Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Tek na Grintovec

Ne vem, ali sem si želel na to noro tekmo gorskih dirkačev zaradi gostilniškega hvaljenja ali zaradi zdravljenja svojega pogostega občutka šibkosti. Tokrat ni šlo za vprašanje, ali zmorem, ampak kako. Res pa je, da višje cilje, kot si zastavljam, težje jih tudi zmorem.

 

Tek

Na Grintovec

V družbi z najboljšimi

 

Ne vem, ali sem si želel na to noro tekmo gorskih dirkačev zaradi gostilniškega hvaljenja ali zaradi zdravljenja svojega pogostega občutka šibkosti. Tokrat ni šlo za vprašanje, ali zmorem, ampak kako. Res pa je, da višje cilje, kot si zastavljam, težje jih tudi zmorem.

Kaj bodo pokazale karte Tarot?Prosti tek. Deset dni pred tekom mi je bilo jasno, da sem preveč hodil po gorah in premalo tekel. Tudi poskus na Viševniku je pokazal, da na vso moč zmorem goniti le dobro uro. Odločitev sem zato dal v prosti tek in udeležbo prepustil slučaju. Tako je naneslo, menda slučaj, da sem nekaj dni pred tekom srečal znanca z vzdevkom El Nino, ki prerokuje s kartami Tarot. Prerokovanj ne maram preveč, še posebej, ker se lahko tudi uresničijo; a na takole nedolžno vprašanje - kako mi bo šlo na izletu v nedeljo med deveto in dvanajsto - si pa že pustim napovedati iz kart! »Na začetku bo nekaj težav, morda z organizacijo, a potem bo vse v redu, sproščeno in tekoče. Dobra družba.« Zanima me še konec. »Na koncu bo vse dobro.«

Za jutri napovedujejo plohe. Predvidena temperatura za 500m je 16 stopinj, za 2500m pa samo 6 stopinj. Vseeno pripravljam opremo. Pojma nimam, kaj in kdaj me je vrglo iz prostega teka. Naj grem, ali ne? Ali vendar niso tudi karte pokazale, da bom šel, sicer ne bi napovedale vsega mogočega…

Prijavna službaVrste. Od Stahovice naprej po cesti voziva v vrsti avtomobilov. Parkirišča pred domom so že polna v vrsto parkiranih vozil. Vrsta je tudi na prijavni službi. Vrsta bo kasneje na poti. Vrsta bo za golaž popoldan v koči. Nič ni narobe, če se danes navadim na vrsto. Vrsta je tudi na Ani, da gre sama proti Kokrškemu sedlu. Dokler je ne bodo ujele naše vrste…

Vrsta je tudi pred straniščem. Včasih sem mislil, da me požene od nervoze. Delal sem se mirnega, kolikor je šlo, a… Telo ve, da bo zame težko in naporno - znebiti se hoče prav vsega odvečnega in vsega motečega. Ali je kaj narobe, če gre človek teč tudi notranje očiščen?

Moja glava, polna adrenalina!Glava. Odštevanje dviguje napetost v nas, ko pa se naša telesa tik pred strelom še dodatno nagnetejo, jo je čutiti še močneje. Ob poku takoj začnemo teči, mi zadaj kar na mestu. V nekem trenutku vsi skupaj zdivjamo, kot bi bil cilj že pri Žagani peči. Črpalka in ožilje poženeta uskladiščen adrenalin po telesu na vso moč, tudi v glavo. Tam me začne kljuvati vprašanje, čemu se ženem. Zakaj takoj ne neham. »Iztok, sedaj pa čim manj misli«, si rečem. Določim si tempo dihanja - na dva koraka vdih in na dva izdih. Prijetne ceste je kmalu konec. A saj niti ni bilo tako prijetna, dvignili smo se že za prvih 300m. Kako so že prerokovale karte, težave na začetku, z (lastno) organizacijo?

