Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Tomažu Humarju

Planinski Vestnik - Viki Grošelj: Ko so me pri Planinskem vestniku ob tragični novici o Tomaževi smrti zaprosili, naj napišem svoja razmišljanja o njem, nisem vedel, da bom tako težko oblikoval misli za tale zapis.

Tomaž je še preveč blizu, preveč tu je še, da bi zares dojel, da se ne bo nikoli več vrnil z gore na tisti, tako značilno njegov način. Enkrat hrupno, z radoživostjo in evforijo, s katero je pritegnil množice, drugič v tišini in odmaknjeno od javnosti.

Tomaž je 'prišel' v moje življenje jeseni leta 1994, ko smo začeli pripravljati odpravo na Anapurno. Spomladi naslednjega leta naj bi skušali osvojiti še zadnji osemtisočak, na katerem Slovenci še nismo bili. Od takratnih mladih upov slovenskega alpinizma je bil Tomaž, poleg Drejca Karničarja in Janka Oprešnika, uvrščen v moštvo tudi zaradi tik pred tem opravljenega vzpona na Ganeš V, ki ga je opravil s Stanetom Belakom - Šraufom. Med sestanki, pakiranjem opreme in drugimi dejavnostmi, ki spremljajo začetek odprav, je bilo med obilico dela komaj mogoče ustvariti kak bolj poglobljen stik z njim. Vedel sem tudi, da bo na sami odpravi za spoznavanje veliko več časa.

Že na pristopnem maršu je s svojo živostjo, nalezljivo pozitivno energijo, pa tudi za svoja leta neobičajno pronicljivostjo opozarjal nase. Ob večerih nas je zabaval s svojimi zgodbami in nezgodami, ki jih je doživljal kot monter in vzdrževalec varnostnih naprav ter alarmnih sistemov, pri katerih »moraš tako hitro in pravilno mislit', da te k'r glava peče«. Med pristopnim pohodom po dolini reke Kali Gandaki mu je bilo v poseben užitek pristopiti k skupinam vase zagledanih trekerjev, jeznih na vse druge tujce, ki so jim prekrižali pot in jih zmotili v njihovem prepričanju, kako edinstveno pustolovščino se gredo, ter jih hrupno pozdraviti s svojim sedaj že legendarnim vzklikom »Hello, tourists, how are you?«.

Med pogovori v bazi je bilo kar malo nevarno sedeti poleg njega, saj je svoj govor vselej podkrepil s silovito gestikulacijo rok. Od tistega njegovega mahanja jo je vedno skupila kakšna skodelica ali krožnik, mi pa smo bolj ali manj uspešno ostajali nepoškodovani.

Spomnim se najinih zagrizenih dvobojev v balinanju s ploščatimi kamni. V času počitka smo v bazi večkrat balinali, predvsem za zabavo in sprostitev. V tej igri sem bil nesporni vladar že nekaj let, potem ko sem leta 1989 pod Šiša Pangmo v nekaj zelo tesnih dvobojih ugnal celo legendarnega Šraufa. Kar naenkrat pa se je pojavil Tomaž, zeleni smrkavec, ki je bil tako osupljivo dober, da sem moral pokazati ves svoj arzenal izkušenj in bogatega balinarskega znanja. In čisto na koncu niti to ni zadostovalo. Priznati sem moral, da sem 'ga staknil nazadnje, ki bil mi je kos'.

Ves čas odprave je izžareval tako prvinsko željo po stiku s Himalajo in srkanju njenih skrivnosti, da sta me njegova predanost in iskrenost čisto prevzela. Obenem je na vsakem koraku kazal tisto čisto srečo, da je lahko spet v Himalaji, da si nabira izkušnje in uživa sleherni trenutek svojega življenja. V tistem obdobju bi ga še najbolje opisali verzi Iztoka Mlakarja iz pesmi Vandima:

'Bil takrat jest še junc sem mlad,
v glavi nič, v grlu suša.
Sem imel življenje strašno rad,
kot vsak, dokler ga ne okuša.'

