Kibubazin - Zima v gorah ni rezervirana samo za najbolj izkušene. Tudi za tiste z manj hribovske kilometrine so na voljo ...
... lažji, plazovom in zdrsom manj izpostavljeni cilji, ki pa vseeno poskrbijo za prvovrstna zimska doživetja.
Kljub relativno varnemu terenu pa ne pozabimo na opremo (poleg toplih oblačil priporočamo še gamaše, pohodniške palice in mini derezice, po potrebi tudi ustrezno zaščito proti soncu) in seveda zdravo pamet. Za lastno kožo na poti smo odgovorni predvsem sami.
Blegoš (1562 m)
Pobočja postavneža med Selško in Poljansko dolino so ravno prav poraščena, da so varna tudi v snegu. Nanj so običajno zgažene poti z več strani, med drugim s sedla Črni Kal ali iz Potoka. Vrh pa je ravno prav gol, da omogoča nepozaben razgled in pogosto precej sibirsko zimsko izkušnjo. Pred vetrom si lahko oddahnemo v gostoljubni koči.
Gladki vrh na Ratitovcu (1666 m)
Gladki vrh nad Železniki je preverjena zimska klasika. Najobičajnejši snežni pristop vodi iz prevetrene vasice Prtovč skozi dolino Povden, je pa priporočljivo imeti s sabo derezice, kajti vršna pobočja so pogosto spihana in trda. In še ena klasika: čaj in flancati v Krekovi koči na vrhu.
Mrežce (1965 m)
Skoraj dvatisočak je hišna gora Blejske koče na Lipanci, do katere je običajno zgaženo od enega od izhodišč na cesti, ki se od glavne odcepi pri Mrzlem studencu. Če je snega veliko, so na ozki cesti srečevanja precejšen izziv za voznike. Z Lipance nas do vrha čaka kar strm vzpon, ki se mu je v veliki količini svežega snega varneje odpovedati. Če plazovna nevarnost ni prevelika, pa smo nagrajeni s sanjskimi pogledi na Triglav, Rjavino in globine Krme pod sabo.
Kofce (1488 m)
Čeprav ne gre za vrh, pač pa le za kočo in razgledišče nad njo, je planinski dom na Kofcah ljubljenec družin in pohodnikov. Upravičeno, kajti na travnatih južnih pobočjih karavanškega grebena Košute je očarljivo vse leto. Pozimi je najbolj smiseln pristop izpod kmetije Matizovec, v dobrih razmerah pa lahko pot od koče nadaljujemo še na katerega od karavanških (skoraj) dvatisočakov, denimo Kofce goro (1967 m) ali Veliki vrh (2088 m).
Kriška gora (1471 m)
Na prvi položnejši rami dolgega grebena, ki se od Tržiča vzpenja proti Storžiču, gnezdi prijazna Koča na Kriški gori. Nanjo je zgaženo iz vasice Gozd, če nam pa razgledi s travnate terase na zadostujejo, lahko nadaljujemo po širokem, delno poraščenem slemenu še vse do Tolstega vrha (1715 m).
Kališče (1534 m)
Za bližnji stik s Storžičem je dobra izbira tudi na njegovi vzhodni strani. Gozdnati vzpon iz Mač ali Bašlja do Doma na Kališču nas bo dodobra ogrel, vendar bomo za trud bogato poplačani s pogledi na gorenjsko ravnico globoko spodaj. Po želji lahko nadaljujemo na bližnji Bašeljski vrh (1744 m) ali celo malo bolj odmaknjeni Srednji vrh (1855 m).
Velika planina (1666 m)
Velika planina je vabljiva v vseh letnih časih. Če že ni ravno meka za alpsko smučanje, pa je na njej običajno dovolj uhojenih poti za prijetne zimske sprehode, denimo s Kranjskega Raka, Kisovca ali Marijaninih njiv do Male planine ali Gradišča. Prvaki Grintovcev v ozadju skrbijo za prvovrstno kuliso, koče ob poti pa za lačne želodce.
Uršlja gora (1699 m)
Tudi koroška lepotica izpolnjuje vse pogoje za dober zimski cilj: zgažene poti prek razmeroma varnih pobočij, razgledni vrh s slikovito cerkvijo in kočo za umik pred mrazom. Pri fotografiranju pa pazimo, da nam RTV-oddajnik ne pokvari motiva.
Krim (1107 m)
Poraščeni Krim nad Ljubljanskim barjem je sicer težko umestiti na kateri koli seznam najlepših, a v sneženih dneh lahko predstavlja varno alternativo z večjo izbiro uhojenih poti, kočo (in oddajnikom) na vrhu ter zadostno strmino, da se vsaj malo preznojimo.
Sveti Lovrenc (1019 m)
Manj znan vrh severno od Postojne je pravzaprav potuhnjen - čeprav je razmeroma skromen, je le malokatera sredogorska pot pri nas tako neusmiljeno direktna kot tista iz Studena do cerkvice! Za še več razgledov se moramo še malo potruditi do najvišje točke. Sestop po zasneženih notranjskih travnikih pa je zato prav poseben užitek.