Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Večer z majorjem Wyliejem

organizacijskim sekretarjem zmagovite odprave na Mount Everest 

Večer z majorjem Wyliejem

Drago Ulaga: Ljubljana je mesto planincev. Vstopnice za predavanje majorja Wylieja so bile razprodane v treh urah. Več tisoč ljubiteljev planinstva in alpinizma je bilo prikrajšanih na užitku, kajti velika Unionska dvorana ni mogla sprejeti vseh, ki so želeli pozdraviti majorja Wylieja, ga poslušati in gledati njegove skioptične slike. 

Iz Londona je prispel v Zagreb šele na dan predavanja, nato pa je proti večeru doživel na Dolenjskem pravo londonsko meglo. Ko smo ga čakali pred hotelom Slon in je bila ura že pol osmih zvečer, smo bili zaskrbljeni. Vendar smo verjeli, da bo članu himalajske odprave vsekakor uspelo priti pravočasno v Ljubljano. Ko je izstopil iz avtomobila, smo ga spoznali po sliki: visok mož, vitek, kodrastih las, vzravnan, nasmejanega obraza. Povedal je, da bo predaval še v Zagrebu, Beogradu in Skopju, nato pa nadaljeval svoje potovanje na Malajo, kjer bo ostal tri leta. Polni pričakovanja smo ga spremljali v hotelsko sobo. 

Prve izvirne slike, toda ... 

V naglici si je umil roke, nam izročil okrog 200 fotografij in se oprostil: »Delati moram, pohiteti moram, izvolite sl ogledati slike.« Do predavanja je bilo le pol ure. Gledali smo fotografije Šerpasov, himalajskih ledenikov in lednih slapov, čudovitih pokrajin in izredno zanimivih ljudi. Nekdo ga je vprašal: »Smem vzeti?« V rokah je imel njegovo sliko. »Ne, vse slike so »copyright« lastništvo »Timesa«, nesem jih šerpasom.« Tako so celo iznajdljivi novinarji ostali kljub polni mizi slik brez ene same, ki bi jo človek želel za spomin. 

Planinsko društvo Ljubljana, ki je predavanje organiziralo, je zaprosilo 15 miličnikov, da so skrbeli za red pred Unionsko dvorano, kajti po izkušnjah v zvezi s predavanjem g. Herzoga o Anapurni je bilo treba predvideti težave z množico tistih. ki niso mogli dobiti vstopnic. 

Ko je predsednik društva tov. Tone Štajdohar pozdravil znamenitega gosta, mu čestital k uspehu na M. Everestu in izročil spominska darila, ni bilo v dvorani Človeka, ki ne bi navdušeno ploskal. Predavatelj je začel s kratkim uvodom in povedal, da je doslej bilo na Mount Everestu deset alpinističnih odprav ter pomeni uspeh zadnje le nekak finale 3o-letnega prizadevanja za osvojitev najvišje gore na svetu.

Po stopinjah Hillaryja in Tensinga 

Major Wylie (foto: mutualart) je pokazal okrog 150 zelo uspelih barvanih diapozitivov, ki prikazujejo najprej čudovito krajino ob reki Imji, nato zadnje človeško naselje Thyangboch, ledenik Khumbu, nato ledne slapove, pobočje gore Lhotse in končno sam Mount Everest s popularno sliko Šerpasa Tensinga na vrhu. Dejal je, da pomeni okolica ledenika Khumbu nebesa za slehernega alpinista. Za himalajske dimenzije je dobil šele tokrat pravi občutek, zlasti potem, ko je gledal v dalji snežne plazove, kako so se navidezno počasi spuščali v krnice. 

Okrog 300 Šerpasov je sodelovalo pri odpravi, toda njihove žene so prispele kot nosači samo do prvega taborišča nekoliko nad višino 4000 m. Najmlajši Šerpas, ki je sodeloval kot nosač vse do 7. taborišča, je bil star 16 let, najstarejši pa 48 let. »Moja naloga je bila, da natančno motrim nosače, jih ocenjujem glede zmogljivosti ter izberem okrog 20 najzanesljivejših za končne napore pri vzponu na južno sedlo Mount Everesta. Ta naloga mi je bila poverjena, ker obvladam njihov jezik.« 

Za gledalce je bila novost v tem, da so videli na slikah premikajoče se ledenike, kakor tudi podrobnosti lednih plazov z značilnimi stožci in terasami. Naloga, da je trasiral pot po težko prehodnem svetu, je pripadla zlasti izkušenemu Hillaryju. Ko so se nekaj tednov urili na 6000 m visokih gorah, so menjavali naveze, tako da so se navadili drug na drugega. Nad vsemi pa je bdel skrbni polkovnik Hunt, ki je vse tako uredil, da so imeli člani trdno zaupanje v uspeh. 

