Novi tednik Celje - Barbara Furman: ... ki je ključ do uspeha.
Planinska zveza Slovenije je že drugo leto zapored naslov alpinistke leta podelila Anji Petek iz Zgornje Savinske doline, članici Alpinističnega kluba Rinka. Diplomirana profesorica pedagogike in andragogike z zaključenim izpopolnjevanjem družinske in zakonske terapije opravlja stažiranje na Frančiškanskem in družinskem inštitutu. Rada se zadržuje v naravi, predvsem v hribih. Svoje alpinistično udejstvovanje je urila na različnih koncih sveta, od Južne Amerike do Kirgizije in seveda Evrope. Lansko alpinistično sezono je okronala z izstopajočo prvenstveno smerjo Fango Fiesta v vzhodni steni šesttisočaka Hualcana v Peruju, kjer je nanizala še vrsto drugih skalnih in zimskih vzponov na jpet in šest tisočake. Toda Anja ne osvaja le vrhove gora, poglablja se tudi v svoj notranji svet misli in občutij.
Naziv najuspešnejše alpinistke je Anja Petek sprejela s hvaležnostjo. »Priznanje prejemam kot nagrado za vsaj desetletni trud. Z alpinizmom se ukvarjam, ker pač rada plezam, to delam s srcem. Je pa prejet naziv naj alpinistke, tako lani kot letos, vsekakor dobrodošla spodbuda za naprej. Lep je občutek, ko si v nečem prepoznan in pohvaljen,« pravi.
Strah in pogum Anja meni, da je vredno in smiselno početi tisto, v kar verjameš ali si močno želiš. »Pa ne mislim le na alpinizem, ampak na karkoli drugega, kar v človeku prebuja zanimanje, strast in ljubezen. Če ne poskusiš, ne veš. Izgubiti ne moreš ničesar, vedno pa lahko pridobiš, saj nas vsaka izkušnja obogati z novimi znanji in spoznanji. Zato je vedno dobrodošla. Pogum je, ko nekaj naredimo kljub temu, da nas je strah, kako se bo izšlo. Zato me navdihujejo pogumna dejanja ljudi.«
Motivacija je gonilo njenega življenja, z njo ohranja dobro počutje in vitalnost, da se telesno napornih aktivnosti loteva brez kakršnegakoli odpora.
Meje so v glav
Uspešna alpinistka je prepričana, da se pogosto samoomejujemo, ker mislimo, da se nekaj ne da. Da ne bomo zmogli. Pa ni tako. »Z voljo lahko premikamo meje v svoji glavi. Da izsanjaš neizsanjane sanje, ne potrebuješ spanca, potrebuješ voljo,« poudarja.
»Pogum je, ko nekaj naredimo kljub temu, da nas je strah, kako se bo izšlo, tz vsake izkušnje, v kateri premagamo strah, zrastemo,« pravi Anja.
Toda, kako vpreči voljo, me zanima. »Ko se pogovarjam z ljudmi, pogosto slišim, kako si želijo to in ono. Njihove besede so polne hrepenenja, vendar me to žalosti in tudi jezi, če se ustavijo le pri besedah in ne preidejo k dejanjem. Iskrene želje lahko uresničimo, saj imamo to moč, četudi na kakšni točki na poti do želenega cilja čutimo nemoč. Takrat pride do izraza tista notranja volja, ki je ključ do uspeha.« Volja je, kot še pravi, sposobnost hotenja, ki se jo s prizadevanjem da okrepiti. »Pomembni so majhni koraki, ki nas vodijo do zadovoljstva. In če znamo biti potrpežljivi in pomirjeni z majhnimi koraki, lahko krepimo voljo in moč tudi za preskoke. Potrebno se je
le odločiti. In vztrajati. Zaupati.«
Poškodba noge
Odraščala je v kmečki družini, kjer so ji privzgojili predvsem delovne vrednote. »Oče in mama sta nam otrokom dajala zgled poštenosti. Sta pa tudi ambiciozna in v svojih idejah neustavljiva.«
0 gorah in alpinizmu je Anja začela sanjati v obdobju mladostništva. A se je po poškodbi noge soočila s prav nič spodbudno zdravniško diagnozo, da bodo njene telesne sposobnosti zelo okrnjene, morda celo onemogočene. »Glava mi takrat ni dopustila verjeti, da bo moje fizično gibanje na dveh nogah onemogočeno. Takrat sem lahko verjela le v to, da bo moja noga enkrat spet zdrava. Zaupala sem višji sili. Da sem lažje prebrodila čas okrevanja, sem začela sanjati, kaj vse me čaka, ko si bo moja noga popolnoma opomogla. Danes zdravih udov ne dojemam kot samoumevnih in vsaka aktivnost me opomni na to. Moja volja se je tudi sicer začela krepiti, ko sem doživela kakšen padec. Krivično je, da včasih prav padci v nas sprožijo uvid, da mora biti nekaj več od tega kot mislimo, da je. In vedno je lahko nekaj več.«
»Svete stvari se v življenju redkokdaj zgodijo po naključju. Verjamem v moč volje. Njegove in naše.«
Občutki tam gor
Zanimalo me je tudi, kaj jo vleče v visokogorje in ali tam domujejo veličastnejša občutja? Pa pravi, da visoko v gorah ne občuti nič takega, kar ne bi mogli občutiti tudi v dolini.