NogaNoge. »Glava« se je že sprijaznila z naporom, ko za žičnico zavijemo na planinsko pot. Jasno, planincev na tem teku ni, ker oni po gorah ne smejo teči, niti hoditi po njih v športnih copatah. Sedaj mi noge vcepljajo občutek utrujenosti. Vsi tečemo v kratkih hlačah in tekaških mrežastih majicah, kljub napovedanim nizkim temperaturam. Nič ne pomaga, da sem se znebil skoraj vse obleke, ob isti višini so pravi tekači kakšnih sedem kilogramov lažji. Med tem, ko moram zaradi tempa dihanja korake drobiti v tek, nekdo pred menoj z dolgimi koraki le hitro hodi.

Najbolj zebe organizatorjeNekateri že sedaj smrdijo po potu. Očitno so se njihova telesa odločila znebiti se vseh strupenih snovi. Ker me vonj moti, s prehitevanjem porabljam dodatno energijo. Spet se znajdem za tekačico z malo blaga in veliko čokoladno zagorele kože. »A eni pa kar na sončno energijo?«, glasno komentiram v vrsti ljudi z močnimi dihalnimi vajami. »Žal ni nič sonca,« odgovori, drugi pa poskušajo biti pozorni le na svoje noge, vdihe in izdihe.

Vmesne postaje. Prva postaja z vodo. Celo otroci pomagajo deliti polovično napolnjene plastične kozarce. Do napajališč za gorske tekače so vso vodo morali znositi sami. Prvi kozarec vode gre v glavo drugi pa kar po njej. Ker je tudi pri meni najbolj vroča glava motorja. Prišli smo še do druge, pa tretje postaje … končna postaja je še daleč. Le ustavljati se ne bi smel, motorček je težje ponovno zagnajati. Ob poti ležijo prve stisnjene in prazne energetske tube. Kje so časi, ko si za energijo le ruknil šluk šnopsa

Sedlo je še prazno Sedlo. Medtem sem že menjal ritem dihanja – na en korak vdih in na dva izdih. Višje, kot smo, bolj strmo je. Prvič se odpre pogled na pot, polno tekačev, polno prav vse do sedla. Prvič potegne hladen piš, prvič se tudi ozrem nazaj proti Koči v Kamniški Bistrici. Prvič mi je malo lažje, ker telo že proizvaja lastne morfine.

Nad sedlom je svet bolj planinski, a teči čez pobočja na 2000 metrih ni prav nič po planinsko. Skale so na fino namazane - blato se dobro zlizanih skal slabo oprijemlje. Ko veter potegne močneje in še hladneje, v spominu zaznam sled slike s sedla – tam so bili pa oblečeni vsi zimsko.

Sam. Tu zgoraj ni samo zrak redkejši, vrsta se je razredčila, pravzaprav zelo raztegnila. Sam se borim s seboj, gora mi je pri tej borbi le v pomoč, po telesu iščem skrite rezerve moči. Gorskega reševalca sprašujem o nadmorski višini, a imam občutek, da mi je povedal previsoko številko. Nekaj planincev, ki je že opravilo svojo državljansko dolžnost, se vrača z vrha. Pomislim, da jaz ob takem vremenu na nedeljo ne bi hodil v gore. Razen na četrtek… Korak nad potjo osamljen gospod pravkar toči vodo iz bele plastične kantice. Ne morem verjeti, da se mi izmakne, ko zavijem k njemu. Očitno mi še nekdo sledi in tudi napajališče ni bilo redno…

Tudi najboljši tečejo sami Zadnji kilometer. V megli nimam predstave o višini, v ledenem vetru sem osredotočen le na korak ali dva pred seboj. Pogled na tablo »še 1 km« me malo potre. Upal sem, da je vrh bližje. Ritem dihanja sem si že kmalu nad sedlom povečal na ena-ena, na korak vdih in korak izdih. Ne smem odnehati, čeprav dobivam občutek, da se po malem tudi uničujem. Tudi z odstopom tik pod vrhom ne bom ničesar dosegel. Vso pozornost posvetim samo in izključno dihanju. Vse drugo se bo prilagodilo sapi. Utrujenosti, bolečine in sunkov ledenega vetra ne čutim več.