Na koncu odprave pa se je že pokazala njegova kljubovalnost v prepričanju, da ima prav. Skoraj izsilil je še zadnji poskus proti vrhu, skupaj s šerpo Arjunom. Čeprav je bil vrh že osvojen, čeprav je bilo vreme slabo, čeprav ga je vodja Tone prepričeval, rotil in mu nazadnje ukazal, naj se vrneta, predvsem zaradi njune varnosti … Arjun se je odpovedal vrhu, Tomaž pa je sam odšel navzgor, ga dosegel in se srečno vrnil. Po hudem prepiru v bazi s Tonetom, ki je bil seveda bolj posledica strahu zanj, je moral Tone le priznati, da 'imajo zmagovalci vedno prav' in Tomaž je, ne da bi slutil, vstopil v legendo.

Leto pozneje sta z Vanjo Furlanom preplezala Ama Dablam. Tomažev tretji odhod v Himalajo, fantastična nova smer in za nameček še nenadejana nominacija za zlati cepin, dolga leta najprestižnejše svetovno alpinistično priznanje. Pripovedoval mi je, kako ga je nominacija med take izbrance osupnila in kako je s pravim strahospoštovanjem odšel v Francijo gledat, kako podelitev sploh zgleda. Ob novici, da sta prav z Vanjo postala tudi imetnika zlatega cepina, pa ga je skoraj kap.

Zlati cepin leta 1996 je bil vsekakor prelomnica v Tomaževem življenju. Težko ocenim, ali pozitivna ali ne. Ob vsej pozitivni potrditvi in spodbudi, da v alpinizmu deluje v pravi smeri, je nagrada prinesla tudi vse tisto, kar taka priznanja žal potegnejo za seboj. Ne toliko na svetovnem, zato pa toliko bolj na domačem prizorišču. Bleščeči dosežek je poleg občudovanja na eni strani potegnil za seboj prah zavisti in nasprotovanja na drugi. Tomaž se je odzval silovito. Ker ni prenašal krivice in ker je kljubovalno zagovarjal svoj prav. Še istega leta mu je uspel novi veliki dosežek: solo vzpon po novi smeri na še neosvojeni 6808 metrov visoki Bobaye v nepalski zahodni Himalaji.

Še danes pa mi ni razumljivo, zakaj Tomažu leta 1997 niso podelili priznanja za najboljšega slovenskega alpinista, potem ko sta z Janezom Jegličem zmogla neverjetno novo smer v zahodni steni Nuptseja. Janeza je z vrha orkanski sunek vetra odpihnil v večnost, Tomaž pa se je še dva dni reševal iz položaja, v katerem je bilo preživetje enako čudežu. Naziva najboljšega plezalca v Sloveniji za leto 1997 po mnenju mnogih niso podelili predvsem zato, da ga ne bi bilo treba podeliti Tomažu. Sam je prišel do grenkega spoznanja: »Veš, Viki, za nekatere v naši alpinistični srenji se je z Nuptseja vrnil napačen človek.« In Tomaž je na polno začel 'okušati' življenje.

Zaradi ozeblin naslednje leto ni mogel v Himalajo, zato pa je alpinistični svet osupnil s solo vzponom v ameriškem El Capitanu. V petnajstih dneh je ponovil slovito smer Reticent Wall in si z njo pridobil sloves enega najbolj univerzalnih vrhunskih plezalcev na svetu. Razočaran nad tem, da mu matična zveza ni pomagala, si je za svoje nove podvige skušal najti sponzorje in bil pri tem relativno uspešen, kar je le še prililo olja na ogenj nevoščljivosti.

