Bolj od same prekinitve zavoljo nesklepčnosti zaskrbljuje vsebina, ki se je razkrila na skupščini - PZS
Vretje vina v starih sodih
Prekinitev skupščine PZS v Novem mestu sama po sebi ne pomeni kakšne posebne tragedije, saj so podobni dogodki po zaslugi politikov in oblastnih organov postali del našega vsakdana. Zato so povsem odvečni užaljeni in panični odzivi vpletenih. Bolj od same prekinitve zavoljo nesklepčnosti pa zaskrbljuje vsebina, ki se je razkrila na sami skupščini.
Zgodovina uči, da se nekatere teme ciklično pojavljajo kot odziv na pogoje in razmere v katerih se nahaja planinska organizacija. Od zadnjega splošnega odpiranje tem o članarini, meddruštvenih odborih, razmerjih in odnosih planinskih društev in Planinske zveze ni preteklo veliko časa. Množica idej kako naj bi urejali odprta vprašanja priča o tem, da obstaja kritično jedro razmišljujočih v planinskih društvih. A ker obenem izostaja soočenje in dialog med idejami, demokratičen obraz planinske organizacije nekoliko bledi. Množica idej se običajno pojavi vedno takrat, ko v vodilnih organih ni jasne strategije in usmeritve. Zakaj so se v PZS odpovedali Vodilom, ki smo jih v organih PZS, planinskih društvih in meddruštvenih odborih usklajevali tri leta, vedo najbolj sami. Množica idej, ki je privrela tokrat na dan bo terjala na eni strani pripravo novih Vodil, če stara dejansko sodijo v koš, ali pa vrnitev na že sprejeta Vodila. To pa bi pomenilo tudi korekcijo nekaterih sedanjih stališč.
Ko smo z alpskimi planinskimi zvezami v okviru CAA izmenjevali informacije o vsebini dela smo ugotovili, da ne zaostajamo veliko. Naše zaostajanje za velikimi planinskimi zvezami je največje pri organizaciji in vplivu v državnih in oblastnih organih.
V Planinski zvezi Slovenije bi morali najprej razčistiti s sumi o potvarjanju Statuta. O tem je na zadnji skupščini govorila predstavnica PD Celje. Če povzamem njene obtožbe potem naj bi si končni redaktorji vzeli pravico vsebinskega prikrajanja sprejetih členov. Statut je najvišji akt planinske organizacije, postopek njegovega sprejemanja in spreminjanja je dogovorjen in določen. Če si je res kdo vzel pravico prikrajanja po svoji meri in okusu, je to ena od najtežjih zlorab. Te obtožbe zmanjšujejo kredibilnost vodstva, zato je predvsem v njihovem interesu, da se razjasni in ovrže sume. Na sejah organov bo to težje dokazovati, zato bi bilo najbolje, da vpleteni čimprej sedejo skupaj in se spopadejo z argumenti in dokazi, upravni odbor PZS in delegati na skupščini pa dobijo v roke poročilo.
V osnovi je ideja o vlogi meddruštvenih odborov kot vmesnemu členu med planinskimi društvi in Planinsko zvezo dobra. Odsotnost odgovornosti za posamezne zadeve je temeljni vzrok za sedanje neustrezno stanje v Meddruštvenih odborih. Na MDO je preneseno prav malo konkretnih pristojnosti, tako da ostaja današnji MDO bolj debatni klub kjer se dogovorijo o organizaciji skupnih dogodkov in medsebojnem obiskovanju prireditev in občnih zborov. Da izdvaja PZS za take aktivnosti več kot 7 milijonov na leto je velika potratnost. Ta denar bi znale komisije vsekakor bolj koristno porabiti. Z nastajanjem predsedstev oz. kolegijev MDO pa se je oblikovala vmesna predstavniška elita. Njihova vloga je na prvi pogled vse prej kot lahka; v Upravnem odboru se nosijo kot predstavniki interesov društev, na terenu naj bi bili podaljšana roka Planinske zveze. V resnici pa dostikrat vodijo povsem nenačelno politiko in na terenu zabavljajo čez Planinsko zvezo, v organih PZS pa čez društva in tako v slalomskem stilu dokaj uspešno preživljajo mandate. V organih PZS in med planinskimi društvi je zakoreninjeno prepričanje, da je to napaka v sistemu. S tem pa se dela škoda tistim redkim meddruštvenim odborom, ki v svojih vrstah ne poznajo planinskega politikantstva. Alternativi sedanji ureditvi s katero ni nihče zadovoljen sta dve: združevanje MDO in njihovo preoblikovanje v Pokrajinske planinske zveze ali pa ukinitev meddruštvenih odborov. Pri prvi varianti bi morale Pokrajinske planinske zveze dobiti pristojnosti in odgovornost za izvajanje posameznih zadev, ki jih sedaj vodi in izvaja Planinska zveza.
