Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Viševnik in Močile

Silvo Baznik: Glede na nočno sneženje sva s prijateljem malce kasneje kot običajno odpeljala proti Pokljuki. 

 Na avtocesti se nama pridružita Rok in Peter in skupno vozimo na Zatrnik, kjer se pojavi nova snežna odeja, ki se do Rudnega polja že lepo odebeli. Parkiramo na začetku, ker glavno parkirišče ravnokar plužijo. Pripravimo turno opremo, stopimo na smuči in gremo nad vojašnico na gozdno cesto do smučišča.

Smučišče je sveže ratrakirano. Hodimo ob vlečnici do krnice in vstopimo v grapo, ki ima že nekaj gazi tako pešakov kot smučarjev. Hitro smo na Zlatih vodah, kjer uzremo od sonca obsijano, a žal skromno zalito pobočje Viševnika. Nič ne de, si rečemo in se vzpnemo na sedelce pod Plesiščem s pogledom na južnobohinjske gore na eni in Karavanke na drugi strani. Za nami se vzpenjajo pohodniki in tako stopimo na ruševje, ki ga sneg še ni pokril in iskajoč prehode nadaljujemo pod pobočje Viševnika, s katerega ravnokar smučata turna smučarja. Držimo se levega pobočja z ruševjem, kjer so lepši prehodi in ko stopimo na južno pobočje gore, pričnem gaziti v območju smučanja predhodnikov. Veter je s pobočja odnesel nekaj novega snega tako, da sem ter tja gleda iz snega trava, pa tudi kamenje in skale imajo ponekod le nekaj centimetrov snega. Utiram smučino, prijatelji in večje število smučarjev in bordarjev gredo za menoj. Ko dosežemo greben pod vrhom, ki nima dovolj snega za smučanje, snamemo smuči, pospravimo kože in srenače, vzamemo palice in cepine in gremo na vrh Viševnika.

Globoko pod nami je planina Konjščica in nad njo so Močile, naš naslednji cilj. Triglav in visoki vršaci so poprskani z novim snegom, a vidno je veliko golega skalovja. Žal ta zima ni dovolj radodarna s snegom. Na vrhu nas je pozdravil mrzel veter in zato ne ostanemo dolgo, le toliko, da naredimo nekaj posnetkov in že previdno stopimo navzdol do smuči.

Pripravimo se na smučanje in gremo. Previdno preko območij s skromno snežno odejo in veselo po nekoliko bogatejši snežni odeji, zlasti na mestih s pršičem. Smučamo v dolino in kmalu smo v grapi, kjer je prvi del še smučljiv, nato pa je snega vedno manj. Rado se odloči za pot po grebenu, mi trije pa gremo še po grapi in kmalu je potrebno malce potelovaditi po večjih skalah, s katerih se spustim z drsenjem po goli steni, prijatelja pa tudi s smučmi v rokah. Nižje, ko je to možno, gremo iz grape, kjer nas že čaka prijatelj in skupno odsmučamo skozi gozd po dobrem snegu na odprto nad planino, kjer smučamo v senci po pršiču do planine. Tu Rok in Peter “odštamfata” do prve bajte, midva pa najprej dava kože na smuči in narediva kratek vzpon do bajte, kjer naredimo odmor.

Sneg na planini je skorjast. Ena gaz gre naravnost v gozd, jaz pa naredim gaz levo čez planino do golega pobočja, ki ima že pršič. Ko se vzpnem do gozda, za menoj pridejo prijatelji in družno gazimo skozi gozd na greben, kjer je ravnica Močile s kotanjami, ki se ob deževju napolnijo z vodo.
Tu je lep razgled na Prevalski stog, Debeli in Mišelj vrh s Kanjavcem v ozadju. Nad ravnico je gozdnato pobočje, ki le delno nudi pogled na Tosc. Na drugi strani pa občudujemo Mali Draški vrh in Viševnik s pobočjem in gozdom, ki smo ga presmučali.

Naredimo kratek odmor in nato pričnemo smučanje. Že po nekaj zavojih po pršiču se nam smeje in zavriskamo. Smučamo v smeri vzpona po globokem snegu in že smo iz gozda, kjer je nekaj pršiča in trdega snega, ki pa se spodaj ojuži in ne dovoljuje nadaljevanja smuke. Na planino je kljub rahlemu spustu treba hoditi. Pri bajti pa naredimo sedaj daljši odmor za okrepčilo in počitek. Seveda ne gre brez hvaljenja smučanja z Močil.

Še enkrat nataknemo kože na smuči in pričnemo vzpon. Sprva gremo po že narejeni gazi, a ko se teren prevesi proti Rudnemu polju, zapustimo gaz in stopimo levo v breg. Pričenjamo vzpon na Plesišče. Višje dosežemo področje z ruševjem in preko njega stopimo na severno stran gore in pod grebenom gremo v smeri Viševnika. Vzpnemo se na vrh Plesišča, kjer je veliko ruševja skoraj brez snega. Veter zopet neprijetno piha in zato hitro pospravimo kože, se pripravimo za smučanje in gremo navzdol. Snega je dovolj in pršič daje veselje. Prismučamo na Zlate vode in se podamo v grapo, ki ima dovolj snega, ki je že zdrsan in razdrapan od smučanja in vzponov. Z nekaj kratkih zavojev in drsenja pridemo do smučišča, ki pa očitno ni deloval. Le nekaj smučin je na lepo ratrakiranem pobočju, ki dovoljuje lepe in dolge zavoje vse do gozdne ceste spodaj.

Po zasneženi cesti smučamo do avtomobilov, pospravimo opremo in se poslovimo. Sedem na sovoznikov sedež, Rado pa za volan in se odpeljeva k meni domov. Na vratih naju pričaka nasmejana žena, naju posadi za mizo in postreže z dobrotami, ki so jih naredile njene pridne roke.

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45951

Novosti