Primož Blaha: Nisem si mislil, da bom šel še kdaj na Triglav sredi poletja,
čeprav so me nekateri že dolgo nagovarjali k temu. Potem pa sem aprila – v nekih drug(ačn)ih časih – brez pravega premisleka bleknil, da bi letos lahko končno šli, saj bo menda manj gneče v hribih … Kakorkoli, Seto in Gogi sta me takoj pograbila za besedo, v zadnjih mesecih smo pridno nabirali kondicijo in izkušnje (vključno z nočnim plezanjem na Grmado), tako da smo načrt tudi zares izvedli.
Odločili smo se za nekoliko drugačen pristop, da bi bilo še bolj posebno. Na Triglav smo šli seveda sredi tedna, v upanju na vsaj nekaj manj gneče, potem pa smo izlet podaljšali še z obiskom Tolmina. Žal smo morali zaradi vremena premakniti odhod za en dan in smo se namesto v sredo na pot odpravili v četrtek pozno zvečer.
Za izhodišče smo si izbrali Rudno polje, od koder vodi široka in nezahtevna pot, ki poteka večino časa na odprtem, torej najbolj primerno za nočno hojo. Nekaj dni po polni luni smo računali na dodatno svetlobo, predvsem v drugi polovici noči, ko nam bo tudi najbolj prišla prav. Najprej skozi gozd, pod Studorskim prevalom pa nas je obsijala mesečina, da smo lahko za nekaj časa izklopili lučke in občudovali neobičajne nočne razglede med dolgim prečenjem do Vodnikovega doma in naprej na Konjsko sedlo.
Čeprav se je zvečer lepo zjasnilo, se je nato začelo spet zapirati in do Planike smo prišli že v megli in mrzlem vetru, da smo navlekli nase vse kar smo premogli. Kljub neugodnim razmeram smo imeli pred kočo kratko malico, da ne bi bili prezgodaj na vrhu, kjer bi bilo le še bolj neugodno. Nato nas je čakal zahtevnejši del poti v megli in temi, kar je bila tudi svojevrstna izkušnja (ki pa za varno izvedbo terja zadostne izkušnje!).
Vrh smo dosegli ravno ob pravem času, ko se je nebo odprlo in že čez nekaj minut je nad oblaki vzšlo sonce. Oblaki so se nekaj časa zaganjali čez greben in nam priredili nadvse intenzivno predstavo, nato pa nas spet vklenili v meglen objem. Tako žal nismo imeli razgledov, smo pa doživeli enega bolj atraktivnih sončnih vzhodov kar jih pomnim.
Po kakšne pol ure smo začeli s sestopom proti Kredarici, k sreči je bilo zaradi vremena takrat na grebenu še zelo malo ljudi in smo brez težav dosegli kočo. V nabito polni in precej kaotični koči smo si privoščili zajtrk in nekaj počitka. Jaz sem naredil napako, da sem obiskal tudi stranišče, kar me je opomnilo, da je ta koča prava sramota slovenskemu planinstvu in da je bilo dobro, da nismo tam prespali.
Čakal nas je še dolg in razvlečen sestop po isti poti. Naša prednost je bila, da so nam bili podnevi razgledi povsem novi in smo se lažje zamotili, kljub naraščajoči utrujenosti in pomanjkanju spanca. Hkrati pa je bilo vreme še vedno malo mešano in so nas oblaki večji del poti obvarovali žgočega sonca. V vsakem primeru pa je takšna tura s celonočno hojo kar naporna, zato moram pohvaliti Setota in Gogija za dosežek – ni vsak prvič na Triglavu na tak način!
Prvotno smo nameravali prvo noč prespati na Gorenjskem, a smo morali zaradi prestavitve odhoda še isti dan do Tolmina. Tako nas je čakalo še nekaj vožnje, ki bi si jo sicer lahko olajšali z avtovlakom iz Bohinjske Bistrice do Mosta na Soči, a smo ga žal zamudili, naslednjega pa se nam ni ljubilo čakati. Kakorkoli, po popoldanskem spancu smo se zvečer pošteno okrepčali, zadovoljni z dosežkom, nato pa kmalu trdno in zasluženo zaspali.
Naslednji dan smo se nepričakovano zgodaj zbudili, zato smo šli po zajtrku na izlet v korita Tolminke in Zadlaščice. Gre za turistično urejeno in obljudeno pot, ki je vseeno vredna večkratnih obiskov, saj je ob vodi nadvse lepo in prijetno hladno. Kljub temu smo šli takoj zatem na ohladitev v Sočo.
Popoldne smo imeli prav tako zasedeno, saj sem se dogovoril s Samom in Tejo iz Azimut centra, da nas popeljejo v eno izmed mnogih sotesk. Pobral nas je Matija, ki je bil naš vodnik in nas odpeljal do Loga pod Mangartom. Tam smo se vzpeli ob potoku Fratarica pod mogočno Loško steno in nato pričeli s spustom po potoku. Najprej nekaj hoje po kristalno čisti vodi, nižje je nekaj manjših slapov z lepimi tolmuni, večkrat smo se tudi spustili po vrvi. Sledi razgleden (!) spust čez veličasten 48-metrski slap Parabola, nižje nekaj skokov v globoke tolmune, ambientalen 20-metrski slap Katedrala in še nekaj spusta do doline. Vse skupaj okoli 3 ure nepozabnih doživetij (sliši se res klišejsko, vem, a je kliše povsem na mestu) v čudovito divjem okolju, ves čas brez skrbi ob Matijevem vodstvu. Z veseljem se naslednjič podamo še v druge soteske v okolici!
Slik soteskanja iz očitnih razlogov nimam, morda kasneje dodam kakšen posnetek.
V okolici Tolmina je seveda obilje zanimivih gorskih tur, a v takšni vročini nismo niti razmišljali o tem. Zato smo se rajši odpravili na izlet in si ogledali nekaj lepot zgornjega Posočja. Slap Kozjak je precej obljuden, vendar vreden ogleda, predvsem pa ni veliko hoje in še to po ravnem ter v senci. Ustavili smo se tudi pod slapom Boka, ki sicer ni bil najbolj vodnat.
Višje se nam zaradi vročine ni ljubilo. Rajši smo se šli ohladit v Sočo.
Pri Velikih koritih Soče je bila takšna gneča, da smo šli samo mimo, sprehodili pa smo se do izvira Soče. Preko Vršiča in mimo množice pri Jasni, na kosilo v Kranjski Gori in že je bilo konec dneva. Obiskali smo torej veliko obljudenih krajev, kar je lahko moteče. Po drugi strani pa vsi ti kraji niso tako obljudeni brez razloga, saj lahko brez zadržkov rečemo, da živimo v enem najlepših kotičkov sveta.