ONAplus - Nika Vistoropski: Gluho-slepa paraplezalka Tanja Glušič
Zaradi Usherjevega sindroma se je danes 25-letna Korošica Tanja Glušič, bronasta svetovna prvakinja, rodila s prirojeno gluhoto, vid pa se ji postopno slabša.
Tekmuje tako, da po polževem vsadku posluša trenerjeva navodila. Želi si, da bi paraplezanje postalo paralimpijski šport, da bi se nekoč lahko udeležila paralimpijskih iger in si na njih priplezala kakšno medaljo.
Kako pomembno je zaupanje, ki sta ga razvila s trenerjem Jurijem?
Dobro sodelujeva že od leta 2016. Potrebovala sva kar nekaj časa, da sva se drug drugega navadila. Jurij ni samo moj trener, temveč tudi psiholog, človek, ki me umiri, potolaži, če mi pri plezanju ne gre najbolje, me razume, spodbuja. Zdaj me že dobro pozna, pozna moje plezanje, točno ve, kaj zmorem in kje imam težave. Zaupanje med nama je zelo pomembno.
Za ta šport ste se odločili po naključju, ko sta začeli plezati sestri. Leta 2013 ste na mladinski tekmi v Arcu prvič slišali za paraplezanje.
Tako je. Z družino smo nemudoma stopili v akcijo in začeli urejati vse, da bi se že čez dober mesec lahko udeležila paraplezalne tekme v Arcu. Bila sem trmasta, na vsak način sem želela na tekmo. Takrat še nisem imela trenerja, zato sem trenirala sama. Ce sem potrebovala nasvet, sem vprašala sestri, ki sta bili v plezanju bolj izkušeni. Septembra sem dosegla drugo mesto. Da lahko tekmujem, mi veliko pomeni. To je šport, ki se ga ne moreš naveličati. Oprimki so vedno drugačni, smeri v steni tudi. Če treniram na visoki steni, so poleg različnih smeri različne tudi težavnosti. Všeč mi je, da je plezanje prilagojeno tako, da lahko s trenerjem po sistemu FM sodelujeva na treningu in tekmi. Na tekmah so smeri prilagojene moji invalidnosti. Slepe in slabovidne osebe imajo trenerja vedno ob sebi, da jih v steni usmerja, nikoli nisi sam. Trener me lahko med tekmo ali čakanjem nanjo spodbuja in pomiri.
Tekmujete v popolni tišini. So za vas tekmovanja zelo stresna? Kako na vas vplivata Aspergerjev sindrom in dejstvo, da tekmujete z drugimi, ki vidijo bistveno bolje? Se vam to zdi krivično?
Res je, da tekmujem v popolni tišini. Meni je pomembneje, da slišim trenerja kot navijače, saj mi ne morejo veliko pomagati. Potrebujem trenerjeva natančna navodila, kako stopiti, kako prijeti oprimek. Tekmovanja so zame kar stresna. Ne morem se jih navaditi, saj je v sezoni le malo tekem. Vedno je stresno, letos še posebno, saj je treba zaradi koronavirusa upoštevati stroga pravila. Naporno bo. Stresno je tudi, ker ne vem, koliko tekmovalcev se bo prijavilo v moji kategoriji. Upam, da jih bo dovolj, da bodo tekmo za mojo kategorijo sploh izpeljali. Zaradi Aspergerjevega sindroma me vsaka sprememba, vse, kar ne gre po načrtu, vrže iz tira. Postanem slabe volje, jezna. Da, to, da tekmujem z drugimi, ki vidijo bistveno bolje, se mi zdi krivično. V moji kategoriji B2 vsi dobro slišijo in nekateri tudi bolje vidijo. A če je meja za kategorijo postavljena, kot je, je ne morem spremeniti. Če želim tekmovati, se moram z njo sprijazniti.
Potem ko so vas pred leti prestrašile zdravstvene tegobe, ki so na koncu pokazale »le« alergijo na pšenico, trave in pršice, se najbrž ukvarjate tudi z vprašanjem, kako naprej po poti odraslosti.
Res je. Imela sem kar precej težav, bila pogosto utrujena, brez energije, zaspana, komaj sem hodila. Spremenila sem prehrano, strogo se je držim in se počutim bolje. Že dobro leto je z menoj tudi osebna asistentka, ki mi pomaga pri vsakodnevnih opravilih. Zdaj sem bolj brezskrbna. Skrbi me le, da bi se mi vid še bolj poslabšal. Že nekaj časa imam z očmi težave. Želim si, da bi se pozdravile, da bi se lahko na tekmovanja čim bolje pripravila.
Lidl Slovenija je že od leta 2016 ponosni podpornik slovenskih parašportnikov. Z Zvezo za šport invalidov Slovenije - Slovenskim paralimpijskim komitejem oblikujejo aktivnosti za promocijo športa invalidov ter s programom Postani športnik tudi skrbijo za večje vključevanje mladih invalidov v šport.
JURIJ RAVNIK, Tanjin trener plezanja
Tanja me navdušuje, odkar jo poznam. Njena želja po napredku, borbenost in pripravljenost garati za uspeh bi bile lahko zgled vsakemu reprezentantu. Ne ukvarja se s svojimi omejitvami, težave ji niso izgovor. Vedno iščeva nove rešitve gibalnih ugank, ovire so le izziv, ki ga je moč premagati. Tudi meni vedno znova širi pogled na plezanje in trening. V čast in veselje mi je, da lahko sodelujem z njo.