Gorenjski glas - Maša Likosar: ... perunike in jastreba - Visoka pot Pirenejev
Planinska vodnica Nina Kopčavar je na potopisnem predavanju v Knjižnici dr. Toneta Pretnarja Tržič predstavila Slovencem dokaj neznano transverzalo, ki preči pirenejsko gorstvo od Atlantika do Mediterana – Visoko pot Pirenejev.
Tržič – Štiristo kilometrov dolga transverzala, ki je poimenovana Visoka pot Pirenejev, poteka čez osrednjo verigo Pirenejev in večkrat preči francosko-špansko mejo. V nasprotju z bližnjima transverzalama GR10 in GR11, ki potekata po severnih in južnih pobočjih Pirenejev, je ta izrazito visokogorska, bolj neobljudena in divja, poti pa so v večji meri neoznačene.
Tržičanka Nina Kopčavar, ki je planinska vodnica z mednarodno licenco International Summer and Winter Mountain Walking Leader, alpinistična inštruktorica, inštruktorica športnega plezanja in učiteljica deskanja na snegu, je na na potopisu predstavila del poti, ki poteka skozi francoski Nacionalni park Pireneji. Z besedo in sliko nas je popeljala po enotedenskem trekingu, ki vodi mimo številnih visokogorskih jezer in impozantnih gora. »Področje Pirenejev sem odkrila pred petimi leti. Zanimal me je ta del sveta, ki je Slovencem še vedno dokaj neznan, tedaj niti nisem zaznala virov ali ljudi, ki bi to transverzalo že obiskali, zato sem se podala v neznano področje, ki me je nemudoma navdušilo,« je pojasnila Kopčavarjeva.
Na sedemdeset kilometrov dolg treking se Nina Kopčavar s skupino desetih Slovencev poda vsako leto v mesecu juliju, ko je narava v največjem razmahu in razcvetu. »Slovencem so Pireneji novi in mnogo manj poznani kot na primer Alpe, Korzika ali Nepal. Jih pa zanimajo, ker jim ponujajo edinstveno izkušnjo.« Na poti obidejo mogočno severno steno najvišje gore v parku Vignemale, visoko 3.298 metrov, ter se povzpnejo na bližnji nekoliko nižji, 3.032 metrov visoki in lahko dostopni Petit Vignemale. Treking pa zaključijo s pogledom na mogočen amfiteater Cirque de Gavernie, ki je del svetovne Unescove dediščine. »Treking je namenjen izkušenim pohodnikom, saj na dan naredimo od dvanajst do dvajset kilometrov. Opremo nosimo s seboj, prenočimo pa v urejenih planinskih kočah,« pove Kopčavarjeva in nadaljuje: »Večino pohodnikov, ki se podajo v Pireneje, najbolj pritegne narava. Nacionalni park je izredno vodnat, ima kar 230 visokogorskih jezer in hodimo tako rekoč od jezera do jezera. Visokogorske travnike krasi pirenejska perunika, vrhove gora pa preletavajo jastrebi.« Kopčavarjeva pripoveduje, da si domačini prizadevajo za ohranjanje jastrebov, ponovno so naselili tudi kozoroga in medveda. Obenem spodbujajo planinsko pašništvo, ki je v njihovih krajih še vedno zelo živo. Kmetje iz vasi pod hribi ženejo živino na pašo v visokogorje, kjer izdelujejo tudi sir, in sicer več ton na leto. »Na poti pozabiš na čas, vsakodnevne skrbi in tehnologijo ter v polni meri občutiš divjino, odmaknjenost in lepoto narave,« sklene Nina Kopčavar.