... martuljški slapovi - Prvi sneg v jeseni je pobelil vrhove gora.
V ranem jutru pripeljeva na Srednji vrh, ki je izhodišče pohodne ture, parkirava na že skoraj polnem parkirišču, vzameva pohodno opremo in narediva prve korake mimo domačije, kjer na zidu hiše kraljuje risba divjega petelina.
S ceste greva na kolovoz, ki povezuje kmetijo z zgornjimi pašniki. Nad Martuljško skupino kraljuje oblačnost in zakriva pogled na visoke gore. Kolovoz preči pobočje in doseže potok Jerman, ki buči od velike količine vode, ki je prejme od številnih studencev, ki kar vrejo z obeh pobočij nad strugo potoka. Greva preko lesenega mostu in se v hladu vzpenjava ob potoku mimo krmilnice za divjad in pašnikov opuščenih stanov na drugi strani potoka. Prehiti naju prehiti pohodnik in malce višje stopiva na gozdno cesto, ki se vije v dolino Železnica. Nepričakovano zagledava prvi sneg, ki oznanja zimo in naslednjič bodo na nogah že zimski čevlji. Stopava po kolesnicah kolovoza skozi redek gozd do jase z lovsko kočo z nekaj obiskovalci in parkiranimi avtomobili. Narediva še nekaj korakov in kolovoza ni več. Hodiva po nizkem snegu preko travnikov v zatreb doline, kjer prideva med ruševje in na vzpenjajočo se pot do sedla med Trupejevim poldnem in Lepim vrhom (Bele peči), kjer je nekoliko več snega in še več vetra. Hitro smukneva v toplejša oblačila, narediva požirek vročega čaja in pričneva vzpon po poti, ki se vije ob grebenu proti vrhu. Nad nama je nekaj modrine, veter nosi oblake z avstrijske strani, Julijci pa so tako in tako ves čas v objemu sivine. V snegu so še vidni sledovi korakov predhodnika iz prejšnjega dne, a kljub temu je potrebno potegniti novo gaz vse do 1931 m visokega vrha Trupejevega poldna.
Tokrat ni dobrih razgledov, le sem ter tja uzreva vrhova Bavškega Grintavca in Male Mojstrovke. Kljub temu ostaneva nekaj časa, saj je potrebno obnoviti energijo, za kar poskrbita hrana in pijača iz nahrbtnikov. Ko pa vidiva prihajati pohodnike, oddideva z vrha potem, ko naju prijazna planinka fotografira. Spustiva se nazaj na sedlo in se usmeriva proti severu na pot pod mejnim grebenom. Ves čas hodiva po snegu in poti z nekaj več odtisi planinskih čevljev. Prečiva pobočje z lepim pogledom na Bele peči ob macesnih, ki že spreminjajo zeleno v zlatorumeno barvo iglic in pod Ojstrim vrhom doseževa manjšo planjavo, ki jo prehodiva in se povzpneva na razgleden mejni greben, od koder že vidiva Maloško poldne in avstrijski Dobrač. Pred nama po grebenu hodi planinec, ki mu slediva do 1823 m visokega vrha, kjer že počiva mladi par planincev.
Nekoliko nižje je Ojstra peč, v dolini je vidno Baško jezero, na vzhodu pa Kresišče, za katerim se skriva Kepa v oblakih. Prijazna slovenska pobočja Karavank strmo in prepadno padajo na avstrijsko stran, midva pa po kratkem odmoru nadaljujeva svojo pot. Z vrha se spustiva proti vzhodu pod Maloško poldne do prevala in križišča poti pod Murnovcem, kjer odvijeva proti jugu in zapustiva označeno pot s spustom na lepo pašno planino, kjer so še vidni sledovi opuščenih prebivališč svizcev. Hodiva po zelenih pašnikih z nekaj snega v smeri Grajščice (Leskovec), kjer je drugi krak planine, ki seže na pobočja Kresišča. Spokoj in tišino planine moti le odmev korakov in najina glasova, ki izražata navdušenje nad čari narave. Greva s planine mimo zbiralnika vode in napajalnikov pod drevesi na gozdno cesto, ki se strmo spušča med Macesnovim in Siljevim robom in naju pripelje na planino Pod Lepim vrhom, kjer stoji lovska koča s tremi avtomobili in ko stopiva mimo, vidiva novo dobro utrjeno cesto, po kateri hodiva in hodiva vse do Srednjega vrha, kjer zaključiva prvi del današnjega pohoda.
Z vasi odpeljeva v Gozd Martuljek in na parkirišču ob novem hotelu Triangel zapustiva avtomobil in se podava po poteh ob potoku Martuljek na drugi del najine poti. Prečiva potok in po poti ob njegovem desnem bregu pod strmim pobočjem nabirava korake srečajoč kar nekaj pohodnikov. Bregove struge slikovitega potoka krasijo stotnije možicev. Po zadnjem deževju z obeh pobočij tečejo studenci in se združijo s potokom ter skupno hrupno brzijo v dolino. Prideva do brvi in zagledava spodnji slap, ki silovito pada v treh večjih stopnjah v strugo potoka. Pravzaprav je visok okoli 30 m in se nadaljuje še 25 m v več skokičih. Kanjon, ki vodi od slapa je dolg 350 m, visok okoli 100 m in je vrezan v ostanek ledeniške morene. Ko si dobro ogledava slap, se povzpneva ob prepadni steni polni vode v gozd. Sledi dolgo pešačenje po poti, kolovozu, stezici, prečenju studencev in proda do razcepa poti. Prične se spust in na zadnjem delu so pletenice, ob katerih prideva do brvi čez potok in na drugi strani ugledava drugi Martuljški slap, pravzaprav njegov spodnji 48 m visoki slap. Nad njim je prvi visok 34 m, sledijo korita, nato 14 m visoki slap, ki mu sledi 5 m stopnja in šele nato pride na vrsto videni, do katerega pa prideva z nekaj plezanja. Moč slapu je tako velika, da voda pri padcu poskrbi za dvigovanje peska iz tolmuna. Vsekakor vredno pogleda.
Pri slapu ostaneva nekaj časa in poskrbiva ponovno za obnovitev potrošene energije, nato pa se ob pletenicah in klinih vrneva do brvi in zapustiva sotesko z vzponom in spustom skozi gozd do potoka pred planino Jasenje, kjer se za nekaj trenutkov ustaviva pri kapelici in pomniku na žrtve gora. Pot nadaljujeva po planini in mimo brunarice Pri Ingotu, greva preko potoka na kolovoz ter se vrneva na izhodišče.
Dolga deseturna tura je poskrbela za prijetno utrujenost, ki bo vztrajala do novega dne.