Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Tone Škarja: KANGČENDZENGA

Saga o gori, ki je štiri desetletja posegala v življenje avtorja in vpletenih ljudi, ter pripoved o sledeh njihovih solz sreče, obupa in žalosti ...

 

Tone Škarja

KANGČENDZENGA


Lektor: Stanko Klinar
Oblikovanje: studiobotas
Naslovnica: Tone Škarja
Uredil: Rudi Zaman
Tisk: Korotan - Ljubljana d.o.o.
© Didakta, Radovljica 2008.

UDK 796.52(235.243)(092)
ISBN 978-961-261-050-0

COBISS.SI-ID: 241545728

Trda vezava, 245 mm x 173 mm, 256 strani, 29.90 EUR


Zgodba se začenja leta 1965. Cilj odprave je bil 7902 m visoki Kangbačen, edini od petih vrhov Kangčendzenge, ki ne preseže osem tisoč metrov. Slovensko udejstvovanje v Himalaji je bilo še v povojih in fantje so si vzeli nekaj rezerve, zato so izbrali vrh, ki ga nista obremenjevali »osmica« in z njo povezana večja odgovornost do javnosti. Odprava je v resnici dosegla manj, kot je bila sposobna in kot je bilo sporočeno medijem in javnosti. Bolj pomembno je, da so se nekateri zavedali, kaj je bilo narobe v organizacijskem smislu. In predvsem spoznanje, da narodi, ki so bili tedaj konica kopja, ki se je zadiralo v najvišje, še neosvojene točke planeta, kot pripadniki človeške rase – pred nami nimajo nobene prednosti.
V nekem trenutku je Tone Škarja zapisal: Takrat je bila to le bleščeča bela gora, čista in prazna, čakajoča, da nanjo napišemo svojo zgodbo …

Tone pozna Himalajo kot svoj žep, saj se je udeležil kar enaindvajsetih odprav in ogledniških pohodov. Vodi nas po blatnih stezah njenih dolin in čez visoke prelaze, kakor da gre za planinske poti nad njemu bližnjo Kamniško Bistrico. Na začetku pripovedi je Tone le eden od članov odprave, ki pa ga bolj kakor delni uspeh moti slaba organizacija odprave. Bralec takoj ugotovi, da ima opravka s človekom, ki ga ne zanimajo lastni rekordi, temveč je poklican za organizatorja in vodjo. S tem duhom nas popelje skozi štiri desetletja, ki so prinašala vse: od radosti sladkih zmag do grenkih solza ob tragičnih izgubah. 
Opis prve odprave je pravzaprav prepis dnevniških zapiskov, iz katerih jasno razberemo, kaj je bilo zelo narobe in kako bi po njegovem moralo biti. Z odliko opravi »popravni izpit« devet let kasneje, ko mu ponudijo vodenje odprave na Kangbačen. Formula, ki si jo je zamislil, se izkaže za optimalno, saj tokrat osvojijo vrh praktično vsi člani odprave. Tone Škarja s tem in vmesnim vodenjem uspešne odprave na Everest (1979) ostane skoraj logična izbira za vse naslednje.
Avtorjevo pisanje je analitično in presenetljivo odkrito. Zvemo lahko marsikaj, kar je bilo v drugih virih zamolčano ali »namerno pozabljeno«. To si lahko on vsekakor privošči, saj prav vsa dejanja, tako dobra kot slaba, vplivajo na končni uspeh, za katerim kot vodja venomer teži.
Leta minevajo in tako on kot bralec ugotavljata, da se vse spreminja. Tempora mutantur, et nos mutamur in ilis. Časi se spreminjajo in skupaj z njimi tudi ljudje. Tritedenski pristop pod Kangčendzengo po blatnih stezicah se krajša, saj so ceste vsako leto daljše in ob njih rastejo hoteli, ki nadomeščajo čajnice, in čajnice poganjajo tam, kjer ni bilo prej ničesar ... Spreminjajo se domačini in spreminjajo se tudi alpinisti in njihova miselnost. Skupinski duh, ki je tako silovito prežemal prve odprave, ki so se borile za nacionalni interes, se kakor Triglavski ledenik počasi, a zanesljivo razkraja. Na Jalung Kangu se dokončno zave, da je nekega načina razmišljanja konec. V ospredje jasno stopijo osebni cilji in dosežki. Sprememba miselnosti je najbolj skoncentrirana v tehle stavkih:

Metod Humar si je leta 1965 za zadnje korake na koto 7538 m /na Kangbačenu/ pomagal z vzkliki »Jugoslavija, Jugoslavija«. Danes bi se temu smejali in morda imeli prav. Zato svojim fantom te zgodbe še povedal nisem. Morda sem pogrešal tisti borbeni entuziazem, nisem ga jim pa niti omenil.
Borut Bergant si je
/Jalung Kang, 1985/ zapisal: »Bolje en dan lev kot vse življenje ovca«. Ali res? Bi še vedno tako rekel? Ali pa je tisto bilo prav takrat, zdaj pa ne bi bilo več?
»Za nobeno Slovenijo ne plezam; plezam zase,« je pred nekaj leti rekel Marko Prezelj. Takrat sem mu to skoraj zameril. Je pa edino pošteno.


Tonetova optimalna formula se je zaradi teh sprememb kmalu izkazala za pomanjkljivo, saj se je bilo treba organizacije lotevati drugače. Tega se zaveda in temu primerno ukrepa. Včasih mu sicer mladi uidejo korak naprej in preskočijo iskre, a naslednjič jih obogaten z novimi spoznanji zopet dohiti …
Branje je torej zanimivo in ima zgodovinsko vrednost. Žal tisti, ki poznamo mojstrstvo besede izpod peresa Toneta Škarje, to nekoliko pogrešamo. Občasno nam jo sicer ponudi, pa potem spet izgine v dnevniških zapiskih, ki jih kot vodja ne more romantizirati. Morda pa pride tudi to, saj je s to knjigo verjetno poravnal večino dolga do javnosti kot Tone Škarja, vodja himalajskih odprav.

Dušan Škodič
 

 

Kategorije:
Novosti BIB SLO Vse objave
Značke:
BIB novosti

1 komentarjev na članku "Tone Škarja: KANGČENDZENGA"

Gorazd Gorišek,

Včeraj zvečer je bila v Knjižnici Bežigrad v Ljubljani predstavitev omenjene knjige. Avtor nam je z diapozitivi in s svojimi komentarji zelo dobro predstavil desetletja slovenskega osvajanja zahtevnih vrhov Kangčendzenge. Tone, hvala!

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45953

Novosti