Jutro (1921): »Bistrica - Bohinjsko jezero!«
Postajo in hotele krog nje pustiš kmalu za seboj, ker imajo poleti za turiste in izletnike malo zanimivega. Vse je pripravnejše za zimski šport. Danes pa uhaja oko v gore. Kobla, Črna prst, Črt, Novi vrh, Oreben, Rodica, Sila, Kratki plazi, Vogel, Konjski vrh, Mali vrh, Veliki vrh, Škrbina itd., cela veriga deloma poraščenih, deloma skalnih in snežnih vrhov na jugu te vabijo in se vrste, ko korakaš ali se voziš na zahod proti jezeru. Ti pa gledaš, če se morda od tod že vidi Lah, ki si je zarisal vrh naših gora mejo, ki kakor v polkrog ogroža Bohinjsko jezero, od Koble pod kolodvorom čez verigo Črne prsti. Bogatin, Savičico, Čelo, Lepo špico in Kanjavec na zahodne stene Triglava.
Ko ne vidiš Laha, obrneš pogled na sever. Kmalu se ti po vrsti pokažeta Veliki In Mali Draški vrh, Tošc, očak Triglav in enkrat tudi Debeli vrh. Vse še precej v snegu, tik pod njim pa zelenje borovcev in ročnih pašnikov. Nebo večinoma čisto ko ribje oko, le s Škrbine in Kuka se pode čudne megle, ki pa ne pomenijo mnogo, jugozahodno od »Konca* (U Kanc', ne v Ukanci ali celo v Uhanci) se nahaja bohinjski vremski kot, kjer se vedno megle pode.
O poti med postajo in jezerom ni kaj reči. Ko te privede zopet do Bohinjske Save, vidiš v tolmunu švigati postrvi in če si količkaj materialista, se ti začno zbirati sline. Če si pa bolj prijatelj prirode same (ali »kot take«), ogleduješ, kako so postrvi lepo pikaste in nagle in kako se poganjajo pod vrbovjem iz vode in hlastajo za mušicami. Vseokrog sobice, zelenilo, skale, usodno nebo, v srcu lahno in veselo. Tu ni glasbenih diletantov, ne politike, kvečjemu zanimiva in nestrankarska folklora, jezikoslovje, študije bohinjskega kmečkega doma ali pa flore nad Nemškim Rutom. Morda tudi še spomin na Ajdovski gradec nad Srednjo vasjo, na Črtomira, na Zoisove fužine ali pa na svetovno vojno, ki je segla tudi v ta tihi gorski kot in pustila v njem svoje sledove. Ves čas te spremlja po cesti ostanek proge vojaške električno železnice, ki je vodila tod do Savice in od tam po žicah na planine in pod greben Krna vozila strelivo, material, ranjence, trupla ... Na zidu, ki obdaja staro cerkvico sv. Janeza ob jezeru, najdeš ploščo v spomin onim, ki so se bili na gorah z Lahi, vrh stolpa zapaziš staro letnico, menda 1732, — kakšno je neki bilo takrat življenje okrog fužin, kakšen n. pr. promet čez Globoko na Tolmin? — in na zunanji južni strani cerkve vidiš poleg novodobne slike sv. Krištofa ostanek stare zanimive freske, bržčas iz konca 16. stoletja, če me laična sodba ne vara. Morda nam Dom in Svet pove o priliki o tej freski kaj več?
Nasproti cerkve, kjer Savica zapušča jezero, je hotel »Sv. Janez«. V njem vsega v izobilju, elegantna oprema, zlasti v zgornjih sobah. Cene temu primerne. Očividno se reflektira na čim najpetičnejše goste-letoviščarje, in bolje je, če prideš k večerji preoblečen nego brez ovratnika in v podkovankah. Tudi cepin pusti raje pred vratmi. Sicer pa najdeš v oskrbnici staro znanko iz Aljaževega doma in jej privoščiš avanzma v ta letoviščarski karavanseraj z novodobnim komfortom inkluzive cene.
