Silvo Baznik: Vremenska napoved za gore ni najbolj prijazna in
ker namenimo turi le nekaj ur, se odločimo za obisk Velike planine, ki nikoli ne razočara.
Izhodišče ture je Kranjski Rak, kjer je na parkirišču prostor le še za naš avto. Vzamemo pohodno opremo, pogledamo v nebo, kjer poplesavajo oblaki in stopimo na makadamsko cesto. Že po nekaj korakih srečamo traktor s prikolico goveda, ki pelje v dolino. Je konec paše, se sprašujemo, ko korakamo dalje. Ker gre mimo nas kopica avtomobilov, skrajšamo pot z vzponom po pobočju hriba, a se višje vrnemo na cesto in nadaljujemo do Rakovega roba. Tu nas čaka prvo presenečenje. Prostor, kjer je bilo parkirišče sameva, ker je lastnik ob cesti izkopal graben in temu posledično so avtomobili parkirani ob robu ceste.
S ceste se umaknemo na pobočje Sončne griče in mimo nekaj bajt stopimo v gozd in po markirani poti do izhoda iz gozda na kolovoz, ki nas višje pripelje na Gojško planino. Seveda nismo sami in ker večina hiti proti Mali planini, se mi preusmerimo na pobočja Gojške planine in mimo ličnih bajt se povzpnemo na vrh Bukovca, ki s svojimi 1552 m nudi lepe razglede na okolico in kar je še pomembneje, sameva v tišini.
Posedemo na klopco, odpremo nahrbtnike in se okrepčamo. Uživamo v miru. Čeprav modrine neba ne vidimo, postalo je soparno in so oblaki spustili svoje meglice na oddaljene vrhove gora, je lepo in nič ne hitimo s svojim odhodom. Bajtarji so popravili pašne ograje in pozabili narediti novi prehod za pohodnike, kar je drugo presenečenje dneva. Se je potrebno znajti in nekako prekoračimo ograjo z bodečo žico in nadaljujemo spust po pobočju. Le nekaj cvetja še razveseljuje pohodnike in tega ujamem v objektiv za spomin. Tokrat gremo bolj proti severu mimo številnega goveda.
Uspe se nam izogniti pohodnikom, ki gredo proti kapelici Marije Snežne, ko stopamo blizu Tihe doline na pobočje nekdanjega smučišča in se povzpnemo na Mala griča nad Velikim stanom. Sedaj se poslovimo od samote in hodimo skoraj v procesiji s številnimi obiskovalci planine. Povzpnemo se na najvišje ležeče Gradišče in pademo v množico turistov, ki so se pripeljali s sedežnico. Tako se hitro, kar prehitro, umaknemo z obeh najvišjih točk Gradišča in odkorakamo na sosednji greben, ki se razprostira na zahodnem obrobju Velike planine. Tu se vse umiri, srečamo le nekaj pohodnikov. Je pa zato okoli kapelice prava množica ljudi in tudi pot z Velikega stanu proti Mali planini so zapolnili pohodniki. Žena in hči se spustita na pot, jaz pa nadaljujem po grebenu na Poljanski rob in se šele tu spustim na pašnike Male planine, kjer se pase toliko goveda, kot ga na planini še nisem videl doslej. Pridružim se sopotnicama in skupaj odkorakamo na južno plat planine ter se z nje spustimo nazaj na Gojško planino. Na poti srečujemo številne planince, a ko stopimo v gozd, smo zopet sami in tako je vse do vrnitve na cesto pod Sončno gričo in tu je že zadnje presenečenje dneva, poplava avtomobilov.
Pohitimo mimo Rakovega robu v gozd, da se izognemo prihajajočim in odhajajočim avtomobilom in mirno prikorakamo nazaj na Kranjskega Raka, kjer sedemo za klopco in se odžejamo. Pohodna oprema roma v prtljažnik avtomobila, mi na sedeže in že odbrzimo proti domu.