Svoje tehtno in bogato ilustrirano predavanje je končal major Wylie s sliko Tensinga in Hillaryja, ko sedita v popolni himalajski alpinistični opremi v 7. taborišču in se očividno izčrpana krepčata z limonado. »Zelo smo bili veseli, ko smo dva dni po zmagi zvedeli po angleškem radiu, da je bila naša ekspedicija 29 maja res na vrhu Mount Everesta.« 

Univ. prof. dr. inž. Avčin je besede predavatelja sproti prevajal v slovenščino in je tudi tokrat storil ljubljanskim planincem dragoceno uslugo. 

Pomenki ob čaši vina 

Medtem ko so predavatelju hvaležni poslušalci burno ploskali, so prihajali k njemu ljubitelji avtogramov, ki jim je ljubeznivo ustregel. Nato se je podala druščina k Slonu, kjer smo preživeli z gostom nadvse zanimiv večer. Po večerji je moral nenehno odgovarjati na vrsto vprašanj. Povedal je, da pozna dela dr. Juliusa Kugyja, saj so prevedena tudi v angleščino. Tudi Planica mu ni neznana, slišal je o velikih smučarskih skokih na naši skakalnici. Ko je prvič dvignil čašo Ljutomerčana, se je kot vojak spomnil naših partizanov in pil na njihovo zdravje. O himalajski odpravi je povedal, da so znašali stroški 20.000 funtov šterlingov. 

Pozneje, ko smo se zbližali in ko nam je povedal, kako je presenečen nad velikim zanimanjem ljubljanskega občinstva za alpinistiko, smo se zanimali še za njegove osebne zadeve. »Bil sem v vojni, pozneje pa več let tudi v japonskem ujetništvu. Doma imam ženo in 3 otroke, tretji se je rodil medtem, ko sem bil na Himalaji. Veliko sem zdoma.« O Tensingu je povedal, da je izredno izkušen alpinist, o čemer se je prepričal, ko sta skupaj plezala na nekem treningu. »Veliko je pripomogel k uspehu ekspedicije.« 

Družba se je opogumila, drug za drugim so prihajali naši planinci k njemu in mu dajali razglednic« in legitimacije v podpis. Kajpada je bil med njimi tudi Joža Čop. Ponudil mu je, da bi kadil iz nove gorjuške čedre: »Kar poskusite, boste videli, kako vleče!« In spet smo bili v duhu na Himalaji. »Kako je v Thyngbocheu? Menda je to najlepši kraj na svetu Budistični menihi-lame so nam bili naklonjeni. Pripovedovali so, da so vsak dan za naše dobro vrteli molilne mlinčke; ponekod jih imajo kar na vodni pogon, kar je kajpada še bolj praktično. Verjeli pa nam niso, da smo bili na vrhu Mount Everesta. Lame namreč smatrajo, da je tam zgoraj pravljično lepa zelena livada, kjer živijo pokojniki, mi pa smo povedali, da smo videli le sneg in led . . .« 

Čopov Joža je pripovedoval gostu o naših Julijcih. Povedali smo mu, da je Joža naš najstarejši alpinist. Major Wylie se je zagledal v njegov obraz in dejal: »Z obraza vam berem, da ste alpinist! Želel bi obiskati Triglavsko steno, z vami jo želim preplezati. Oglasil se bom v Jugoslaviji ponovno, morda celo z družino, ko se vrnem spet v Evropo. Srečno in nasvidenje!« 

D. U.

Polet, 6. december 1953, dLib.si


Charles Geoffrey Wylie (1919 – 2007)

Foto: IMDb

 

Značke:
GL4 Polet

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45800

Novosti