Iz megle na sončni vrh.
Iz meglenega mesta peljemo na Gorenjsko in se iz Jesenic pripeljemo na Javorniški Rovt. Skromna snežna odeja je povod za nadaljevanje vožnje mimo Pristave. Asfalt zamenja sprva blaten, nato pomrzjen in zasnežen makadam. Ob cesti so že parkirani avtomobili, mi pa peljemo dalje po težko prevozni cesti. Nekaj globokih lukenj v snegu poskrbi za sunkovito vožnjo in ko pripeljemo do zadnjega ovinka pred križiščem cest, vidimo parkirane avtomobile in turne smučarje, ki se odpravljajo na pot. Prevoziti moramo še zadnji klanec. Drvarji so ob cesti naložili kopico drevesnih debel in pustili na cesti večje vejevje. Za nameček pa je na cesti še terensko vozilo. Ustavim. Prijatelj izstopi in prične odmetavati vejevje, terenec gre vzvratno do križišča in poledenela cesta je prosta za vožnjo. Prestavim v štirikolesni pogon in končno smo na izhodišču ture, na Križovcu.
Pričakovano ni mrzlo in oprtani in na smučeh pričnemo hojo po pomrzjenem snegu gozdne ceste pod Malim Zdrtnikom. Skozi gozd sem ter tja posijejo sončni žarki. Cesta se vije skozi gozd in pred planino Pusti rovt smo že pod pobočjem hriba Velikega Zdrtnika, ki na eni strani zapira planino, na drugi pa se vzpenja dolina vse do vrha Korenščice. Planina že kaže nekaj delov pašnikov brez snega, mi pa gremo mimo dveh bajt s pogledom na tri vrhove Golice na drugo stran planine. Hodimo v senci gozda po cesti in na razpotju gremo desno in mimo zapornice na vzpenjajočo cesto proti Belski planini, ki preči pobočje proti vzhodu.
Dohitimo nekaj smučarjev, drugi se že vračajo in po daljšem času dosežemo pašna območja planine. Stopimo do bajte in si v družbi turnih smučarjev na klopci obsijani s soncem privoščimo daljši odmor. Razgledi so čudoviti in na skalah okoli koče bodo spomladi zacveteli lepi jegliči in s svojimi rumenimi cvetovi z drugim gorskim cvetjem razveseljevali obiskovalce. Snega ni veliko, a pobočja Struške so dovolj zasnežena in obetajo dobro smuko.
Stopimo na smuči in pričnemo vzpon. Snežni poprh se prične lepiti na kože in otežuje vzpenjanje, za katerega potrebujemo dodatno energijo. Vzpenjamo se po pobočjih in grapah, rahel vetrič je naš spremljevalec in se na hoji po vrhovih pobočij še krepi.
Prijatelja sta hitrejša in za njimi hodim in vlečem smuči, ob vejah ruševja odstranjujem cokle in končno dosežem delno spihano zasneženo vršnje pobočje in stopim do zabojnika in v njegovo zavetrje, kjer se pridružim prijateljema na 1944 visokem Velikem vrhu Struške. Sestopim s smuči, hitro popijem nekaj vročega čaja in že je čas za več fotografiranja. Grem proti vzhodu. Čevlji se sem ter tja ugreznejo, ko stopim na skromno snežno odejo nad ruševjem, a za dober razgled in fotografijo je to majhna cena. Odpre se pogled na sosednji Kozjak in mejni greben Karavank z Vajnežem, Stolom, Vrtačo, Košutico in Košuto.
Pogled gre preko Zgornjesavske doline na vrhove Julijcev, nato pa se vrnem in stopim še proti severozahodnem delu Velikega vrha, od koder so čudoviti pogledi na zahodne Karavanke in sosednjo Koroško ter avstrijske vrhove. Grem do prijateljev in po nekaj minutah smo pripravljeni za smučanje z vrha. Medtem so na vrh prišli naslednji smučarji, mi pa naredimo prve zavoje po snegu, ki je ravnoprav omehčan, da omogoča super vijuganje. Uživamo na razgibanjem pobočju, drsimo po snegu v številnih zavojih, se ustavimo, predahnemo in ponovno smučamo in tako vse do koče na planini, kjer sestopimo s smuči.
Z zahoda hitro prihaja visoka oblačnost in za njo ostaja koprena na nebu. Se bodo oblaki spustili nižje in objeli vrh Struške, ne bomo izvedeli, ker stopimo na smuči in se poženemo na gozdno cesto. Sneg je sprva še pomrzjen, nekoliko nižje že omehčan in ko smo pod vršnjim pobočjem Korenščice, zastanemo in pogledamo preko strme dolinice na planino Pusti vrh. Da, gremo tu navzdol. Odrinem in pričnem spust, za menoj pa prijatelja in glej ga zlomka, sneg ni tisti pravi, da bi omogočal brezskrbno smuko. Zastrugi smučin nas prisilijo, da gremo malce še v gozd in nato se vrnemo v grapo, da v kratkih zavojih z nekaj odrsavanja utrujeni prismučamo na planino. Nasmehnemo se: Da, vredno je bilo truda v enkratni družbi prijateljev.
Še enkrat vržemo pogled na grapo pod Korenščico, planino in Golico ter zapeljemo na gozdno cesto, kjer gre vse hitro a pazljivo do Križevca in našega jeklenega konjička. Pospravimo smučarsko opremo in v počasni in previdni vožnji zapustimo današnje izhodišče smučarske ture. Nismo prvič a tudi ne zadnjič obiskali razgledno Struško. Še se bomo vrnili.