Matjaž Čuk: Malo po polovici poti sva se ustavila pri vaški pipi. Vodič je vzel iz nahrbtnika milo, dal glavo pod vodo ...
Včeraj nama ni uspelo priti do vasi Lodimechaur, zato naju ta pot čaka danes. No, Lodimechaur pravzaprav sploh ne obstaja, saj domačini ne vedo nič o tem kraju. Ko vodič sprašuje o njem, samo odkimavajo. Nihče še nikoli ni slišal zanj. Na uradnem nepalskem zemljevidu pa je tako zapisano in ni se mi prvič zgodilo, da je v praksi potem drugače.
Kakorkoli že, sosednjo vas Kurpagaon poznajo vsi. Torej sva na pravi poti. Globoko, globoko se bova morala danes spustiti in popoldne naju čaka “nori” vzpon na prelaz in potem spust do prve vasi na drugi strani. Narobe svet. Najprej dol, potem gor ...
Torej lepo po vrsti ...
Udobna pot, prekinjena z dvema nerodnima mestoma, saj je plaz odnesel stezo, naju pripelje v vas Kurpagaon. Odtod slediva novi makadamski cesti, a si dolge vijuge krajšava z bližnjicami. Tik nad reko morava celo malo navzgor, če hočeva jesti. A se splača, saj sva lačna. Po izdatnem kosilu sledi udoben spust do mostu, nato pa ...
Vedno znova se sprašujem ali bom po večurni hoji navzdol zmogel tisočmetrski vzpon v popoldanski vročini ali ne? In vedno potem nekako gre ...
Tudi tokrat je šlo. In prav nič težko ni bilo. Malo po polovici poti sva se ustavila pri vaški pipi. Vodič je vzel iz nahrbtnika milo, dal glavo pod vodo, se namilil in izpral pod pipo. Točno to sem naredil tudi jaz. Tako osvežena sva potem hodila navzgor in po pol ure so bili lasje in obraz suhi, midva pa zadovoljna. No voda je bila malce premrzla, a je sijalo in grelo poznopopoldansko sonce. Nisva hitela. Skoraj štiri ure sva hodila na prelaz.
Spust na drugi strani je bil kratek in prav kmalu sva prispela v vas Archani, kjer je vodič našel prijetno prenočišče.
Še dal bhat in hop pod odejo ...
Matjaž Čuk