Človek nima prave predstave, koliko zares zmore. Še nekaj časa po tistem, ko misliš, da ne zmoreš več, lahko goniš dalje. Tudi na delovanje motorja sem se zmogel popolnoma osredotočiti in nobenih merilcev vrtljajev srčnega utripa mi ni bilo potrebnih za to.

Ena tabla je kar v Ljublhjani Še 250 m. Kdo ve, če danes tečejo tudi alpinisti? Na ture v gore so navajeni hoditi z rezervo, a tu se je treba napenjati, kot bi šlo za življenje. Kvečjemu bi kak gorski reševalec, predstavljajoč si v mislih, da je nekoga treba rešiti z vrha, znal dati vse od sebe in še več. Letos table z oznako "še 500m" ne vidim, čeprav so si morali zaradi moje napake organizatorji že lani izdelati novo.

Malo pred ciljem me dohiti ženska. Ker z drugimi ne tekmujem, le s samim seboj, jo spustim mimo. Izven poti na tem mestu prehitevanje skoraj ni mogoče. Za petami sta ji še dva moška. Ali ne vesta, koliko zmoreta, ali pa ju drži pokonci ideja, da zmoreta toliko, kot ona. Prvega še spustim mimo, drugega ne več. Eden od sestopajočih vpije ženski: »Si že v ciljni ravnini!« To mi da toliko novih moči, da zavpijem nazaj: »Kakšna ciljna ravnina neki, to je ciljna strmina!« Na temenu zdrvimo skozi cilj, na vso moč, kot bi bila pomembna vsaka sekunda. Ampak občutek je pa zato prav poseben.

Pojedina za najboljšeCilj. V zaklonu pred vetrom grizljam jabolka; banan in hrušk (viljamovke), je že zmanjkalo. Od Uršiča dobim na posodo majico, da bom ob sestopu lažje prenašal mraz. Premišljujem, koliko ljudi je bilo potrebnih na gori, da smo lahko tekmovali – traserji, gorski reševalci, zdravniki, nosači vode, delilci vode, kontrolorji ob progi, tekmovalna žirija, fotografi, snemalci in prijatelji tekačev. V dolini še prijavna služba, redarji in gasilci. Koliko ljudi je vložilo napor, vse za nas, da smo lahko prišli skozi ta cilj. A to je bil hkrati tudi njihov cilj.

Sestop z vrha, a nekje drugje v SlovenijiSestop. Na cilju gor ali dol, teh 2000m bo treba še sestopiti. Za začetek 800m, do koče. Vreme se izboljšuje, naše razpoloženje ob rahlem teku navzdol prav tako; hitro smo se formirali v vrsto tekačev. Ne znamo ali pa ne zmoremo hoditi - tek je lažji, tekoč korak smo si tudi dolgo vcepljali v noge. Oblaki se razmaknejo in razkrijejo pogled na kočo pod nami. Lahkotnost v srcu se preseli v noge. Šele sedaj uživam v gorskem okolju. Nižje sem, lažje mi gre. Pa saj so tako prerokovale karte – sproščenost v drugem delu

Sestopajoči...Koča na sedlu. Pred kočo je poleg Ane edini, ki ga poznam, Tomaž. A še on je tu službeno, s kamero. Ano poprosim, da mi gre v kočo po golaž. Dolgo je ni bilo nazaj z joto. (Ki je pa zato lepše dišala in bolje teknila!) Nekateri se pridušajo nad počasnostjo osebja, pa pozabljajo, da le-ti ne tekmujejo v hitrosti. Morda je osebje bolj ljubiteljsko kot profesionalno, in ne samo zaradi zaslužka. Enkrat na leto lahko tudi njih zajame panika, kako postreči desetkrat več ljudi, kot so navajeni. Zato so tudi znani sirovi štruklji pošli zelo, zelo zgodaj in jih Ana niti dopoldan ni več dobila.