Za nov zgodovinski podvig v letu 1999, ko se je odločil soočiti z južno steno Daulagirija, sem mu celo pomagal lobirati pri najbolj odgovornih na PZS. Kljub dani besedi o vsaj minimalni finančni podpori na koncu za Daulagiri od zveze ni dobil niti ficka. Tako kakor Tomaž sem bil tudi sam razočaran nad požrto dano besedo, ker sem verjel v veliki cilj in v to, da je Tomaž eden redkih plezalcev na svetu, ki ga je sposoben uresničiti.

Odšel je na pot, z njim pa 'horda privatnikov'. Tako so jih na Zvezi poimenovali tisti, ki naj bi Tomažev podvig sofinancirali, a jim je veliko število spremljevalcev služilo le kot dodaten izgovor, da njih pa ne bodo financirali. Morda je bil v tistem res številnem spremstvu kdo odveč, res pa je, da je nekaj dodatnih ljudi nujno potreboval za internetni prenos svojega plezanja, kar je bilo v tistih časih nekaj popolnoma novega. Neverjeten dosežek v tej 4000 metrov visoki steni, ki jo je preplezal po novi smeri, je Messner ocenil za nov mejnik v himalajizmu ob koncu tisočletja. Tomaža pa je spletni prenos plezanja pripeljal med najbolj prepoznavne ljudi. In to je bilo tisto najhujše. Konkurenti so mu bili pripravljeni oprostiti, da je dober. Pripravljeni so mu bili oprostiti tudi to, da je boljši od njih. Nikoli pa mu niso mogli oprostiti, da je bolj prepoznaven in popularen kakor oni. To je bil zanje Tomažev neoprostljiv greh.

Na filmskem festivalu v italijanskem Trentu je leta 2000 dobil nagrado za življenjsko delo skupaj z največjimi legendami svetovnega alpinizma – Edmundom Hillaryjem, Riccardom Cassinom in Reinholdom Messnerjem. Medijska prepoznavnost, prirojena karizmatičnost in odkrito priznanje, da uživa v takem načinu življenja, so ga ob nenehnih medijskih nastopih, trdem treningu, plezanju, življenju z družino in gradnji nove hiše zapletli v vrtinec, ki mu tudi sam ni mogel več slediti. 30. oktobra leta 2000 je v temi med načrtovanjem napeljav na gradbišču svoje hiše padel v tri metre globok jašek za stopnice. Zlomil si je stegnenico in zdrobil peto. Prvič v zadnjih letih se je končno ustavil in podzavestno spoznal, da ga je nesreča verjetno obvarovala pred popolno izgorelostjo.

Kljub resnim poškodbam in nevarnostjo embolije je že dan po sprejemu v bolnišnici skušal 'prevzeti komando'. Zdravnike je 'učil' o svojih poškodbah, nato se je že prepiral z njimi, s polaganjem rok in svojo energijo pa zdravil druge bolnike. Prepričan je bil, da se je samo zaradi izjemno treniranega organizma ubranil embolije. Večkrat sem ga obiskal, zato dobro vem, da zdravnikom ni bilo lahko. Ne vem sicer, kako bi se vse končalo, če ne bi bil tako trmasto prepričan v svoj prav, da ga ne zdravijo dobro. A dejstvo je, da je zase na koncu le izposloval operacije v tujini in šele po nekaj zapletenih posegih v Nemčiji leta 2001 so se stvari začele obračati na bolje.

Mnogi, ki so ga poznali, so verjeli, da se bo po tej nesreči umiril, da bo trezneje začel ocenjevati svet okoli sebe, da ga bo nesreča 'izmodrila'. A spregledali so nekaj. Tomaž je svoje plezanje in življenje dojemal kot poslanstvo. Kot sveto stvar, pravico in dolžnost. Bil je občutljiv, srčen in radodaren človek, ki so se ga še posebej dotaknile stiske drugih ljudi. Bil je človek, ki se je z vsem srcem in dušo razdajal tistim, ki jih je ljubil. A predanost svojemu poslanstvu – plezanju je preglasila vse in vedel sem, da je za to pripravljen žrtvovati vse drugo.

