Jubilejna knjiga Stoletje v gorah, izdana ob stoletnici organiziranega planinstva na Slovenskem – uredil jo je Kazimir Rapoša, izdala pa Cankarjeva založba v Ljubljani leta 1992 – je o Tinetu Orlu prinesla pomenljive besede.
Marjan Raztresen je v osrednjem poglavju Sto let dolga pot na 142. strani zapisal:
Dr. Arnošt Brilej, ki je Planinski vestnik urejeval od pomladi leta 1941 do vštetega leta 1949 in nosil skozi viharje okupacije in vojne vso težo urejevanja lista, se je na začetku leta 1950 tiho poslovil. »Rokopisi naj se pošiljajo na naslov profesorja Tineta Orla v Celje, Vestnik pa bo urejeval (takrat še neimenovani) uredniški odbor«, je napisano med uredniškimi vestmi.
Po svoje srečno naključje je bilo, da je Tine Orel sprejel uredništvo PV v trenutku, ko je Planinski vestnik vstopil v petdeseto leto. V uvodniku »Planinski vestnik – petdesetletnik« v številki 1/1950 je opozoril na več kot polstoletno izročilo revije. Planinski vestnik priča zadnja desetletja, kako je planinsko gibanje v Sloveniji sledilo in potrjevalo novo planinsko usmeritev.
Tri desetletja je Tine Orel urejal glasilo Planinske zveze Slovenije, [uredil je tudi še prvo številko letnika 1980], nato pa je revijo urejal Marijan Krišelj.
Franc Vogelnik pa mu je v poglavju Ustvarjali so zgodovino na straneh 269–271 namenil te besede:
Tine Orel
Prof. Tine Orel (1913–1985) iz Trzina je imel, že preden je shodil, Grintovce na dosegu roke, z drugo roko pa je lahko dosegel slovensko prestolnico. Nič čudnega, če si je zdrav korenjak z obeh strani zajemal polna prgišča: v gorah se je brž s hodnih steza pognal v severne stene (Triglav, Škrlatica, Razor, Visoki Rokav, Jalovec, Grintovci) in grebene (Mangart–Ponce) in jo mahnil tudi na tuje (Grossvenediger, Gesäuse). Več kot dvajset let je bil zapisan alpinizmu.
Po maturi se je vpisal na slavistiko, ki jo je poslušal pri slovitih učiteljih Francetu Kidriču in Ivanu Prijatelju, postal leta 1938 suplent na celjski gimnaziji leta 1941 profesor, po vojni, ki mu ni prizanesla, pa zapovrstjo in hkrati ravnatelj gimnazije, pedagoški svetovalec in direktor Zavoda za prosvetno-pedagoško službo, predstojnik oddelka za učbenike v Zavodu za šolstvo, nazadnje pa profesor na Pedagoški akademiji v Ljubljani. Medtem je opravljal še dolgo vrsto pomembnih funkcij, okrog štirideset jih je bilo, v kulturi, prosveti, politiki in turizmu.
SPD mu je že pri dvanajstih letih priraslo k srcu. Leta 1940 je postal odbornik Celjske podružnice SPD, predsednik PD pa je bil celih sedemnajst let (1946–1963), dejaven je bil v GRS, zraven pa še član GO PZS. Ob vsem tem je leta 1950 prevzel še urednikovanje Planinskega vestnika za celih trideset let, do leta 1979 [do vključno 1. številke leta 1980]. Z glasilom planincev je živel kot slavist, pedagog, kot izkušen, svetovno razgledan gornik. Z vsemi sodelavci je bil v stalnem pisnem in osebnem stiku, spodbujal jih je, jim svetoval, spremljal njihovo gorniško delovanje in jih usmerjal k narodni kulturi. Odkar je sedel za uredniško mizo, je bil tudi Vestnikov sodelavec: vanj je prispeval ideološke, načelne, jubilejne in spominske članke, uredniške glose; iz bogatih tujih virov je črpal pobudo za zapiske, ki jih je pregnetel s svojo kritično mislijo. Na tisoče vesti, novic iz vseh gorovij sveta, iz vseh panog gorništva, iz vseh področij gorniške kulture. Njegov pogled je segal skozi vsa obdobja gorništva, literature in znanosti, iz njih je znal izluščiti individualno in družbeno resnico, povezovati svet športa z vesoljno kulturo. Bistro je ugotovil silnice, ki so romantičnega Byronovega Manfreda v studu nad »Evropo svete alianse« pregnale visoko v gore, videl je Staniča in Vodnika, ki se nista mogla do kraja gorniško razmahniti na domačih tleh, ker sta bila odvisna od prizanesljivosti tuje gosposke. Še nekaj desetletij nismo premogli krepkega slovenskega meščanstva, ki bi bilo moglo podpirati nacionalno kulturo, samoumevno pri velikih narodih. Julijci in Grintovci, naše najlepše gore, so bili zadnji okop, na katerem smo se šele pod konec preteklega stoletja zavedeli, na njih smo si nabrali potrebne telesne in duševne moči, da smo se spustili v tvegano tekmo s svetom in kljub svoji majhnosti naposled zmagali.
Našim uglednim gornikom, ki so umeli spretno sukati pero, je s posluhom izbral in uredil spise: tako hudomušnemu Janku Mlakarju (Iz mojega nahrbtnika), dr. Francetu Avčinu (Kjer tišina šepeta) in dr. Mihu Potočniku (Srečanja z gorami). Ob petinsedemdesetletnici ustanovitve SPD pa je pripravil pretehtano reprezentativno antologijo (Planinsko berilo), iz katere je razvidno neizčrpno bogastvo in visoka literarna raven slovenske gorniške besede. Vsem knjigam, nekatere so postale prave uspešnice in so doživele več izdaj, je prispeval prenikavo uredniško besedo in dodal izčrpne opombe. Kadar so ga zaprosili, je rad napisal h knjigi uvod. In povrhu, saj je bil v stalnem prijateljskem stiku z velikimi gorniki, je kleno poslovenil nekaj mojstrovin gorniške literature, tako denimo Tichyjevo Himalajo in Terrayeve Osvajalce nekoristnega sveta. Večkrat se je udeležil svetovnega filmskega festivala v Trentu ter o njem poročal. Skratka, trije garači bi bili komajda zmogli opraviti samo to, kar je prof. Orel dajal slovenskemu planinstvu. Nerešljiva uganka je, kdaj je vse to utegnil, zraven pa še urejal Celjski zbornik in Turistični vestnik. Težko, da bi se našel kdo, ki bi mu zavidal goro opravljenega dela, pa čeprav je sam dejal, da je pri tem »tudi veliko lepega doživel in da sem se marsikaj naučil ... Kajti teorije o redakciji ni, drži le eno, da jo moraš imeti stalno pred očmi, da 'dopusta' ni.« Zanj je bil Planinski vestnik, kakor je sam omenil, zamejen z Rousseaujevim klicem »nazaj k naravi« in našo »akademijo operozov«. »Čudežna moč gora« ga je navdihovala, da je mogel v najpomembnejših desetletjih gorništva pozorno zazrt v domačijo držati korak s svetom, s svojo »človeško odprtostjo, pozornostjo in toplino« neprenehoma požlahtnjevati našo brstečo planinsko kulturo. Še zmerom čaka »Tinetov koš«, dva velika zaboja listin, dokumentov, prepisov in korespondence, na neustrašnega moža, da se poglobi v tiho snovanje tega »navdušujočega svetovljanskega Slovenca«, ki so ga modre sojenice, katerim moramo biti neskončno hvaležni, prisodile v odločilnem trenutku prav nam.