Večer, 08.06.05, Narava, gore in ljudje: Kot zadnji spomenik je ostala knjiga, katere izida ni dočakal
Alpinizmov je toliko kot alpinistov
Tine Mihelič in Klic gora
Kot zadnji spomenik je ostala knjiga, katere izida ni dočakal
Lani jeseni je odšel za vedno Tine Mihelič. Mirno, spokojno, v objemu gora. Sredi Julijskih Alp, ki jih je tako ljubil, na pobočjih Pihavca nad dolino Vrat, s pogledom na severno Triglavsko steno, ki mu je bila še posebno draga, je dobesedno preprosto zaspal in nam zapustil bogato zapuščino. Med njo je ostala kot zadnji spomenik knjiga, katere izida ni dočakal, s simboličnim naslovom - Klic gora.
Knjigo je pisal in pilil več let, v njej je opisal svojo pot od bohinjskega mulca do vrhunskega plezalca in andinista, celotna pripoved pa je prepletena z zelo osebnimi razmišljanji o alpinizmu in gorah nasploh. Alpinizmov je toliko kot alpinistov in Tinetov je bil eden žlahtnejših, poln dobrih napetih zgodb in plezalcev, ki so krojili slovensko polpreteklo alpinistično zgodovino. V prigodah spoznavamo gorski svet od Bohinjskih gora, kjer je Tine prvič zakorakal v svoj svet, do Srednjega Rokava, kjer je prvič prijel za skalo kot alpinist, in Triglava, katerega severno steno - ali kot ji rečemo alpinisti, Steno - je preplezal več kot stokrat! Kot pustolovska zgodba se bere poglavje o prvem srečanju s tujimi gorami, podobno pa velja za opise Kraljevske verige in Kondorjevih gora v Andih. Poglavje zase je odisejada, ki jo je s soplezalcem preživel v severni steni Druja nad Chamonixom. Svojo ljubezen do Zahodnih Julijskih Alp in Dolomitov pa je opisal v zadnjih poglavjih, ki zaokrožujejo opus potepanj, zgodb in prigod o klicu gora.
Hribom, vrhovom, goram in glasbi se je Tine Mihelič, ki ga slovenska planinska in alpinistična javnost pozna kot zelo plodovitega avtorja, zapisal že kot mladenič, pravzaprav kot otrok. Nekateri ljudje jemljejo svoj poklic kot delo, sredstvo za preživljanje. Drugi, teh je dandanes žal manj, pa svoj poklic čutijo kot velik življenjski klic, prav poklicani so, da v vsem svojem žitju in bitju delajo to, kar čutijo, in s svojim delom živijo - tako da sploh ne občutijo dela kot napor, ampak užitek.
Med slednje je sodil tudi Tine, ki nam je zapustil obilno zbirko planinskih, gorniških in alpinističnih vodnikov, literarnih del in kopico člankov. Kot nadobuden alpinist sem užival v njegovih opisih plezalnih vzponov Zahodnih Julijskih Alp. Preprost zvezek spetih fotokopiranih listov, z ročno narisanimi skicami in natipkanim besedilom, je krožil med redkimi ljubitelji tega odmaknjenega koščka gora od Viša do Montaža. Vse vodnike je pisal na temelju lastnih izkušenj, saj je prehodil, preplezal in doživel skoraj čisto vse opisane poti, smeri in brezpotja. K svojim potem se je vračal leto za letom in na gorski svet je gledal s povsem svojimi, zaljubljenimi očmi. Velikokrat se je zgodilo, da smo plezalci ob njegovih opisih zmajali z glavo in se spraševali, kje so tukaj čudovite izprane plati, estetski prehodi in trdni oprimki. Tinetovo dojemanje, občutenje in videnje gorskega sveta so bili v skladu z videnjem estetike, ki je vedno v očeh opazovalca. Med njegovimi deli izstopa izredni vodnik Julijske Alpe, ki je doživel že sedem ponatisov, vodnik Bohinjske gore je zgodba o njegovih domačih gorah, knjigo o Andih, južnoameriških potepanjih - tja je zahajal kot k prvi gorniški ljubici tudi s hčerko Tino - pa težko odložimo, preden jo preberemo do konca. Po poklicu je bil violinist, filharmonik in estet, ki je glasbo in gore ter plezanje združil v celoto. Svoje bogato znanje in izkušnje je opisal tudi v Vodniku po slovenskih stenah - okroglih sto najlepših po njegovem izboru.
Silvij Morojna