Večer, Zadnja stran - Zvezdana Bercko: V eni najhujših nesreč v zgodovini himalaizma je umrlo najmanj enajst ljudi, tri alpiniste še pogrešajo.
Kar je bilo še v soboto videti kot rutinski vzpon po normalni smeri na 8156 metrov visoki Manaslu, enega najlaže dostopnih osemtisočakov v nepalski Himalaji, se je v noči na nedeljo spremenilo v tragedijo. V eni najhujših nesreč v zgodovini himalaizma je umrlo najmanj enajst alpinistov iz več različnih odprav, verjetno pa bo končno število žrtev še višje, saj najmanj tri ljudi še pogrešajo.
Snežni plaz ogromnih razsežnosti, ki se je v nedeljo okoli 5. ure zjutraj utrgal z višine 7400 metrov, je dobesedno odnesel dva niže ležeča višinska tabora. Koliko plezalcev je prenočevalo na gori, še vedno ni natančno znano, po dostopnih podatkih je v tretjem višinskem taboru na višini okoli 6800 metrov stalo 25 šotorov, v drugem pa 12. Po podatkih nepalskih oblasti so dovoljenje za vzpon na Manaslu v jesenski sezoni izdali 232 alpinistom; večina jih je na gori ali pod njo prav konec septembra, ko so razmere za vzpon običajno najugodnejše. Letos pa je plezalce za več dni ustavilo slabo vreme z dolgotrajnim sneženjem, katerega posledica je bil tudi snežni plaz, ki je v nedeljo ponoči zasul dva tabora. Preživeli alpinisti so povedali, da jih je snežna gmota skupaj s šotori nesla okoli 300 metrov daleč, plaz pa je bil širok kar 600 do 700 metrov.
Reševalna akcija, ki so jo zaradi slabega vremena v nedeljo prekinili, se je včeraj nadaljevala. Pogrešane alpiniste na gori iščejo šerpe, čeprav je upanja, da je pod plazom še kdo živ, vse manj. Med doslej identificiranimi žrtvami so štirje Francozi, nepalski vodič, Španec, Nemec in Italijan, pogrešajo dva Francoza in Kanadčana. Slovenskih alpinistov na Manasluju v tem času ni.
Manaslu je z 8156 metri sicer šele osma najvišja gora na svetu, a jo omenjajo kot eno najnevarnejših. Vrh sta leta 1956 prva osvojila člana japonske odprave, od takrat pa je nanj splezalo manj kot 300 alpinistov, saj ne velja za posebno atraktiven vrh. A tisti, ki se podajajo na Manaslu, so večinoma izkušeni alpinisti, ki so se že spopadli tudi z drugimi himalajskimi vrhovi. Kljub temu je gora doslej zahtevala več kot 60 življenj. Najhujša nesreča se je zgodila leta 1972, ko je sneg zasul južnokorejsko odpravo. Takrat je umrlo 15 ljudi. Tragičen prizvok pa ima Manaslu tudi med Slovenci. Na gori sta umrla Nejc Zaplotnik leta 1983 in Franc Oderlap leta 2009.
Slovenski alpinist Viki Grošelj, izvrsten poznavalec Himalaje, ki je stal tudi na Manasluju, pa se s pavšalnimi ocenami o nevarnosti Manasluja ne strinja povsem. "Gora je nevarna tako kot vse druge, res pa je, da je konfiguracija terena na Manasluju taka, da že najmanjše sneženje zelo poveča nevarnost. Na bolj strmih pobočjih se namreč sneg ne nalaga, plazi se sproti, na Manasluju pa je pobočje, vsaj v območju normalne smeri, razmeroma položno, zato je tudi pristop tehnično manj zahteven, a po sneženju toliko bolj nevaren, saj se sneg kopiči v steni in se potem v nekem trenutku sproži ogromen plaz."
Grošelj ob omembi Manasluja vedno podoživi nesrečo Nejca Zaplotnika. "Vzrok Nejčeve smrti je bil sicer drug, takrat se je odlomil serak, del ledenika, Nejca in hrvaškega alpinista Anteja Brućana/Bućana je zasul ledeni plaz," se spominja Grošelj, ki je nesrečo videl in nato žal že mrtvega prijatelja sam izkopal izpod ledu. Pokopali so ga v samotnem grobu pod goro. Brućana niso nikoli našli.
Leta 2009 je bil prav tako podor ledu usoden za koroškega alpinista Franca Oderlapa, ki je bil z Davom Karničarjem na ogledni turi. Oderlapa je kos ledu zadel v glavo, obležal je nezavesten. Karničar ga je sprva sam, nato pa s pomočjo članov drugih odprav dva dni na rokah prenašal na nižja pobočja, kjer ga je lahko pobral helikopter, a Oderlap je zaradi hudih poškodb glave v bolnišnici v Katmanduju umrl.
So torej snežni in ledeni plazovi objektivna nevarnost v Himalaji, so nekaj, čemur se ni mogoče izogniti, sprašujemo Grošlja. "So objektivna nevarnost, vendar je presoja o tem, kdaj bodo plezalci šli na goro, v rokah vodje odprave oziroma vodnikov pri komercialnih odpravah," pravi Grošelj, ki poudarja, da vseh podrobnosti o tokratni nesreči ne pozna, zato odgovornosti za nesrečo ne pripisuje organizatorjem in vodnikom komercialnih odprav. Opozarja pa na drug vidik zadnja leta zelo razširjenega "visokogorskega turizma".
"Če je na gori veliko ljudi, je možnost, da plaz koga zajame, toliko večja. Plazovi se prožijo nenehno in povsod, ne samo na Manasluju, ampak če je na gori manj ljudi, je tudi možnosti, da se zgodi nesreča takih razsežnosti, manj. Po drugi strani množica ljudi lahko vzbuja lažen občutek varnosti, češ, če gredo oni, pa gremo še mi, ali pa stopnjuje tekmovalnost, saj nihče noče zaostajati. A plaz ne izbira, koliko ljudi je spodaj, ko se sproži. Množica ljudi pa nikjer v gorah ne pomeni večje varnosti," še pravi Viki Grošelj.
Zvezdana Bercko