V dolino, a nekje drugje v SlovenijiV dolino. Na zadnjem sestopu srečamo nekaj planincev s prepolnimi in pretežkimi nahrbtniki. Zanje mora biti pot na goro muka in napor. S preveliko težo na hrbtu si v srcu brez potrebe uničujejo lahkotnost, ki je potrebna za pravo doživetje gora. Poti navzdol pa še noče biti konca… K sreči dobro vem, da je vsake poti enkrat konec.

Mimo avta se vrača nova skupina ljudi. Takoj sprenavedaje navržem: »Le kaj je danes, da je tako veliko ljudi?« »Ja, tek je bil!« mi eden z veseljem zakliče nazaj. Kako preprosto lahko nehote človeku pripraviš veselje…

Koča spomladi, ko je še mir!Koča v Bistrici. Večji del dneva sem poslušal le lastno sapo, zato mi gre bučna narodno zabavna glasba rahlo na živce. Vseeno počakava še na razglasitev. Za najino mizo se menjajo ljudje, z njimi pa steklenice s pivom. Nova družba naroča neosvinčeno pivo. Otrok, ki streže pri naši mizi, ne pozna te pijače, a tudi midva prisluhneva razlagi, da je to Lahko Laško. Šele sedaj opazim, da so strežno osebje vse rosno mlade punce. A sedaj so že planinska društva začela izkoriščati otroško delovno silo, ali kaj?

Srčni Stane. Morda sem imel nadet brezbrižni izraz gorskega postopača, ko sosed pri mizi začne Ani nepričakovano kazati rezultate – »Glej, tule sem pa napisan jaz!« Kdo drug bi to razumel kot samohvalo, a vam povem, da je šlo le za veliko vznesenost. Zares je izgledal zadovoljen. Rezultat je zanimal še mene, zato mi pokaže na biltenu – »Ta Stane sem jaz!« Potem pa pride hec, ki mu je tudi malo vzel sapo: »Vidiš, tale Iztok, uvrščen tik pred tabo, sem pa jaz!« Po reakciji se mu je videlo, da je tudi on tekel s srcem!


Najboljši starejši veteraniPodelitev. Stane nama je bil prijetna in dobra družba. (Pa saj so tudi karte napovedale dobro družbo!) Skupaj smo čakali na podelitev priznanj vsem, ki so se udeležili teka. Pridno so poimensko na oder klicali ljudi, med njimi tudi Marjana Manfredo. Za himalajca je bila višinska razlika premajhna, še na cilju je bil zanj zrak pregost; če bi tekli vsaj 2000m višje, bi imel bistveno boljše možnosti za zmago. Na splošno alpinistov niti ni bilo na spregled. Priznanja so bila že vsa razdeljena, a sva s Stanetom ostala brez potrdila, da sva (nora) tekača, kralja Grintovca. Ne za dolgo - Mira takoj pojasni, da le niso še vseh napisali.

Na vožnji proti domu sem zadovoljen. Ni bil navaden nedeljski planinski izlet. Vsak tekač je goro doživljal po svoje, tudi vsi tisti, ki so srčno pomagali pri izvedbi. Doživljanje gora je lahko intimno tudi med množico ljudi. Ne verjamem, da je pri organizaciji kdo pogrešal planinsko liturgijo, poleg navadnih klišejev moramo poiskati, čutiti tudi kaj svojega. In rezultat? Zadnja številka, ki označuje sekunde, je enaka kot pri zmagovalcu. Nič hudega, če nisem pritekel na cilj v isti uri, kaj šele minuti, sem pa zato v isti sekundi! Kaj bi še hotel več? Saj so tudi karte napovedale na koncu vse dobro.

Besedilo - Iztok Snoj
Večje fotografije - KGT Papež in Urban Golob

 

 

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45948

Novosti