Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

V kamniški Bistrici

Slovenec (1924): Orjunaška nasilstva nad turisti.

V soboto popoldne sva sedela s prijateljem Nacetom v »Unionu« in ugibala, kam bi jo za Binkošti udarila. Prvotno sem bil namenjen na Bled, toda Nace je s posebnim ozirom na finančno stagnacijo takoj konstatiral nemogočnost tako »nobel« izleta in predlagal, da je veliko pametneje in ceneje, če greva v Kamniško Bistrico. In pri tem jo ostalo.

Kako in kod so potuje v Kamniško Bistrico, o tem menda ni potrebno pisati, kakor bi bilo nepotrebno razlagati, kakšen pomen ima slovenski pronomen »nič«. Do Kamnika z vlakom, potem pa najpoprej peš do »Korlna«, a od tu zopet peš do Bistrice. Pri Korlnu sem vprašal gostilničarko, koliko je še do Bistrice, pa mi je rekla, da kakor se vzame: dobre dve uri ali pa tudi pol minute (Bistrica teče za »Korlnom«.) In to je bil prvi dogodek ob mojem izletu v Kamniško Bistrico. Šla sva z Nacetom tedaj v ono Bistrico, kamor je od »Korlna« še debeli dve uri in sva prišla do koče ravno ob dveh popoldne. Pred kočo je ležalo na travi polno ljudi, po večini sami »veleturisti« v shimi čevljih. Njihov cilj je bil: do tu in niti koraka dalje. Brhka oskrbnica koče in njene rdečelične pomočnice so imele polne roke dela. Na ognjišču je cvrčalo in se cvrlo, da je bilo veselje, a prostor pred kočo je bil spremenjen v pravi zemeljski raj. Bledolično ljubljanske gospodične so se šetale po prekrasnem prirodnem parku, a za njimi so pogledovali mladi svatje.
»Ti,« pravi Nace, »Ti, veš kaj? To niso turisti, tudi skavti niso, zato ne bova šla med nje, ampak tja-le v gozdiček jo bova pomaknila in žgance bova kuhala.«
In napotila sva se. Nace je razvezal nahrbtnik in izvlekel iz njega vse polno raznih škrnicljev in škrniceljčkov. Meni je zapovedal, naj zakurim in naredim peč iz dveh kamnov, on pa je poiskal moko, sol in mast in kmalu je vrelo, kakor bi »štrene pral«. Nace je mešal in mešal, pri tem pa mu je dim neprestano silil v oči, tako, da sam ni vedel, kdaj je namesto koruznih žgancev skuhal — polento. Smejala sva se oba. Tedaj pa je Nacetu prišlo na misel, da bi bilo dobro malo obare zraven polente. In prekinila sva z uničevanjem polente ter pripravila meso za obaro. Ker pa je k obari po predpisih naših kuharic marsikaj potrebno, sem moral v kočo po sol, krompir in po belo moko. Obljubil sem Nacetu, da mu izrečem pismeno priznanje za njegovo kuharsko usposobljenost in tem potom izvršujem svojo dolžnost. Obara, ki jo je skuhal Nace (z mojim sodelovanjem seveda), je bila taka, da jo bodo »angelci jedli«, kot je dejal Nace in sem se že bal, da on ne kuha za naju.

