Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Trentarski grintavec

Družinska pratika - Nada Praprotnik: ... – simbol Kugyjevih mladostnih sanj in iskanj

  
Trentarski grintavec – simbol Kugyjevih mladostnih sanj in iskanj

»Drobna, sloka prikazen, nežna, srebrno lesketajoča se čaša, svetla, bela cvetna obleka, vezana z zlatimi pestiči! To ni bila cvetka – bila je kraljična iz devete dežele. Obdana od vonja, neznanega in pravljičnega, je stala na starem, oblejenem pergamentu.«

Julius Kugy: Iz mojega življenja v gorah.

Pred več kot dvesto leti je prišel v živosrebrno Idrijo zdravnik Balthasar Hacquet (1739 ali 1740-1815). V kranjskih (slovenskih) botaničnih Atenah je živel od leta 1766 do 1773, do leta 1787 pa je poučeval anatomijo in porodništvo na ljubljanskem liceju. Bil je vsestranski naravoslovec, ukvarjal se je z geologijo, mineralogijo, kemijo in botaniko. Zbiral je tudi podatke o običajih in jezikovnih posebnostih naših ljudi, bil je med pionirji slovenskega gorništva.

V letu 1782 je v delu Plantae alpinae carniolicae (Kranjske alpske rastline) objavil opis 12 rastlin, ki jih je odkril na ozemlju tedanje Kranjske. Tako je v triglavskem pogorju našel triglavski dimek (Crepis terglouensis) in triglavski svišč (Gentiana terglouensis). »Na večerni, trentarski strani Triglava« pa je odkril novo vrsto grintavca in ga nabral za herbarijsko zbirko, ki jo hrani Prirodoslovni muzej Slovenije. Na listek je napisal ime Scabiosa terglouens (triglavski grintavec). V objavljenem opisu pa je vrsto poimenoval po dolini, po kateri teče mlada Soča, Scabiosa trenta (trentarski grintavec), in jo narisal.

Potem je trentarski grintavec skrivnostno izginil. Mnogi botaniki so ga iskali, a jim ga ni uspelo najti.

Leta 1877 je tržaški botanik Muzio Tommasini opozoril svojega mladega prijatelja Juliusa Kugyja na to še nerazrešeno uganko. Ta se je že kot gimnazijec začel zanimati za botaniko, za »najljubeznivejšo vseh znanosti«. V knjigi Iz mojega življenja v gorah je tej cvetlici posvečen morda najbolj doživeti Kugyjev spis.

Za uvod pa prisluhnimo tedaj že staremu Tommasiniju. Vzel je cvet blede obloglavke, ki je najbolj podoben trentarskemu grintavcu, in ga skupaj s podrobnim opisom dal nekemu Bovčanu z obljubo, da mu bo za vsak primerek, ki ga bo našel v gorah, ki se dvigujejo nad Trento, dal goldinar. Že kmalu ga je pred hišo čakal cel voz blede obloglavke. Prebrisani Bovčan je rastlino nabral na kraških košenicah in pobočjih pri Devinu, kjer raste v velikih množinah. Ni pa znano, kako se je zgodba končala!

Hacquetova risba na porumenelem papirju je Juliusa Kugyja napotila na pravljično potovanje: botanika »ga je milo in tiho popeljala h goram«, v Julijske Alpe. Iskal je skrivnostno cvetlico, našel je kraljestvo Zlatoroga.

»Vse, kar imajo redkih cvetic, so mi poklonile te gore. Le one, ki sem jo iskal – ne.« je zapisal in dodal:
»Svetla, ljuba čudežna roža mojega srca, Scabiosa trenta, ki je mojemu gorniškemu življenju toliko let pomenila spodbudo in mu dajala vsebino.«

Uganko je razrešil avstrijski botanik Anton Kerner, ki si je ogledal primerek iz herbarija Kranjskega deželnega muzeja v Ljubljani. Hacquet ni našel nove vrste, ampak že znani beli čopek ali bledo obloglavko (Cephalaria leucantha), ki raste na kraških gmajnah in prisojnem skalovju v submediteranskem območju. V Sloveniji jo lahko vidimo v Istri v okolici Socerba, Hrastovelj, Podpeči, Movraža in Sočerge ter v okolici Ajdovščine. Trentarski grintavec je bil ostanek ali relikt iz toplejših medledenih dob, ko je kraško rastlinstvo prodrlo globoko v osrčje Alp. Prav mogoče je, da je Hacquet našel zadnje primerke te vrste, njegovi nasledniki pa ne več, ker je rastlina na zahodnih pobočjih Triglava že izumrla.

Kugy je šele kasneje izvedel, da je uganka trentarskega grintavca razrešena. Zmagal je »trezen, hladen razum učenjaka nad zasanjano dušo gorskega poeta«. Scabiosa trenta pa je postala eden njegovih najlepših pesniških simbolov, simbol nedosegljivega, iskanega, lepega, mladega.

»In pozdravljam te skozi vse čase in kraje, ljuba čudežna cvetlica mojega srca, Scabiosa trenta

Trentarski grintavec se je ohranil na več kot dvesto let stari herbarijski poli, v izginulih Zlatorogovih vrtovih in v Kugyjevih sanjah. Kot spomin na nekdanje čase pa bleda obloglavka raste v alpskem botaničnem vrtu Juliana v Trenti in v njej cveti od poznega poletja skozi jesen do prvega mraza.

Nada Praprotnik 

 

 

 

Dopolnilo objave razstave v NUK:
Razsvetljenstvo v kraljestvu zlatoroga


Družinska pratika 2010
Trentarski grintavec
– simbol Kugyjevih mladostnih sanj in iskanj


Herbarijski primerek trentarskega grintavca
(Scabiosa trenta), ki ga je Balthasar Hacquet
nabral na zahodni strani Triglava.
Prirodoslovni muzej Slovenije (LJM).
Foto: Ciril Mlinar.


 
Risba trentarskega grintavca iz dela Balthasarja Hacqueta Plantae alpinae Carniolicae (1782)


Kugyjeva Scabiosa trenta je navadna bleda obloglavka (Cephalaria leucantha). Foto: Ciril Mlinar.

 

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave

1 komentarjev na članku "Trentarski grintavec"

Vid Pogačnik,

Ja, lepa, brezčasna zgodba. Hvala, Nada, da si nam jo spet priklicala v spomin!

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45953

Novosti