Slovenske novice - Špela Ankele: Spominska odprava se je v Himalajo podala ob tretji obletnici smrti Tomaža Humarja.
LJUBLJANA – Danes minevajo natanko tri leta, odkar se je Tomaž Humar zadnjič javil v bazni tabor. Pred kratkim so se Tomaževi znanci in prijatelji odpravili v Nepal, kjer so znamenitemu slovenskemu alpinistu postavili novo znamenje. Stara spominska plošča v baznem taboru pod sedemtisočakom Lantang Lirung, postavljena na 4200 nadmorskih metrih, je bila že močno poškodovana, zato so jo te dni nadomestili z novo leseno ploščico. Tomažu v spomin so jo pripravili njegovi sorodniki. V skupini Slovencev, ki je to jesen spomin na Tomaža Humarja iz domovine ponesla v Nepal, je bil tudi Ljubljančan Jani Bele. Ravno on je na poti do baznega tabora povsem po naključju ustavil domačina, ki je tistega jesenskega dne leta 2009 zadnji govoril s Humarjem ...
Piramida za Tomaža
»V baznem taboru je iz kamnov narejena piramida, na kateri so ploščice z imeni več alpinistov, ki so življenje izgubili na gori Lantang Lirung. Zraven nje je še ena kamnita piramida, ki so jo naredili samo za Tomaža, poleg tega je v bližini še njemu posvečen križ, nekdo pa je tu pustil tudi slovensko zastavo, ki je sčasoma že povsem obledela,« je opisal Jani Bele, dolgoletni gorski reševalec.
Prav pri našem sogovorniku je Tomaž Humar tam nekje v devetdesetih letih preteklega stoletja opravljal izpit za alpinističnega inštruktorja: »Te izpite sem tedaj vodil v okviru Komisije za alpinizem Planinske zveze Slovenije. Takrat sem Tomaža tudi malo bolje spoznal. Vsako najino srečanje je bilo zelo prisrčno, a tudi malo boleče.« Ker je tudi zgoraj podpisana izkusila bolečino ob Tomaževem znamenitem (beri: krepkem) stisku roke, je bilo jasno, kam sogovornik meri, ko z nasmeškom govori o bolečini ... »Nazadnje pa sva se videla nekega poletja na morju, na Hvaru. Ravno je preboleval boreliozo. Kot vedno je bil tudi takrat poln idej. V svojem značilnem slogu je bil poln nasvetov zdravnikom, kako bi ga morali zdraviti,« je spomin strnil Jani Bele.
Pomislim, da je bilo to eno tistih srečanj, ki se zgodijo z razlogom in se ti za vekomaj vtisnejo v spomin, ko sogovornik pripoveduje te besede: »Na poti do zadnje vasice, ki nosi ime Kyanjin Gumba, nam je nasproti prijahal možak. Zanimivo se mi je zdelo, ko smo se srečali, pa sem mu v pozdrav tlesknil z jezikom. Možak se je ustavil, zapletli smo se v pogovor, govorili tudi o Tomažu in ugotovili, da govorimo z Jagatom Limbujem. Ravno on je bil, poleg Humarja, seveda, edini član odprave na Lantang Lirung in ravno njemu je Tomaž povedal svoje zadnje besede.«
Spomin na zadnjo odpravo
Domačin Jagat, ki je pred tremi leti slišal zadnje Tomaževe besede, je skupini Slovencev še povedal, da ima v že imenovani zadnji vasici pod goro Lantang Lirung prenočišča. In tam je, v spomin na svojega slovenskega prijatelja, postavil spominsko ploščico: »Z nami je delil spomin na zadnjo Tomaževo odpravo. Povedal je, da so mu, ko se je poškodoval, najprej domačini poskušali s helikopterjem priskrbeti hrano in dodatno opremo. Ni jim uspelo. Ko se je nato na goro odpravil švicarski helikopter, je bilo za hudo poškodovanega Tomaža že prepozno.
Skupina Slovencev, ki je pred kratkim do 4200 nadmorskih metrov ponesla spomin na Tomaža Humarja, je bila med številnimi naše gore (a)l(pin)isti, ki so se to jesen odločili za nepalski treking. »Našo skupino je vodil Klemen Volontar. V Katmanduju smo se najprej namestili tik ob znanem hotelu Thorong Peak, ki je tako rekoč postal slovenski hotel, saj tu prenočuje večina naših odprav in tudi tistih, ki se v Nepal podajo na treking. Tako ni čudno, da ti zjutraj domačin v hotelu kar po slovensko zaželi dobro jutro,« opiše Jani Bele delček Slovenije v daljnem Katmanduju.
Zahtevna pot
Pod vodstvom Klemna Volontarja je pet Slovencev v dvanajstih dneh za seboj pustilo kar tri utečene trekinge, pravi sogovornik: »Na nekaterih predelih poti je bila neverjetna gneča, kar je tudi logično, saj je tam zdaj konec monsuna in obdobje lepega vremena, takole tik pred zimo. Hoditi smo začeli že kakih dvajset kilometrov proč od Katmanduja, v pokrajini Helambu. Najvišjo točko smo dosegli na prelazu, visokem 4610 nadmorskih metrov, od koder smo krenili do Gosainkundskih jezer. To je bil bolj zahteven del planinarjenja, nato pa smo opravili še treking v Lantangu. Ta del je bil videti kot romarska pot, saj smo srečali neverjetno mnogo ljudi.« Svojevrstno doživetje je videti, kako ob poti bohotno rastejo večmetrske sadike opojne konoplje, predvsem pa v sedmih urah doživeti stokilometrsko, zavojev polno, strmo in ozko cesto, ki od pokrajine Lantang vodi do Katmanduja: »Vsak avtobus ima poleg voznika še sovoznika, ki visi skozi vrata in vozniku z udarjanjem po pločevini da vedeti, koliko milimetrov ga ločuje od trka.«
Za konec se Jani Bele, ki se je v Nepal prvič odpravil leta 1991, spominja še, kako se je tamkajšnja pokrajina spremenila v zgolj dveh desetletjih: »Ko sem šel skupaj s šestimi inštruktorji prvič v Manang, kjer Slovenci v šoli Aleša Kunaverja že vrsto let učijo domačine gorskih veščin, je bila podoba Nepala povsem drugačna od današnje. Koder so nekdaj vodile steze, so že zgradili ceste. Hoteli, ki so jih domačini zgradili za popotnike, se zdaj zapirajo. V njih nima nihče več namena prespati, ker mimo vodijo ceste. Ali ceste res prinašajo napredek? Tem vasem zagotovo ne.«
Špela Ankele