Dan se je jel nagibati h koncu in pospravila sva z Nacetom stvari nazaj v nahrbtnik, ki je bil sedaj znatno lažji. Odšla sva v kočo. Ker so še vedno dohajali izletniki, se je bilo bati, da ne dobiva prenočišča. Zalo sva nemudoma poiskala oskrbnico Francko, ki jo sicer zelo težko, toda slednjič vendar našla še dve postelji. Nastopila je divna noč. Nekaj časa sva sedela v sobi z Nacetom in kovala načrt za naslednji dan. V tem pa je prisopihal notri gospod profesor dr. Savič in prisedel k nama. Povprašala sva ga, odkod prihaja in nama je povedal, da je bil na Kamniškem sedlu, kjer je baje toliko turistov, da ne bodo mogli vsi dobiti prenočišča v koči in bodo morali ali nazaj v Bistrico ali pa naprej, kamor jih bo volja. Začel sem dr. Saviču govoriti, da je zelo žalostno, ker se opaža, da ni namen vseh izletnikov, da se iz čistega idealizma navžijejo planinskih lepot, marveč, da prihajajo nekateri tudi z drugimi, manj idealnimi nameni na planine. Dokaz za to svojo trditev je doprinesel še v tistem hipu neki ljubljanski akademik, katerega so s psovkami napadli trije člani ljubljanske orjune. Dotični visokošolec je mirno sedel v koči in pil mleko, ko so vstopili oni trije v družbi treh deklet. Eden orjunašev je tega akademika poznal in ga takoj primerno počastil z izbranimi izrazi. Akademik jih je opozoril, naj se v planinah obnašajo kot turisti, vsled česar so mu oni obljubili, da ne pojde živ iz Bistrice. V potrdilo resnosti to obljube je eden izvlekel pištolo, a jo je moral vsled ogorčenosti ostalih navzočih zopet vtakniti v žep. Odšli so nato z »damami« ven in proti gozdu, skozi katerega bi moral iti prizadeti akademik, ki jo bil namenjen na Kokrsko sedlo. Fant je iz previdnosti ostal v koči. Z Nacetom sva se čudila, kako je mogoče kaj takega v našem planinskem raju in sva šla spat. Poprej pa mi je še Nace sporočil svoj trdni sklep, da bo šel drugi dan ob štirih zjutraj v gore. Ker sem bil pošteno izmučen, sem bil tudi prepričan, da bom dobro spal, tako dobro, da niti čul ne bom, kdaj bo odhajal Nace v — gore.
Ob 5. zjutraj sem se prebudil. Pogledam na posteljo poleg sebe — Nace spi kot top.
»He, prijatelj, v gore!« Komaj sem ga zdramil.
»Ti,« je naposled spregovoril, »kaj ga niso ubili?« »Koga?« »Ah, nič, nič, samo sanjalo se mi je, da so onega akademika ubili, zato sem v sanjah preklical svoj sklep, da pojdem v gore in Te lepo prosim, da me pustiš vsaj še eno uro pri miru!«
Ugodil sem njegovi prošnji, se oblekel in odšel vživat sveži jutranji zrak. Nedaleč od koče srečam samotno sprehajalko. Bila jo neka gospa iz Zagreba. Vljudno sem ji želel dobro jutro in hotel mimo njo.
Ona pa me je ustavila in začela: »To jo užasno!«
»Kaj se je zgodilo, gospa?«
»Preden smo se včeraj zvečer odpravili spat, so nam rekli, da ima koča poseben oddelek za prenočevanje moških, a poseben za ženske. Nikjer pa nisem slišala, da bo tu kakšna soba za moške in ženske. Rekli so mi, da bom spala med samimi ženskami, a sredi noči sem ugotovila, da so v sobi ljudje obojega spola. Delali so tak nemir, da ni bilo mogoče več ostati. Oblekla sem se in že dve uri se sprehajam po rosi. To je užasno, to je škandali«
»V tolažbo Vam ne morem ničesar drugega povedati, gospa, kakor to, da predpisujejo pravila SPD za moške in ženske popolnoma separirano prenočišče.«

Medtem jo je tudi že prisekal na izpregled Nace, ki je zaspano pogledoval proti goram, ki so žarelo v jutranjem solncu. Povedal sem mu dogodek gospo, iz Zagreba.
»No,« je dejal, »bil sem na Velikem Zvonarju in ne vem kje še vse, a kaj takega nisem še doživel. To je anarhija v planinah in veš kaj: Pojdiva!«
Odpravila sva se proti Kamniku nazaj in med potjo sva še marsikatero rekla o »kaljenju planinskega miru in reda v kočah!«

Slovenec, 11. junij 1924
 

11.06.1924

dLib.si

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45946

Novosti