Ustavil sem se to pot pri Sv. Duhu, četrt ure dalje, skoraj na polovici dolžine jezera in na njega južni strani. Doslej mi je bil ta hotel nepoznan, tudi od prejšnjih dni pred vojno. Nanj me je opozoril inserat in ni mi bilo žal. Nima nepotrebne mestne elegance, dal mi je pa vse, kar zahteva skromen meščanski izletnik turist. Čisto posteljo, mirno sobo z izgledom na jezero, pozorno domačo postrežbo in dobro hrano po zmernih cenah.
Štirinajst dni sem imel tu svoj glavni stan, da odpočijem živce in se v čolnu ali na gorah zopet popravim. Ker so že materialistični časi in se vsakdo, ki ni bil previden v izberi svojih staršev ali vojnega posla, zanima tudi za počitniške finance, naj izdam tudi vsakodnevni Seljakov cenik: Zajtrk: kava, med, maslo, dva kruha; opoldne: juha, meso, dve prikuhi, dva kruha, sladka jed, četrt litra vina, kisla voda; popoldne: enako kakor zjutraj; zvečer: zrezek, dve prikuhi, kompot, kisla voda, malinovec, četrt litra vina; čez dan poldrugo uro čoln; skupaj za dve osebi 189, reci: stodevetinosemdeset kron, plus dve sobi po eno posteljo skupaj 24 kron. Kvaliteta prav dobra, domača, tečna, izmera obila. Bil sem vseh 14 dni prav zadovoljen, zlasti ker so pozornost itd. ni sčasom poslabšala. Hotelir Seljak in njegova gospa si bosta napravila med turisti ime, če ostaneta, kakor sem ju spoznal. Tudi sicer mi je lega Sv. Duha ugajala za čolnarstvo in turistiko.
Pred menoj na severu skalni Vodični vrh in Peršivec. Nanje prideš po strmi stezi od fužin preko Vogar-planjave. Markacije zgoraj ni, pač pa te pelje markirana pot višje skozi Suho nad Blatom mimo jezerca pri lovski koči pod Ozebnikom in Dedno polje, Ovčarje in na srednje »Sedmih jezer« h koči. Tod je bilo koncem maja še precej snega. Vračali se preko strme Komarče, kjer je pot zelo potrebna zopet popravil. Gramoz in mel sta jo vzela s seboj, korak za nezvežbanega ne more biti gotov in steni ne baš potrebni cepin mi jo tu prav dobro služil v sigurno oporo.
Nato sem si ogledal staro znanko Komno. Od »Konca« pelje na prelaz Komne vojaška vozna cesta, zelo kamenita, zelo vijugasta in zelo pokvarjena. Nikdo se ne briga zanjo, dasi je, če ne za druge, pa vsaj za vojaštvo zelo potrebna mejna komunikacija. Cesta je ponekod hudo okrašena, ponekod zasuta, mnoga debla leže preko nje, tako da je najbolje, če se povzpneš kar naravnost po ostalih sledovih stare, ponekod še markirane steze SPD. Med potjo zadevaš često ob cele in porušene barake. Na vrhu je lovska koča. V njej sem zadel logarja in nekega zagrebškega gosta, ki je hotel peteline streljati. Pozneje sem izvedel, da mu sreča ni bila naklonjena. Logar me je opozoril na divje koze na robu strmo odkrušene rdečkaste krede. S triedrom sem res naštel enajstorico teh gibčnih živalic. Logar ml je pravil, da je vojna sicer prepodila koze, da se pa sedaj zopet vračalo in množe. Pač pa se ljudje pritožujejo nad Lahi. Njihovo patrulje so lani baje večkrat prihajale na planino Na konju, nadlegovale naše planšarice, streljale divjačino itd.