Da so v zadnjih letih okrepile težnje, da postane Planinska zveza predvsem servis planinskih društev je tudi očitno. Zato ne presenečajo predlogi, da se ta trend obrnjene piramide, kjer so na vrhu planinska društva spodaj pa Planinska zveza tudi formalizira. To je sicer tudi ena od večnih tem v 110letnem življenju planinske organizacije. Pri tem pa tisti, ki prinašajo te ideje, ne zmorejo toliko poguma, da bi soočili svoje argumente z evropsko prakso ali zgodovino PZS. Potrebno je jasno povedati, da je stanje v Evropi povsem drugačno kot so aktualni trendi v Sloveniji. Tam imajo močne osrednje zveze s podružnicami na terenu, ki po materialni in kadrovski moči prekašajo naša sedaj največja društva. Medtem ko smo se pri nas razcepljali in drobili ter ograjevali lastne vrtičke so se okrog nas združevali in krepili. Planinska zveza danes je danes na državnem nivoju manj vplivna, prepoznavna in močna kot pred desetletjem. Tudi to je posledica drobljenja. Pogled v zgodovino kaže, da je bil nekdaj osrednji odbor, na terenu pa podružnice z ne povsem prostimi rokami. Tako je tudi danes v Evropi. Drobljenje in ograjevanje je povzročilo, da se različni po interesu vse težje medsebojno spoštujemo. Da je sobivanje za nekatere postalo nevzdržno in da nas je denar dokončno razdružil priča primer Gorske reševalne službe, ki se je odločila, da bo zapustila siromašno planinsko mater. Novi delodajalci so jim pač naročili, da morajo poleg gora obvladovati tudi druge predele kamor pač vozila običajnih reševalcev ne pridejo.Zato se usposabljajo za reševanja iz sotesk, pa tudi kakšen župan jih pokliče, ko onemogla mačka občepi v žlebu visoko nad tlemi. Gorska reševalna služba je v zadnjem desetletju dokončno stopila na pot specializacije t.j. opravljanje zgolj reševalnega dela. Da je s tem bistveno upadlo preventivno in vzgojno delo v planinski organizaciji pač ni njihova odgovornost in skrb. Če so bili nekdaj gorski reševalci eni od nosilcev vzgojnoizobraževalnega dela v planinski organizaciji je danes temu tako le še v redkih primerih. V planinskem učnem središču Bavšica v zadnjih letih navkljub vabilom ni sodeloval pri vzgojnoizobraževalnih akcijah mladih planincev niti eden inštruktor gorske reševalne službe.
Z vstopom v državni sistem zaščite in reševanja se je gorskim reševalcem uredil finančni položaj kot nobeni drugi dejavnosti v planinski organizaciji. So edini v planinski organizaciji, ki se jim vsakodnevno ni potrebno ubadati z finančnimi težavami, pač pa se lahko povsem posvetijo svojemu delu. Do te mere, da so nekdaj povsem amaterski status pripeljali do polprofesionalizma. Tudi to je eden od razlogov za beg na svoje, ki se sicer skriva za argumenti o prepoznavnosti, težavah pri dokazovanju njihove humanitarnosti. Pregovor pravi: »Z denarjem si zmaj, brez denarja črv. Bolje je, da ti zavidajo, kot da te pomilujejo«. Organizacijsko shemo, ki jo sedaj predlagajo, pa jim je že pred leti risal njihov kolega, sicer visok predstavnik ene od političnih strank.
Zagovorniki in borci za tak model bi se morali zavedati, da je rešitev, ki jo predlagajo v prvi vrsti politična, šele potem organizacijska. Reorganizacija danes napol profesionalne Gorske reševalne službe s tem še ne bo končana. Naslednji korak, ki bo sledil, bo izstavljanje računov za reševanja. Medijsko žigosanje, ki sledi reševalnim akcijam, ki so posledica malomarnosti in podcenjevanja razmer v gorah je dejansko priprava javnega mnenja, da so nesreče v gorah nepotrebne in posledica izzivanja narave. GRS se ne zaveda, da z javnim bičanjem tistih, ki so storili napako, pravzaprav zgublja tudi del svojega humanitarnega obraza. Z osamosvojitvijo se bo začelo tudi krčiti število reševalcev. Vedeti je namreč treba, da tako veliko število reševalcev v postajah GRS ne narekujejo in opravičujejo potrebe reševalnega dela, pač pa so jih v preteklosti narekovale potrebe v planinskih društvih za vzgojne in preventivne aktivnosti. Dobrih 250 reševalnih intervencij na leto pač ne opravičuje 750 članskega moštva. Z zaračunavanjem storitev in krčenjem moštva pa bodo dani temelji za formiranje povsem profesionalne GRS v kateri bodo našli mesto le mlajši in najbolj sposobni reševalci. Ta ekipa pa bo številčno dosegala komaj nekaj procentov današnjega moštva. Projekti za take rešitve so že narejeni in ležijo v predalih zavarovalnic in nekaterih gorskih reševalcev ter čakajo na primerne razmere. To so pravi razlogi za napovedano osamosvajanje.
Na koncu pa je potrebno poudariti, da omenjena odprta vprašanja, ki so bila med drugimi izpostavljena na prekinjeni Skupščini, spadajo v krog notranjih odnosov. O temah kjer bi se planinska organizacija potrjevala in utrjevala mesto v družbi, da bi igrala aktivnejšo vlogo v družbenem življenju pa je bolj malo ali nič govora. Poznavalci bodo pripomnili, da so tudi take teme potrebne za notranjo utrditev organizacije. Če pa se bo planinska organizacija z njimi ukvarjala predolgo, potem je stopicanje na mestu neizogibno.
Andrej Brvar