Gorenjskiglas - Jelena Justin: Zima na planini
Planina Vodični vrh (1486 m n. m.) – V letošnji zimi, v visokogorju izjemno bogati s snegom, je treba ture prilagajati trenutnim razmeram. Danes bomo obiskali manj znano bohinjsko planino, ki s svojega roba postreže z vriskajočim razgledom. Čez Vogar do planine.
Ko se pripeljemo do Bohinjskega jezera, je Vogar tista planina, ki se dviga na desni strani jezera. Vzpon na planino začnemo v Stari Fužini oz. na označenem parkirišču nad vasjo, ob cesti, ki pelje proti dolini Voje oz. na planino Blato. V zimskih razmerah, ko nas obdaja deviška belina, se s parkirišča povzpnemo do ceste in po njej nadaljujemo do odcepa, kjer levo zavijemo proti Vogarju. Ko zavijemo levo, prečimo travnik, nato pa se začne pot precej strmo vzpenjati. Strmino, ki ne popušča, omilijo okljuki. Po koncu tretje velike serpentine se pot obrne proti zahodu in nas pripelje do odcepa za vzletišče jadralnih padalcev, kjer je tudi spomenik padlim železničarjem. Razgled s te točke je čudovit. Globoko pod nami se odpre pogled na cerkev svetega Janeza, na Bohinjsko dolino in Bohinjsko jezero, na Rudnico in del verige Bohinjsko-Tolminskih gora. Z razgledišča nadaljujemo proti Kosijevemu domu. V teh dneh, ko v hribih spet sneži, za vzpon vsekakor priporočam krplje. Kmalu pridemo do prvih travnikov, kjer je planina Spodnji Vogar. Prečimo planino, za katero nas čaka še kratek vzponček in že je pred nami Kosijev dom. Če od doma nadaljujemo do južnega roba planine, se nam odpre pogled na Komarčo, Komno in Vogel. Vrnemo se nazaj do doma, kjer zavijemo levo in nadaljujemo do smerokaza za Pršivec in Planino pri jezeru. Zavijemo levo, prečimo pobočje in višje dosežemo makadamsko cesto, ki ji sledimo le nekaj korakov, nato pa zavijemo desno proti Planini pri jezeru oz. Planini Vodični vrh. Pot se strmo vzpne, a pozimi, če imamo krplje na nogah, nimamo občutka strmine. V suhem je tole en prav zoprn kolovoz. Strmina ne popusti in prijetno vijuga skozi gozd. Če je po poti pred nami že kdo hodil, bo precej lažje slediti, če bi morali sami iskati markacije, bi bilo ob tej snežni odeji ponekod lahko malce težje. Precej poti je prečne in ob nestabilni snežni odeji je to nevarno. Predlagam, da preden se podamo na pot, dobro preverimo lastnosti snežne odeje.
Višje nas pot pripelje do manjše izravnave, na drevesih nas pozdravijo budistične zastavice. Pot se spet začne vzpenjati, strmina nikakor ne popusti. Na naši levi strani se odpre manjša dolinica, ki je bila v sredini januarja deviško bela. Nihče ni še hodil niti smučal po njej. Nadaljujemo proti Planini Vodični vrh in na desni strani se nam pokažejo najvišji bohinjski vrhovi, skupaj z očakom. Na dosegu roke, a tako daleč. Predvsem pa povsem zasneženi. Venček vrhov in od navdušenja lahko kar zavriskamo. Stogovi, Mišelj vrh, Ogradi, Debeli vrh, Triglav, Tosc, Veliki Draški vrh …
Gaz nas pripelje na idilično, manjšo Planino Vodični vrh. Če so bili pred leti stanovi na planini stari in skoraj podrti, je njihova podoba danes lepa; obnovljeni so, kar govori v prid dejstvu, da bo morda planina spet zaživela. S same planine ni kakšnega posebnega razgleda, saj je v nekakšni kotanji, ki jo obdajajo visoka drevesa. Je pa zato toliko lepši zadnji kratek del poti, ki pokaže lepoto triglavskega kraljestva.
Z vrha sestopimo po poti vzpona. Previdno predvsem v delu, kjer prečimo pobočje. Svetujem uporabo krpelj, da bo vzpon po snežni podlagi lažji in prijetnejši.
Nadmorska višina: 1486 m
Višinska razlika: 950 m
Trajanje: 6 ur
Zahtevnost: 2 / 5