Na planini Na konju, takrat še precej zasneženi, je mesto, postavljeno iz samih vojaških barak. Žal da se za to blago nikdo ne briga, zato propada. Povsod sledovi pustošenja, okna odnesena, strehe razdrte, les porabljen za kurjavo pastirjev in planšarjev. Ta dragi material bi se dal vse drugače porabiti, če bi se kdo zanj pobrigal. Tako pa propada in kmalu ne bo več sledi niti za velikimi cestami, ki bi nam lahko izborno služile. Tudi cesta od jezera pod Storeč planino na Škrbino je ponekod popolnoma porušena; nekdaj vozna cesta, se danes uporabljiva le še za pešce In na nekih mestih le za — plezalce. Rad se obrneš od te nemarnosti in odideš na Dedno polje, na Ovčarje ali pa iz Srednje vasi na Uskovnico, ki bo kmalu polna živine na paši.
Na Vogrih pod Vodičnim vrhom sem naletel na 84-letnega starčka, ki je popolnoma sam in zapuščen v svoji hišici. Sam si kuha, šiva, pere itd., dvakrat na teden mu dečki prineso iz Studora nekaj oskrbe, sicer je pa ostal vso zimo sam na planini in stražil koze. Pozimi starejše koze, sedaj pa pase osem majhnih, kozličkov, kakor igračic. »Majhno, na, na, …« jih kliče, in kozlički priskačejo k njemu in njuhajo po dlani. O smrti govori starček kakor o prijatelju. Žal mu je le — pravi — »če me prehiti ponoči, da ne bi koze mogle ven iz hleva ... Tudi to je socialna slika iz življenja naših ljudi. Starček me je spraševal, kako je onostran poti Lahi, vzbujal spominu na nekdanje svoje pohode proti Picmontezarjem, odklonil je ponudeno smotko, češ, da toobka ni nikdar pušil! — želel pa je vina. Žal, imel sem pri sebi le malinovec in mu nisem mogel ustreči.
Bohinjskim izletnikom priporočam Storeč vrh, tik južno Sv. Duha. Pristopiš po kolovozu od Sv. Duha nad Janezom. Pot, ki ni markirana, te pelje na pašnike, potem skozi šumo do planine Storeč-Ravne, približno poldrugo uro hoda. Odtod greš ali po severni strani, kjer gledaš pod se v strmino, ali pa po južni strani nasproti Kratkim plazom na planino Vogre, od tod na Suho planino (dve uri) in pod Globoko, odkoder sc po nekdaj markirani poti, sedaj zapuščeni vojaški vozni cesti vrneš pod Konjskim vrhom (kompleks Škrbine) pod Konec k jezeru. S Storeč-vrha je izredno lep razgled na vso verigo Črne prsti, Bogatin, na Čelo in Vogal, na Debeli vrh, Triglav in vse ostalo Julijsko pogorje, pa na oddaljene Kamniške planine, Storžič nad Kranjem, na del Jelovico itd.
— Oskrbe gori ni, prenočiš lahko bodisi v lovski koči ali v omenjenih dveh planšah,hrano pa vzemi s seboj. Za dobre pešce je ta sicer malo znana tura prav dobro mogoča v enem dnevu, odkar imamo dobro železniško zvezo, če pa kdo nevarnost, ki je ni, nalašč išče, naj poskusi sestop s Storeč-vrha točno v severnozahodni smeri skozi skalovje navzdol, pa bo imel najlepšo plezalno turo. Samo opozarjam, da se tam kamenje ruši, da si moraš pot iskati in da so nekateri žlebovi jedva dostopni, drugi pa vodijo v strme nepristopne stane. Treba je torej najti pravi žleb, sicer obtičiš in moraš nazaj gor, kar ni baš prijetno. Kdor ni kakšen plezavski gourmet in se zadovolji z običnim poštenim gorskim izprehodom, bo s Storeč-turo prav zadovoljen, zlasti zaradi sijajnega razgleda in popolnega miru. Tu ne najdeš salonskih planincev, ki bi v koči razgrajali in popivali vso noč. Sicer je pa treba na uho povedati še to: Na planši Storeč- Ravne so poleti dekleta. Za podjetne turiste, ki se ne utrudijo in ki znajo igrati na orglice, poleg razgleda in miru tretja atrakcija. Morda se kdaj najdemo s kakšnim znancem na Storeč-Ravneh. Za ta slučaj obljubljam vso diskrecijo.
Jutro, 3. julij 1921