Leta 2002 je bil Tomaž spet v Himalaji. Za testiranje svojega telesa si je izbral pristop na osemtisočak Šiša Pangma. Dva centimetra krajša noga in omejeno gibljiv gleženj mu nista bila v preveliko oviro. S trdim in vztrajnim treningom se je počasi vračal v vrhunsko formo. Uspehi niso izostali. Prvenstveni vzpon v južni steni Aconcague, ki ga je opravil z Alešem Koželjem, jima je prinesel novo nominacijo za zlati cepin, neuspešen poskus v vzhodnem Jannuju, kjer je spoznal, da nima smisla tvegati za vsako ceno, in uspeh v Čolatseju pa sta mu vračala tisti nujni občutek samozavesti pred novimi podvigi.

Rupalska stena Nanga Parbata s svojimi več kakor 4000 metri višine, najvišja na svetu, v centralnem delu še vedno nepreplezana, je bila pravzaprav logična izbira na njegovi poti. Leta 2003 po skoraj dveh mesecih čakanja na ugodne razmere ni mogel niti vstopiti, zato je bil leta 2005 trdno odločen, da se brez resnega poskusa ne vrne domov. Kakor pri Daulagiriju je ves svet preko interneta spremljal njegov poskus, ki se je na koncu sprevrgel v dramatično reševanje s čudežno srečnim koncem. Reševanje je razdelilo Slovenijo in do neke mere tudi svetovno alpinistično javnost: na tiste, ki so Tomaža podpirali, in druge, ki so z vso silo pljuvali po njem. To je tudi pri Tomažu pustilo posledice, česar pa na začetku ni kazal navzven.

Po vrnitvi z Nanga Parbata sem z njim preživel nekaj najlepših srečanj. Že na prvem nas je spravljal v smeh, ko nam je slikovito predstavil svoje videnje dogodkov, če reševanje ne bi uspelo. Med čepenjem v tisti ledeni luknji se je zamislil, potem pa pred nami odigral celotno pogrebno slovesnost, vključno z mojo vlogo v njej: »… kako v tistem svojem rekeljcu prideš pred novinarje in z resnim glasom poveš: 'Storili smo vse, kar je bilo v naših močeh …'«

Tomaž je bil izjemno odprta osebnost in silovito se je odzival na vse, kar ga je pritegnilo. Tudi ko ni šlo za alpinizem. Predvsem pa se je znal duhovito odzvati, kadar njegova prepričanja nekako niso ustrezala dejstvom.

Med področji, ki so ga zelo prevzemala, je bila duhovnost, iskanje notranjega ravnovesja, predvsem pa njegovo prepričanje v zaznavanje sveta s 'tretjim očesom', ki človeku, ki zna gledati z njim, razkrije tisto, kar je za večino nevidno.

Sam, predvsem pri plezanju, takim stanjem nisem nikoli posvečal kakšne posebne pozornosti, saj bi me taka razmišljanja le dekoncentrirala pri nujno potrebnem stiku z resničnostjo takrat, ko gre za preživetje. Ničkolikokrat sva, vedno nekoliko v šali, zagovarjala vsak svoja stališča in seveda od njih ne on ne jaz nisva odstopila niti za ped.

Na srečanju po vrnitvi z Nanga Parbata sem ga takoj spet zbodel:
»No, kaj pa tvoje tretje oko? Očitno ti ni bilo v pomoč tako, kot si pričakoval?«
»Kva? A tretje oko? No, ni pomagalo. Mogoče mi je dol padlo.«

S svojimi vzponi ter še posebej s svojskim, eruptivnim načinom življenja in neizmerno strastjo do njega je tako prevzel znano in ugledno gorniško publicistko in direktorico festivala gorniških filmov v kanadskem Banffu, Bernardette Mc Donald, da je napisala Tomaževo biografijo. Knjiga je leta 2008 izšla pri svetovno znani založbi Random House v Londonu.

