Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Vlasto Kopač - devetdesetletnik

Delo, 03.06.2003 - Marjan Oblak: ...arhitekt, planinec, alpinist, gorski reševalec ...

Delo, 3. junija 2003
Dogodki dneva, str. 4

Vlasto Kopač – devetdesetletnik


Vlasto Kopač, arhitekt, planinec, alpinist, gorski reševalec in ljubitelj ter reševalec naravnih vrednot, javni delavec na mnogih področjih, slavi te dni devet desetletij svojega plodnega življenja. Rodil seje 3. junija 1913 v Žireh. Več kot 70 let je preveval slovensko planinstvo, se bojeval za varstvo neokrnjene narave, za njeno zaščito, hkrati pa ni pozabil na kulturnozgodovinske vrednote. Kot alpinist, kot arhitekt, kot učitelj in vzornik življenja v naravi je znal uskladiti potrebe in želje sodobnega človeka s kulturnim izročilom.

Leta 1934 je Vlasta Kopača zaneslo na oddelek za arhitekturo tehniške fakultete ljubljanske univerze. Njegov mentor je bil Jože Plečnik. Mojster je v Kopaču kmalu zaznal izjemno oblikovalsko in risarsko nadarjenost. Kot absolventa arhitekture ga je Plečnik povabil k sodelovanju. V tistem času je namreč načrtoval ljubljanske Žale, mladi Kopač pa je pri tem postal eden njegovih najpomembnejših asistentov. Z ljubeznijo, inventivnostjo in izrednim risarskim znanjem je pomagal realizirati profesorjeve zamisli; brez njegove izredne vneme in skrbnosti pri izgradnji kompleksa te ne bile tolikanj ohranjene in trdne. Kopaču je naposled pred nekaj leti tudi pripadla naloga, da je sodeloval pri obnovi Plečnikovih Žal natančno po mojstrovih načrtih. Za to delo je dobil Plečnikovo odličje.

Vlasta Kopača so že od otroštva vznemirjale in privlačile gore. Na začetku študija je z Janezom Gregorinom ustanovil Akademsko skupino Slovenskega planinskega društva, ki je združevala predvsem študente plezalce. S Cenetom Malovrhom je petčlansko alpinistično odpravo te skupine odpeljal na Durmitor, v čigar nedrih so prvi pozimi prečili Brezimeni vrh in se prvi v zimskih razmerah povzpeli na Bobotov Kuk in Savin Kuk. Tudi v povojnih letih je ostal zvest goram. Izdelal je karte Julijskih in Kamniških Alp s Karavankami; največkrat v navezi s Karlom Tarterjem in Urošem Bašem je preplezal prvenstvene smeri v zahodnih stenah Grintovca, Štruce, Turske gore, Vežice in v vzhodni steni Kalške gore. Tudi pozirni ni miroval. Z Borisom Režkom in Karlom Tarterjem je opravil zimske vzpone po jugozahodnem grebenu Planjave, grebensko prečenje Brane in Dolge stene Grintovca. Z Bojmirom Filipičem in Emilom Babinkom je v ledu in snegu preplezal severno steno Turske gore.

Takoj po okupaciji leta 1941 se je Vlasto Kopač vključil v organiziran odpor proti zavojevalcem in prevzel odgovorno delo v ilegalni centralni tehniki KPS; kot risar in grafik je delal v njenem dokumentarnem in grafičnem sektorju. Bil je glavni opremljevalec in ilustrator ilegalnega narodnoosvobodilnega tiska. Z naslovnimi stranmi je opremil Delo, Slovenskega poročevalca, Mladino, Narod v ječi, Našo ženo, Delavsko enotnost, Slovenski zbornik 1942 in številne brošure. Jeseni leta 1943 so ga aretirali člani domobranske politične policije, ga izročili Nemcem, ti pa so ga januarja 1944 odpeljali v koncentracijsko taborišče Dachau. Prizore iz življenja in umiranja taboriščnikov je Kopač ovekovečil na 60 risbah; hrani jih Muzej novejše zgodovine v Ljubljani.

V prvih povojnih letih pa je bil Dachau za Kopača skoraj usoden. Oktobra 1947 ga je aretirala Udba. Na montiranih dachauskih procesih 1948-49 je bil po krivem obsojen na smrt, nato pomiloščen na 20 let odvzema prostosti s prisilnim delom. Izpuščen je bil leta 1952 in šele leta 1971 skupaj z drugimi soobsojenci pravosodno, 1986. pa tudi politično rehabilitiran.

V letih 1945-47 je delal v projektivnem biroju ministrstva za gradnjo in kot oblikovalec v zavodu Dom. Bil je tudi predsednik odbora za planinstvo in alpinistiko pri PZS. Leta 1956 je honorarno sodeloval z referatom za spomeniško varstvo ljubljanskega okraja, leta 1963 pa je postal ravnatelj ljubljanskega medobčinskega zavoda za spomeniško varstvo, ki ga je vodil do upokojitve leta 1969. Še naprej pa je bil aktiven pri ohranjanju prvobitnosti slovenske krajinske arhitekture, kulturne in naravne dediščine. Mogočen spomenik njegovega dela je med drugim Velika planina. Za turistični videz v prvobitnem slogu je planino urbanistično opredelil, zasnoval in vodil gradnjo počitniških zaselkov s hišicami, katerih načrti temeljijo na izročilu velikoplaninske pastirske arhitekture.

Družba, v delu Kopačevega življenja do njega kruta in krivična, se mu je deloma oddolžila. Odlikovanje bil z redom dela s srebrnim vencem za delo v planinskih organizacijah, predsednik RS pa ga je nagradil z zlatim častnim znakom svobode "za življenjsko delo pri zavarovanju kulturne dediščine in za vse, kar je dobrega v svojem življenju storil za Slovenijo".

In naj ob tej častitljivi obletnici rečemo dragemu jubilantu: iskrena zahvala za obsežno vloženo delo v naš gorski svet, našo planinsko literaturo, za reševanje življenj, za reševanje naše kulturne in naravne dediščine.

Marjan Oblak

Kategorije:
Novosti BIB SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 40374

Novosti

Objave naših sodelavcev in poobjave (nam dosegljivih) člankov/objav  

Planinska zveza Slovenije (PZS 
Delo, časopis s prilogami
• Slovenske novice