Ponovitev smučanja z Vrha Ljubeljščice.
Ni še minil teden od zadnjega vzpona, že sem ponovno na istem izhodišču. Tokrat ni veliko avtomobilov na parkirišču, temperatura letnemu času primerna in le še skok v smučarske čevlje ter nekaj korakov in sem na smučeh.
Pozdrav in s pešakom spregovoriva nekaj vzpodbudnih besed, ko se vzpenjava po polikanem nekdanjem smučišču nad Ljubeljem in stopiva v senco, ki jo meče Begunjščica, ko sonce potuje po nebu za njenim obzorjem. Tokrat grem brez srenačev in sem zato nekoliko hitrejši kot zadnjič, a me vseeno prehiti nekaj turnih smučarjev. Mladeniči, si rečem, ko po bližnjici pridem na servisno cesto, kjer slečem brezrokavnik. Pot me je ogrela in tako stopam za hitro turno smučarko, ki jo spremljata štirinožna prijatelja. Vsakokrat, ko fotografiram, se oddaljita pešak in smučarka in ko hodim, se jima približam in tako gre vse do preloma pobočja nad Zalenico, kjer uzrem stare prijatelje obsijane s sončnimi žarki: Vrtača, vrhovi grebena Na Možeh, Vrh Ljubeljščice in Spodnji Plot. Pešak z nahrbtnika sname kratke big footke in se posloviva, ko na njih odsmuča nazaj proti Ljubelju.
Koča sameva v senci, nekoliko višje pa je pobočje nad njo polikano in v soncu. Juhuhu, bo dobra smuka. Spustim se do koče in nadaljujem vzpenjanje po trdem snegu in z nekaj spodrsavanja, še vedno brez srenačev, dosežem vršnji greben, od koder se povzpnem na 1704 m visok Vrh Ljubeljščice, kjer je smučarka s svojima kosmatincema. Nebo je popolnoma brez oblačkov, le daleč v sosednji deželi vidim med Žingarico in Grlovcem bele meglice. Sonce sveti izza grebena Begunjščice na vrh in prijetno greje, medtem ko si privoščim odmor z okrepčilom.
Smučarka odsmuča z vrha proti Spodnjemu Plotu in ko se pripravljam na smučanje, pride naslednji obiskovalec z derezami na nogah, ki mu kmalu prepustim vrh, ko tudi sam smučam po pobočju pod vrh Spodnjega Plota, na katerega je z juga po strmi steni speljana plezalna pot. Sneg je odličen za smučanje in zavoj sledi zavoju po pobočju navzdol na zasneženo planino, kjer se na meji med soncem in senco ustavim ter ponovno uživam v pogledih na vrhove.
Iz sence stopa turni smučar. Smučam mimo in do koče, kjer se z nekaj prestopanja povzpnem na prelom in pričnem smučanje v dolino. Na centralnem in Šentanskem plazu je že več kamenja kot zadnjič in čeprav je pobočje v senci, sneg počasi, počasi pobira. Smuka je odlična po trdem, mestoma pomrzjenem snegu in pri tem se držim delov pobočja, ki so bili že ničkolikokrat presmučani. Vse je lepo in enostavno. Izgubljam višino, se ustavim in pogledam okoli sebe. Še nekaj pešakov in smučarjev se vzpenja, mimo smuča še eden in za njim grem še sam. Smučam mimo koče Vrtače, naredim še nekaj posnetkov, nato pa švrk navzdol in vse do parkirišča.
Smučanje od avta do avta je končano. Zamenjam obutev, pospravim smučarsko opremo in odpeljem.