Kljub vsem dosežkom, uspehom in mednarodnim priznanjem pa se je Tomaž v zadnjem času začel vse bolj zapirati vase. Ne le kot človek, tudi kot plezalec. Za njegove nove plezalne načrte smo komaj še izvedeli tudi njegovi bližnji gorniški prijatelji. Njegov vzpon čez južno steno Anapurne je potekal v skoraj popolni medijski tajnosti. Spet druga skrajnost v primerjavi s prejšnjimi medijsko razbobnanimi načrti. Sam sem njegove odločitve vedno spoštoval. Tako se je pač odločil. Žal mi je le, da ob tej zadnji sploh nisem vedel, da je v Himalaji in tudi za njegov klic na pomoč sem izvedel šele dan potem, ko ga je poslal.

S Tomažem je bilo lepo biti prijatelj, a včasih zelo težko. Bil je samosvoja, impulzivna osebnost, včasih odprt čez vse meje, spet drugič odmaknjen in zaprt vase. Kar nekako razumljiva nihanja plezalnega genija, obdarjenega s tisto pozitivno norostjo, ki mu je pomagala premikati meje mogočega. Eno najlepših prispodob zanj je izrekel prav eden njegovih rešiteljev leta 2005, pilot Rašid: »Tomaž je bil mojstrovina božjega dela.«

Na maši zadušnici v Kamniku, ki je bila posvečena Tomaževemu spominu, sem slišal tolažilno misel, da je Tomaž sedaj pri bogu. Skušal sem se vživeti v to nebeško srečanje. Če bog res obstaja, mu zagotovo ni lahko. Najprej mu je Tomaž tako stisnil roko, da mu jo je skoraj odtrgal, ves čas bo hotel debatirati z njim in mu prepričljivo pojasnjevati svoja stališča, od katerih niti slučajno ne bo nameraval odstopiti. Prav kmalu pa mu bo že predlagal izboljšave in drugačne pristope v tem nebeškem redu, ki je bil sicer dober vsa ta tisočletja, sedaj pa je čas, da se zadeva posodobi in Tomaž mu je pri tem seveda pripravljen pomagati, pravzaprav kar prevzeti večji del posla …

Zelo težko je po teh petnajstih letih druženja in prijateljstva s Tomažem sprejeti dejstvo, da se v tem življenju fizično ne bova več srečala. Morda si bova nekoč spet prišla naproti v nekih drugih, meni nedoumljivih svetovih. Pogrešal ga bom. Zelo.

Zame je bil in bo ostal eden največjih svetovnih alpinistov vseh časov, ki je s svojimi vzponi in karizmo tako zaznamoval svetovni himalajizem kot morda le še Hermann Buhl in Reinhold Messner.

Viki Grošelj
 

Kazalo objav v vseh letnikih PV

Arhiv PV: objava celotnih številk (PDF)
letniki 2007-2001 + 1895

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave
Značke:
novosti PV

1 komentarjev na članku "Tomažu Humarju"

Heinrich Blagne,

Kljub temu, da smo vsi tisti, ki Tomaža nismo osebno poznali, prek medijev izvedeli mnoge podrobnosti o njegovem življenju in liku, spremljali njegove podvige, navijali zanj in brali mnoge kritike ne njegov račun, lahko po zgoraj prebranem ugotovim, da Tomaža Humarja šele zdaj, čeprav v isti pozitivni luči, nekoliko bližje poznam, dojemam.

Upam pa, da bodo končno tudi njegovi nasprotniki spoznali, zakaj je bilo na Tomažu za njih opaznih toliko "napak".

Med drugim (če izvzamemo njihove subjektivne vzroke), tudi zaradi njegove zgoraj opisane odprtosti, odkritosrčnosti.

Čudovit, do Tomaža pošten in iskren nekrolog.

Hvala, Viki Grošelj!

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45951

Novosti