Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Svalbard - dežela polnočnega sonca (6.)

Železar - Marko Butinar: Po letu 1916 je področje Ny Alesunda močno oživelo. Cullcompany je tedaj začela izkoriščati bogate zaloge antracita, ki so ga nekaj prej odkrili ob vznožju Zeppelinovega vrha.

Rudnik je obratoval do leta 1929, ko so ga zaradi gospodarske krize opustili. Toda Ny Alesund je ostal stalno naseljen. Leta 1925 pa je to naselje postalo svetovno znano. Tu je startal Amundsen s svojim zrakoplovom in preletel severni tečaj. Še danes je nekaj sto metrov izven naselja 35 metrov visok železni stolp, na katerega je bil zrakoplov privezan. Pred pošto pa je v betonski podstavek vzidana ena izmed jeklenk, v katerih je bil vodik za napolnitev zrakoplova. Tri leta po Amundsenovem podvigu je od tu startal z zrakoplovom Italijan Nobile, ki je v tretjem poizkusu preletel pol, pa je zaradi okvare na motorju moral zasilno pristati. Odprava se je končala tragično — osem mož je izgubilo življenje. Ob 35-letnici te nesreče so Italijani izginulim in umrlim članom odprave postavili spomenik.
To pa ni edini spomenik ljudem, ki so pustili svoja življenja na tem koščku zemlje. Mogočen granitni obelisk ob zapuščenem jašku pod Brogerjevim grebenom je spomenik dvajsetim rudarjem, ki so se ponesrečili 5. novembra leta 1962 v rudniški nesreči. Vlada je rudnik zaprla in pomladi, ko so prispele ladje, se je nadelje pričelo prazniti. Ny Alesund je ponovno opuščen kot po letu 1929. Nihče ne ve, kakšna bo njegova prihodnost.

Zvonec nas je poklical k večerji. Kljub temu, da je jed servirana lepo in okusno, nam ne tekne. Siti smo že sladkobnega okusa, smrad po margarini nam obrača želodce in vsi težko čakamo, da bomo načeli domačo hrano. Zjutraj me je zbudilo ropotanje vitla. Kmalu je bila tudi naša oprema že zložena na pomolu. Znosili smo še nahrbtnike in transportne vreče. Ni nam bilo jasno, kako bomo tak kup opreme in hrane nosili in prevažali. Toda prijaznost, ki smo ji bili priča po vsej Norveški, je bila na obrazih vseh tukajšnjih ljudi. Medtem, ko smo mi zlagali zaboje, je Uroš spoznal prve prebivalce. Nasmejan in vesel se je vrnil iz naselbine s ključi ene izmed hišic. Težko otovorjeni, da nas je kar zanašalo, smo prenesli nahrbtnike do hišice. Z Janezom sva se hotela vrniti v pristan, pa ni bilo potrebno. Župan naselja Odegaard je z bagrom priropotal na pomol in naložil naše zaboje. Presenečeni smo bili nad uslužnostjo, s katero so nas sprejeli neznani ljudje.

V dobri uri smo uredili hišico in se lotili zabojev. Zvečer smo imeli vse urejeno, skuhali smo si izdatno večerjo in legli. Toda zaspali nismo tako kmalu. Sonce je sijalo skozi okno in šele ko smo s temnim pregrinjalom okno zastrli, nas svetloba ni ščemela v oči.
Kmalu po polnoči smo bili že na nogah. Hoteli smo pobliže spoznati tukajš-nje gore. Otovorjeni z nahrbtniki in smučmi na nogah smo mimo opuščenih rudniških jaškov prispeli pod Zeppelinov vrh. Sneg je bil trd in na smučeh smo kmalu dosegli gladek ledenik brez razpok. Zato je bilo 7 km poti kmalu za nami. Sneli smo smuči in dobro uro gazili suh sneg do krnice pod steno, kjer smo se ločili. Steno bomo preplezali v treh smereh. Tonač in Brane bosta preplezala skalnati raz v vpadnici vrha, Uroš in Mikec strm snežni previs od vpadnice, midva z Janezom pa žleb na levi.
Navezala sva se na vrv, privezala še dereze, si segla v roko in začela prvi vzpon v teh gorah. Plezala sva istočasno, le nekajkrat sva se zamenjala v vodstvu. Kmalu je bil ledenik z našimi gazmi daleč pod nama. Ko sva prispela na vrh, sva onemela ob nepozabnem enkratnem pogledu na zaledenelo morje pod nama in vrhove, k i so se kot piramide dvigali v nebo. Bila sva na vrhu 720 m visokega Brogertindena. Z vrha vodijo Mikčeve in Uroševe gazi navzdol po grebenu. Tudi Tonač in Brane sta že priplezala na vrh. Sestopamo po zasneženem pobočju proti sedlu. Plezanje po razu grebena je nemogoče, ker je skala tako krušljiva, da kaj takšnega še nismo videli. Skala je apnenčasta in ker tu ni dežja, jo oblikujeta samo veter in mraz. Zato vsi težji delci ostajajo na istem kraju, dokler jih zmrzal toliko ne zdrobi, da jih odnese veter.

Spuščamo se po južnih pobočjih, od koder je lep pogled na gore v okolici in na pol zamrznjen fjord pod nami. Žal je bilo vreme slabo in je le nekaj vrhov gledalo iz oblakov in megle. Kmalu je tudi sonce pokukalo skozi meglo in oblake in ledeniki pod nami, ki se kot otrdela reka spuščajo z gora k morju, so se zableščali v njegovih žarkih. Veter je prekmalu prignal megle in konec je bilo pogled na Kongsfjord in Ny Alesund ob njem. Vse to je izgledalo blizu, toda tak vtis ustvarja le bleščeča ravnina ledenikov. Hodiš eno uro, morda tudi dve ter spoznaš, da si prehodil zelo malo in da je cilj še enako daleč kot prej.

Tudi nas je vreme pregnalo in v južnem snegu smo se spustili po stranskem grebenu do smuči. Po kratki malici smo na smučeh drseli po strminah navzdol in kmalu smo bili »doma«. Zvečer nas bosta obiskala Avstrijca, ki nameravata prehoditi pot Langyarbyen — Ny Alesund, ker »Lyngen« ni tvegala poti po zamrznjenem fjordu. Prav prijetna fanta sta in ko smo se poslavljali, smo si zaželeli, da bi se še kdaj srečali. (dalje prihodnjič)

Marko Butinar
Železar, 16. januar 1965

   Železar

 

 16.01.1965

Jlib.si

 

Kategorije:
Novosti ALP VTG SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45951

Novosti