»Je pa res, da občutke hvaležnosti, ponižnosti in radosti v gorah občutim bolj izrazito in pogosteje kot jih doživim tu spodaj, v vsakodnevnem vrvežu rutine. Zato za svoj največji alpinistični uspeh štejem to, da se vedno znova vračam v hribe pomirjena. In to ne glede na to, ali sem dosegla zastavljeni cilj ali ne.
Največ mi pomenijo zgodbe, ki jih tvorimo skupaj s prijatelji medtem, ko raziskujemo gorski svet. Priznam, da sem potrebovala kar nekaj let, da danes lahko razmišljam na drugačen način kot na začetku moje alpinistične poti. Takrat mi je bilo najbolj pomemben, da v gorah dosežem cilj, ki sem si ga zadala.«
»Moji vzorniki so starejši alpinisti, tvorci začetka alpinizma pri nas. Od njih se lahko veliko naučimo, saj so svojevrstna zakladnica doživetij, znanja in izkušenj.«
Poln nahrbtnik doživetij
Pohodništvo in planinarjenje sta odličen način za izboljšanje telesne vzdržljivosti, spoznavanje ljudi in zabavo. Kaj pa varnost?
Poudarja, da je za varen vzpon in spust v gorah potreben iskren odnos do samega sebe in svojih zmogljivosti. »Pomembno je, da znamo oceniti, kaj zmoremo in kaj ne. Da si priznamo, da določenemu izzivu ne bomo kos. Ko pa se odpravimo na turo, so zelo pomembni dobra telesna in psihična priprava ter temeljito seznanjanje s podatki o vzponu. Z izkušnjami povečuješ samozavest in se lažje prepuščaš notranjemu glasu oziroma intuiciji.« V minulih letih je v gorah nabrala poln nahrbtnik prijetnih doživetij. Katero je bilo zanjo najbolj osrečujoče, pa ne more ne morem izpostaviti. »Včasih pridemo domov prežeta s številnimi prijetnimi vtisi. Pa tudi z zgodbami o tem, kaj vse nepredvidljivega se nam je zgodilo, in kako se nam je uspelo rešiti iz raznovrstnih težavah. Ob obujanju spominov se pogosto iz srca nasmejimo. Teh zgodb zares ne pozabiš. Verjetno zato, ker nas zahtevne preizkušnje še bolj povežejo.
