Gorenjski glas, Na potep - Jelena Justin: Je obisk gora treba načrtovati ali se za vzpon lahko odločimo na horuk?
Na kaj moramo biti v gorah pozorni? Bonton in ekologija nas morata spremljati na planinskih poteh.
Drznila bi si reči, da nam je bila Slovencem ljubezen do gora položena v zibelko. Ob sončnih dnevih se radi odpravimo v planine, v gore, do razgledišč, radi odkrivamo nove kraje. Navdušeni smo nad prvinskostjo narave, nad romantičnimi gorskimi sončnimi zahodi. Aktivnosti v naravi nas sprostijo, napolnijo z energijo, obenem pa se čudimo nad Naravo, nad njeno izvirnostjo in lepoto. Že Stari Grki so se čudili nad vsem, kar je bilo, in na tak način, zaradi čudenja, se je rodila filozofija. Biti planinec, gornik, alpinist ne pomeni le, da si aktiven v naravi; to je že kar način, filozofija življenja. Vendarle pa se na poti po gorah ne smemo čuditi preveč. Nujno moramo biti pozorni na vsakem koraku, premišljeno delovati, saj nas le en napačen korak lahko zaznamuje za vedno.
Planinska sezona je pred vrati, zato bo tokratni Na potep obarvan planinsko. Ker je vsak obisk gora potrebno načrtovati, smo vam pripravili spisek telefonskih številk planinskih koč ter nekaj praktičnih nasvetov o opremi, ki jo za gore potrebujemo, in o tem, kakšno hrano moramo vzeti s seboj oz. kako si lahko s pravilno prehrano olajšamo pot v hribe.
Preden se odpravimo v gore, je potrebno postopoma pridobiti kondicijo, da se nam gore ne bodo zamerile že na začetku sezone in da se ne bomo poškodovali, obenem pa je hoja v gorskem svetu specifična in jo je nujno obvladati. Postavljanje previsokih ciljev nas lahko drago stane, zato bodimo iskreni do samih sebe in ne pretiravajmo. Ne precenjujmo sebe, svojega znanja in sposobnosti. Z nepravilno hojo v gorah ne ogrožamo le nas samih, temveč tudi druge ljudi. Zavedajmo se, da v gorah nismo sami in se temu primerno tudi obnašajmo.
Planinske cilje izbirajmo glede na svojo pripravljenost oziroma postopoma. Začnimo z lažjimi turami in jih počasi stopnjujmo; od nižjih k višjim, od kratkotrajnih do dolgotrajnih. Zahtevnost tur je potrebno prilagoditi tudi v primeru, če dalj časa nismo obiskali gora.
Gorniška dejavnost je precej velik telesni napor. Velik dejavnik tveganja so bolezni srca in ožilja, ki ga povzročajo kajenje, debelost, povišan krvni tlak, povišan holesterol v krvi itd. Upoštevati je potrebno našo lastno fizično pripravljenost, vremenske razmere in seveda, nadmorsko višino. Začnimo torej postopoma in prilagajajmo cilje trenutni fizični kondiciji. Hoja je osnovni način gibanja, hoja v gore pa močno pripomore k boljšemu počutju in večji kakovosti življenja.
Pred odhodom na turo moramo natančno vedeti: kam in kod gremo, koliko časa bomo hodili, kakšna je pot, kolikšno višinsko razliko moramo premagati, kakšne so razmere na poti, kolikšna je zahtevnost, kako na gosto so koče ter kdaj in kam bomo prišli v dolino. Pri tem nam bosta koristila vodnik in zemljevid, še bolj pa poznavanje terena.
Turo začnimo zgodaj in počasi, da se telo ogreje. V hribih naj ne bi hiteli, tempo naj bo enakomeren. Hodimo varno in udobno, kar pomeni, da moramo prisluhniti okolici in imeti budno oko. Zvoki okolice nas lahko opozorijo na objektivne nevarnosti, npr. padajoče kamenje se napove z bobnenjem.
Če hodite v skupini, se prilagodite najšibkejšemu v njej, in on naj določa tempo in počitke, če pa ste z otroki, se jim pozorno posvetite in se jim povsem prilagodite.
V gorah nas lahko preseneti vreme. Če zagledate nevihtne oblake, se takoj umaknite z grebenov in iz zavarovanih plezalnih poti. Grebeni so namreč še posebej izpostavljeni, železo na poteh pa tudi privlači strele.
Na celotni poti delajte redne počitke in sicer na krajih, ki so varni. Ob počitku si privoščimo kakšen prigrizek in vodo oz. pijačo, da ne bo prišlo do dehidracije.
Zapomnimo si tudi to, da smo, ko stojimo na vrhu gore, ko smo dosegli svoj cilj, šele na pol poti. Varno se moramo vrniti tudi v dolino. Velikokrat se nesreče pripetijo prav ob sestopanju, ko smo že utrujeni, verjetno veseli, da nam je uspelo; pade nam nivo koncentracije, pozornost se preusmeri drugam.
Priporočljivo je, da v hribe ne hodimo sami, če se že odpravimo sami, pa domačim, ali prijateljem povejmo, kam gremo. Hkrati se vpisujmo v planinske knjižice na vrhovih in v planinskih postojankah, saj si bodo, če se kaj zgodi, gorski reševalci lahko pomagali tudi s temi informacijami.
Zime, obilne s snežnimi padavinami, tako kot je bila letošnja, lahko močno spremenijo podobo nekaterih poti, saj jo poškodujejo. Če na poti naletite na kupe kamenja ali skal, bodite ob nadaljevanju zelo pozorni. Odseke takih poti je potrebno prehoditi previdno in zelo hitro. Skale, kamnite plošče, ki so posute s kamenčki, tudi zahtevajo posebno previdnost.
Letošnje poletje bo v gorah precej snežišč. Vedite, da je sneg poleti, v zgodnjih jutranjih urah lahko zelo trd, celo poledenel. Nevarnost zdrsa bo na takem delu ogromna. S potrebno opremo se prečkanja snežišča lotimo premišljeno, če pa opreme nimamo in je snežišče tudi nemogoče obiti, se raje vrnimo in počakajmo, da bo sneg skopnel, ali pa se vrnimo s pravilno opremo.
Naj vas teh nekaj praktičnih opozoril ne odvrne od gora; pojdite v višave, le pripravite se in pravilno opremite. Največ za lastno varnost in srečo lahko storite sami!
Jelena Justin