in navadni alpski zvončki, na skalah so se sončile velese, metulji so frfotali nad cvetjem in me imeli za norca. Kako le začutijo kdaj odleteti, ko se jim vendar tako previdno bližam!? Najbrž jim je zato Ježek rekel metuljčki, mali mulčki! Srečevati sem začela planince, preznojene od strmine in sonca, ki so srečanje izrabili za počitek in obvezna vprašanja:« A je še daleč, a ste že z vrha, a bo vreme zdržalo?« Za pot navzdol sem rabila dve uri. Pozimi smo se, mladi in objestni, kar po nogah posmuknili mimo Prižnice. To nas je neslo! Časa se ne spomnim, le to vem, da smo bili ena dve v gozdu. Mladost, norost …
Vreme je zdržalo, čeprav so sivi, velikanski oblaki strašili z dežjem. A ga ni bilo, saj vendar Stol ni imel kape! Sončno in vroče, primerno za spravilo sena je bilo. Kako lepo je dišalo in kako je pikalo našo scrkljano kožo. Kozice in kozlički, mame koze, naj vam tekne!