Večer, 28.06., Narava, gore in ljudje: Vasica, v kateri živi 35 ljudi, se preživlja z ekološkim kmetovanjem
Manj znane planinske poti in vrhovi
Vetrovi nad Čadrgom
Vasica, v kateri danes živi 35 ljudi, se preživlja z ekološkim kmetovanjem , predvsem sirarstvom
Če je človek dovolj uren, ga bo sonce ujelo šele, ko se bo po ozki atraktivni, delno asfaltirani, nekaj pa še betonirani ozki cestici na moč previdno vozil preko Hudičevega mosta nad razpenjenimi vodami Tolminke na obsijana pobočja gorskega hrbta, v katerega južnem zavetju visoko nad dolino tiči idilična vasica Čadrg. Prebivalci so se proslavili že s tem, da so v svoji nekdanji šoli ponudili zavetje mladim, ki se v tem odmaknjenem okolju v trdem boju s samim seboj izvijajo iz neizprosnega objema zasvojenosti. Vasica, v kateri danes živi 35 ljudi, se preživlja z ekološkim kmetovanjem, predvsem sirarstvom.
Za cilj si izberemo gorsko sleme, travnat hrbet med dolinama Zadlaščice in Tolminke, ki sta v tem času, ko zgoraj naglo pobira sneg, visokega vodostaja in razpenjeni. Prav pod tem slemenom je na višini okoli 660 metrov razložena vasica Čadrg, iznad katere se sprva bolj položno dvigajo travniki, nad njimi pa pašniki vse do grebena, po katerem vodi neoznačena pot, gledano od spodaj navzgor iz vasice Laz tik nad Hudičevim mostom. Neoznačena steza iz doline preko Kobilnika (651 m) do vrha Ruta (1081 m) in ki ga ponujajo na svojih turističnih kartah, je v zelo slabem stanju in precej zaraščena, zato - sploh pri spustu - zahteva obilo previdnosti, ker zlahka zatavamo med skalovje. Tega dela poti se bomo lotili, če bomo šli na goro prav iz doline, a zdaj smo že v Čadrgu, zato lepo nadaljujemo po cesti, ki se polagoma dviguje med travniki, ki rumenijo v regratovem cvetju in nekaj skrbno obdelanimi njivami. Ob cesti bomo naleteli še na tri ekološke kmetije, ki nas z ličnimi tablami vabijo k sebi, dokler na koncu vasice ob zadnji hiši na levi, zdaj kolovoz ne zavije desno navzgor. Nekaj višje naletimo na križišče, levo vodi kolovoz na planino v Prodih, desno pa na pašnik, kjer pa bomo levo zgoraj na skali opazili markaciji, črti, ki kažeta naravnost navzgor. Če bomo sledili tistima črtama naravnost in strmo po pašniku navzgor, bomo zgoraj, skorajda na koncu te strmine, prišli še do dveh podobnih oznak. Tu je pašnika konec, pred nami pa bukov gozd, v katerega vstopimo po nekakšnem kolovozu, lepše rečeno drči, za spravilo lesa. Strmina ne pojenja tudi v gozdu, a tam kmalu opazimo kovinski žleb, ob katerem se steza dviga v breg. Ko zgoraj pridemo do skladovnice polen ter traktorja s svedrom, mi je jasno, da tisti žleb ni namenjen vodi za izpiranje zlata, ampak za spravilo polen. Mora pa biti tale reč kar nevarna in ropotajoča, si mislim, ko rinem naprej v tisti breg. Strmina še nekaj časa ne popušča, potem pa pridemo do dvojnih markacij, rdečih planinskih ter rumenih geoloških, a obojih že precej starih. Zdaj jo tudi steza ubere najprej levo ter potem desno v daljših okljukih bolj položno v breg, zato si kar malo oddahnemo, saj je bil začetek toliko bolj strm. Lep bukov gozd je tod in še ne kaže, da bo vsak hip ozelenel. Nekaj višje zgoraj pot zavije tik nad pečine, s katerih je lep pogled na del vasice spodaj, kmalu zatem pa nas steza pripelje v desno na greben, kjer opazimo desno spodaj razvaline nekdanje Rešljeve planine. Vzpon je praktično za nami, saj ne zavijemo levo proti planini na Kalu (1490 m), preko katere vodi transverzala s planine Razor proti Krnu in s katere nas enkrat v prihodnosti (ko ne bo snega) čaka vzpon na Tolminski Migovec (1881 m), ki je zdaj še lepo pobeljen in na katerega vodi neoznačena steza. Zdaj gremo po tem travnatem slemenu le še na vrh Rešlja (1167 m) ter potem polagoma, res počasi po tem razglednem slemenu navzdol tja do napajališč. Levo spodaj je dolina Zadlaščice, nad katero se dviga približno enako visok greben Tolminskega Triglava, ki se preko planine Lom nadaljuje v greben Kobilje glave. Toda snega ni več. Za sestop izberemo strme pašnike, a ne drvimo navzdol brezglavo, saj se pobočje sem in tja tudi nekoliko zarašča, pa bi lahko zašli med trnovo šipkovje. Nižje spodaj si spust nekoliko splaniramo, da bomo hodili bolj ob robu skrbno negovanih travnikov tja do kolovoza, ki nas bo pripeljal v sredo vasi. In to bi bilo vse za kratki pomladni izlet na goro nad Čadrgom. Brez posedanja na slemenu bomo potrebovali le slabe tri ure. "
Jože Praprotnik