Tigrič Piko: Gorska srečavanja s planinoljubci.
Nismo planinci, pa se nam ni treba držati planinskih pravil. Na primer tega, da se v gore hodi navsezgodaj. Raje smo v njih ob najlepših urah dneva in ko lahko srečamo največ ljudi. Vseeno gremo od doma pol ure prej kot prejšnjo nedeljo.
Sevanje sonca je močno in Iziju kos za kosom obleke odpada z gornjega dela telesa. Veliko ljudi se vzpenja pred nami (danes smo pliškoti v polni postavi!) in veliko jih prihaja nasproti. Kaj niso čudovita vsa ta srečavanja, pogovori, pogledovanja in ogovarjanja? Že zato se splača na Viševnik iti na sončno nedeljo. Obenem imamo manj možnosti, da srečamo kakšnega planinca. Ti so danes verjetno na kakšnih resnejših turah.
Dohitimo Andreja. Za Slovana je žogo metal na gol, tudi s Krivokapićem, bil je član mladinske državne reprezentance, danes pa se mu vse to pozna na zdravju. Pomaga si s poslušanjem starega roka, Eric Clapton mu je eden takih milih, danes pelje na goro sina. Izi včasih zabluzi, njemu bi se bolj prilegel kak bluz. Disharmonija jazza pa ne bi bila zanj. In že začne žvižgati svoje napeve.
Na prevalu je več ljudi, ki si dajejo duška s postankom in opazovanjem. Tu nas dohiti ženska, vsa oblečena v črno. Ne vemo, ali je vdova, vsekakor je zelo vznemirjena. »Že na smučišču me je dohitel gorski reševalec in okrcal zaradi derezic, ki da so dobre le za po mestu. In naj ne pričakujem, da me bo reševal, če se mi kaj zgodi!« Ljudje se spogledajo in ustvari se živahen pomenek. Bimbo je preslišal, zato vpraša: »Kaj spet nekaj straši na gori?« »Ah, nič. Tega reševalca bi pa rad srečal,« reče Izi. »Saj je že šel mimo nas, pa ga nisi opazil,« doda Butko.
Lep je pogled na Kačji rob, po katerem se premikajo pike, ki so ljudje. Nekateri navzdol, nekateri navzgor. Iziju ustreza družba dveh žensk. Njun ritem ni prehiter, da lahko z njima kaj spregovori. Dobre misli porajajo dobre besede, te dobro vzdušje. Izi, poglej tega človeka v modri kapi, kakšno pozitivno energijo nosi s seboj! Daj, fotografiraj ga! Jurij se na našo željo postavi ponovno v pozor.
Janko je naš naslednji gorski fotomodel. Prihaja iz znane družine pevcev Fink. Tudi on da vse od sebe, da bo energija posnetka najboljša. Že vem, katero bo Izi zažvižgal naslednjo: Fantom iz opere Andrewa Lloyda Webberja. Danes je zgodaj začel žvižgati, že na prvi polovici poti, tu le še nadaljuje s stiskanjem ustnic v najožjo šobico, ko gre za najvišje tone.
Ko človek sreča ljudi s pozitivno energijo, imajo hribi večjo vrednost. In danes bomo srečali še veliko takih. Nekatera od mladih deklet nimajo kakšnega posebnega znanja o hoji v visokogorju, zato pa dobro mero previdnosti. Z njimi je Lio, češkoslovaški volčjak, pred katerim se Izi uleže na sneg, da bi si upal priti k njemu. Skoraj bi mu uspelo!
»Poglejte na desno, videti je kot razgledna točka!« nas na ljudi zunaj poti opozori Bimbo. Nasproti prihajata Nina in Matej, ki bo zagotovo naš novi maneken, in Bohinjske gore bo imel za kuliso. Tik pod vrhom srečamo gospoda s pravimi derezami. Prav neroden je pri sestopanju, na kar nas opozori on sam.
Na tej krasni točki ponovno sledi žvižganje. Nekdo komentira, da je Izi žvižgač, pa odvrne, da se ne ukvarja s politiko. Kot odgovor na melodijo se od spodaj sliši vpitje. »Bimbo, ti razumeš, kaj pravi?« »Ne razločim besed, le po tonu bi rekel, da oseba nikakor ni zadovoljna.« Naš korak je počasnejši in vse pogosteje se Izi ustavlja zaradi ljudi, ki nam prihajajo nasproti. Kmalu nas dohiti Sara. »Saj to si ti!«.
Dočaka nas ena od dam, s katerimi se je Izi pomenkoval na prevalu. Srečala je reševalca in bil je zelo prijazen. Vse ji je razložil o tovrstni opremi. Še dobro, da je tako, saj je imela velika večina krempeljce, le redki so imeli prave dereze. Titi sprašuje: »Ali obstajajo poleg pravih tudi umetne dereze?« Izi je nekoliko razočaran, ker ga ni srečal on sam. Ali pa ga je ponovno spregledal.
Mlad par prihaja z Malega Draškega vrha. Sneg je bil maslen, sestopala sta tako, da sta prste na nogah obrnila navzdol in naprej, da so prednje špice derez rile v snegu. »Mislim, da sem tam sestopal ritensko,« na glas razmišlja Izi. Joj, kako imaš slab spomin! Rad posluša ljudi, ki po gorah hodijo z občutkom. Leta niso pomembna, ampak energija. Cepin natakneta na nahrbtnik, dereze pospravita vanj in začneta sestopati z mehkobo plesnega koraka.
Čas je za fotoshooting, fotkanje, fotkarjenje pred obličjem Triglava. Emina prijateljica se navdušeno postavlja iz poze v pozo. Izi je počaščen, ko ga tudi profesionalna fotografinja prosi, naj ji naredi nekaj posnetkov s telefonom. Prileti prva kavka. Lahko bi letela na Triglav, a ji tega ni treba. Ima izbiro. Ima svobodo. Ima moč. Biti točno to, kar je in za kar je bila ustvarjena. Ne, človek ni bil ustvarjen, da bi postal biorobot, športni stroj ali karkoli drugega, kar ni.
Odlična družba ugotavlja, da nismo planinci, ampak planinoljubci. Eden od njih Izija kar objame čez rame. Potem pa se vrh kmalu delno sprosti, Sara v celoti. Vse kaže, da bomo sestopali skupaj. In res se tako tudi zgodi. Navzgor še prihajajo smučarji in pohodniki, ura ni pozna in to se na gori pozna. »No, pliškoti, kaj ni bila prijetna družba, ta Sara?« se smehlja Izi med vožnjo proti domu. Kaj ne bi, saj je le pol toliko stara, kot ti. »Obenem ima pa tudi pol let več, kot jih imate vi.«
Tigrič Piko & Iztok Snoj