Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

V gorah nikoli ne veš (3.)

Na obisku - Majda Gašperin: »Nenadoma je silovito počilo, kot bi ustrelil s topom. Ugasnile so mi vse sveče.« Pripoveduje Alojzij Žakelj, domačin iz bivaka pod Triglavom.

»Takega doživetja s strelo še nisem doživel. Bilo je julija 2005. V bivak sem prišel v petek zvečer, kot običajno. Naslednji dan je bilo lepo vreme. Sijalo je sonce, popoldne pa so se navlekle temačne megle. Okoli pol osmih zvečer se je stemnilo. Vzdušje je bilo moreče kot vedno pred nevihto. Umaknil sem se v bivak še preden se je nevihta razbesnela. Kar naenkrat je močno počilo, kot bi nekdo ustrelil s topom. Udarna sila strele je bil tako močna, da mi je s police zmetalo stvari. Tudi sveče so ugasnile, bil sem v temi. Potem sem šel ven pogledat kam je treščilo.«
»Okoli pet metrov od bivaka je strela odbila okoli pol tone težko skalo. Nad bivakom so nastali jarki, kot žlebovi v skali. Strela je udarila na dveh koncih naenkrat. To moraš doživeti, drugače si težko predstavljaš. Še sam sem bil presenečen nad močjo strele, pa sem že marsikaj videl.«

Mogoče še kaj izvem, če ne bom silila vanj. Pa res, kar sam je začel.
»Povedal ti bom še eno zgodbo. Bilo je junija 1987. Na razvalinah Morbegne je čez zid štrlela železna cev. Zelo me je motila, na mojih prehodih. Odločil sem se, da to uredim. Hotel sem jo skriviti, pa me je zlomka presenetila in se je odlomila. Izgubil sem ravnotežje in padel vznak na glavo, sedem metrov v globino. Imel sem srečo, da je malo prej padlo pol metra novega snega, na dva metra stare podlage. Tako sem priletel na mehko. Običajno je v tem času tam že vse kopno. Potem, bi priletel na ostrorobe skale. Tako pa sem se nabil v sneg in me je zelo bolela trebušna mišica. Pa me je zopet nekdo rešil,« je rekel in se zamislil.
»Večkrat sem že bil v situacijah, kjer bi se lahko za mene drugače končalo. Pa nekdo bedi nad menoj. Čutim, da moram skrbeti za neokrnjeno naravo na zahodni triglavski planoti.«

»Lojz ti je še kakšen tak poseben dogodek ostal v spominu, na katerega se večkrat spomniš?« ga vprašam.
»O veliko stvari je o katerih bi lahko govoril. Novo leto 1990 je že tako. Takrat je bilo zelo veliko ledu, snega pa bolj malo.«
»Zakaj pa je bilo toliko ledu« me zanima.
»Malo pred novim letom na 21. decembra je padal dež. To je izjemno redek pojav. Potem je pritisnil mraz in nastal je sam led. Takoj pri vratih sem moral vsekati stopinje, da ne bi padel že pri izstopu iz bivaka in to kar dva metra globoko, ali pa še več. Takrat, za tisto novo leto me je obiskal Tonač z družbo. Sestopal je s Triglava proti meni več ur. Bilo je tako nevarno, da so se morali varovati. V vpisno knjigo mi je zapisal, da jim je šlo za nohte. Potem je prenočil pri meni. Ledeni Triglav, v njegovem življenju še ni bilo tako ledenega Triglava.
En dan sem smučal proti jugu, v smeri Doliča, po ledu. Bil sem malo nepazljiv že pri bivaku. Spodneslo me je in sem drsel po ledu sto metrov nižje. K sreči je bila spodaj kotanja in sem se tam ustavil. Nisem se mogel ustaviti, kar drsel sem. Led je zelo nevaren, tega nisem več počel,« je zaključil svojo pripoved.

Marsikaj mi je že povedal. Je zelo resen sogovornik. Ni mu do neumnega govorjenja. Rad prebira sveto pismo. Vsa pojasnila najde v njem. Veliko je že doživel tam pod Triglavom dobrega in slabega. Pa ga še vedno tako neizmerno privlači ta zahodna triglavska planota. Pravi, da je tam njegov dom.

»Lojz za danes bo dovolj, mi boš še drugič kaj povedal, kajne,« mu rečem.
»Prav, pa hvala za pijačo.« Pozdravi z roko in odide proti trgovini.

Saj vem kje ga lahko najdem, v bivaku na stebrasti skali.

Majda Gašperin
 

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave
Značke:
novosti

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45953

Novosti