Nadvse osrečujoč je občutek, ko premagaš psihični in telesni napor. In če te tam na vrhu pobožajo še sončni žarki veličastnih odtenkov, je občutek toliko bolj izpolnjujoč. In pa seveda varen povratek domov.«
Vzorniki
Med alpinisti se rojevajo pristna prijateljstva. »Med nami se pletejo močne prijateljske vezi. Smo somišljeniki in velikokrat nosimo v sebi podobna hrepenenja, zato tudi v gorah nisem prikrajšana za poglobljene pogovore,« poudarja Anja, ki ima med alpinisti kar nekaj vzornikov. »To so starejši alpinisti, tvorci začetka alpinizma pri nas. Kar nekaj jih je, zato ne bom nikogar poimensko izpostavljala. Od njih se lahko veliko naučimo, saj so svojevrstna zakladnica doživetij, znanja in izkušenj. Rada prisluhnem njihovim pripovedim in berem knjige, ki so jih napisali, saj so navdihujoče za branje.«
»Za izpopolnjevanje zakonske in družinske terapije sem se odločila, ker me zanimajo odnosi. Vsak posameznik je pomemben kot bitje uma, telesa in lastnih čutenj.«
Alpinizmu namerava Anja še ostati zvesta, saj ji predstavlja prostor, v katerem se lahko gibalno izraža. In to v veličastni naravi. Ob tem spoznava svoje telo in svoje psihične zmogljivosti. »V gorah sicer neizmerno uživam, se pa zavedam minljivosti vsega. Nič ni večno. Ko ti življenje pokaže nove poti, se je dobro prepustiti, da ne ostaneš kje ujet.«
Medosebni odnosi
V začetku marca je bila na podelitvi diplome. Uspešno je zaključila izpopolnjevanje družinske in zakonske terapije na Teološki fakulteti v Ljubljani. Je stažistka družinske in zakonske terapije na Frančiškanskem in družinskem inštitutu. »Za izpopolnjevanje zakonske in družinske terapije sem se odločila, ker me zanimajo odnosi. Nikoli se nisem oprijemala samoumevnosti glede delovanja v medosebnih odnosih. Vsak posameznik je pomemben kot bitje uma, telesa in lastnih čutenj. In prav vse, kar nosimo, ima pomen. V to sem začela verjeti že zelo zgodaj, in ker sem tudi ženska dejanj, sem želela tovrstnim mislim in doživljanjem dati neko obliko. Želela sem razumeti oziroma dojeti, kdo smo, kaj zaposluje naše možgane in telo, da so naši odzivi v odnosih velikokrat nerazumljivi, včasih smo celo nasilni in neprizanesljivi do samega sebe.«
In kako se loteva terapij posameznikov, parov in družin? »Verjamem, da lahko ljudem najbolje pomagam iz svoje notranje drže. To pomeni, da v njih iskreno verjamem. Blizu mi je misel priznanega profesorja Christiana Gostečnika, ki pravi, da nikoli ne obupa nad nikomer. Tega se oprijemam tudi sama. Gre za vero v ljudi, v njihove telesne in miselne zmožnosti in razumevanje posameznika v vsem, kar on oziroma ona je. Nekaj novega je možno ustvarjati le v popolni sprejetosti drugega, v vsej njegovi različnosti in originalnosti,« je prepričana.
Preveč primerjanja, premalo sočutja
Živimo v času, polnem bolečih in zahtevnih izzivov, od naravnih nesreč do vojn, gospodarskih, socialnih in zdravstvenih kriz.
Česa je v današnji družbi preveč in česa premalo, jo vprašam. »Preveč je primerjanja in tekmovanja, premalo pa je strpnosti in sočutja,« poudarja in dodaja, da je tudi sama na poti iskanja notranjega miru. »Tovrstno iskanje je proces, ki na dnevni ravni terja določeno mero napora. Pomembno je, da znamo poslušati lastno telo in prepoznati, kaj se dogaja v nas in kaj se dogaja v naših odnosih. Da znamo tem občutkom pripisati pomen in sčasoma pridobiti nadzor nad
njimi. Če znamo svojemu notranjemu svetu pripisovati pomene in mu zaupati, lahko prepoznamo, za katera občutja smo odgovorni mi in za katera so odgovorni drugi.
Uspeh je, da znamo prevzeti odgovornost za lastne občutke. Tiste občutke, nad katerimi nimamo moči, pa moramo opustiti. Na ta način prihajamo do notranjega ravnovesja in pomirjenosti. Vaja dela mojstra. Verjamem, da sčasoma prideš do tega, da te vodi le še notranji občutek oziroma intuicija.«
Komisija za alpinizem pri Planinski zvezi Slovenije je pri podeljevanju naziva naj alpinist oziroma naj alpinistka pozorna na več kriterijev. Ocenjujejo vrhunskost alpinističnega vzpona, idejo in izbiro alpinističnega cilja, drznost ter način opravljenega vzpona.