Večer, 14.10.04 – Jože Praprotnik: Manj znane planinske poti in vrhovi - Mali Raškovec (1946 m) je nekoliko odmaknjen in ni del slovenske planinske poti
narava, gore in ljudje
Manj znane planinske poti in vrhovi
Vrh s čudovitim razgledom
Mali Raškovec (1946 m) je nekoliko odmaknjen in ni del slovenske planinske poti
V gorski verigi južnih bohinjskih gora najdemo kar nekaj osamelcev, ravno prav odmaknjenih, da jih ne obišče slovenska planinska pot. In ker so nekoliko odmaknjeni, ostajajo deviško nedotaknjeni.
Eden takih vrhov je Mali Raškovec. V nasprotju s sosednjim Velikim ali Rodico, ki sta skalnata, kot en sam krš, je ta vršac zelena piramida, na katere vrhu človek poseda v bogatih travah in se predaja razgledom, da je malo takšnih: desno in levo na verigo bohinjskih gora vse tja do Krna, Jalovca, Mangarta, pa vse Triglavsko pogorje, pa Karavanke in Kamniške planine, na jugu pa do Snežnika in tja v Furlanijo.
In kako do sem? Za izhodišče vzamemo planino Poljano. Iz Bistrice do vasice Ravne in mimo Mencigerjeve koče z avtom po cesti še tistih sedem kilometrov do table Poljana - a table zdaj spodaj na cesti ni bilo več... Kdo jo je umaknil in čemu, nismo ugotavljali. Skratka, do planine Poljane nam je pot dobro znana. S Poljane nadaljujemo proti planini Suhi, torej od koče po desnem robu planine polagoma navzgor in v okljukih proti sedlu med Gradovcem na desni in Malim Raškovcem levo. Ne več kot petnajst minut hoje s Poljane pridemo do prvega levega odcepa povsem enako shojene poti. Tu gremo levo in čez kakšnih dvesto korakov pridemo do križišča: desno vodi komaj vidna pot skozi rušje precej zamotano polagoma navzgor po grebenu prav na vrh Malega Raškovca. Naravnost in levo pa gresta sicer enakovredni poti v konto med Velikim Raškovcem in Poljanskim vrhom, s tem da nas tista, ki vodi naravnost, prej pripelje na melišče, polno velikih skal, ki ga s trudom prečimo, medtem ko vodi leva steza nekoliko naokoli, a povsem varno. V križišču gremo torej ostro levo in po nekaj okljukih skozi rušje (pot so lovci res lepo vsekali) nas na prečenje pobočja opozorijo še trije možici. Zdaj desno spodaj vidimo tisto melišče, preko katerega vodi "direttissima". Desno se nad nami dviga krušljivo skalovje Velikega Raškovca, pred nami pa se čedalje slabše vidna pot vzpenja skozi skalnato dolinico, ki se kmalu zgoraj razširi v prostrano kotanjo, poraslo z bornimi travami. Poti tod ni več, prične se brezpotje.
Spodnji del kotanje je travnat in od daleč spodaj se človeku zdi, da bo prehod na greben med levim Poljanskim vrhom in desnim Raškovcem najlažji po sredi. Po grebenu vodi planinska pot s Črne prsti proti Rodici in naprej proti Voglu. Ampak pozneje opazim, da je po sredi čedalje manj travnatih predelov in čedalje več vedno bolj strmega melišča z redkimi grmičji rušja za varen oprijem. Ko si podrobno ogledujem to okroglo, strmo past - ta izraz bi bil primeren za vzpon v megli ali celo v rosenju - opazim na desni strani pod Raškovcem tik pod skalovjem lepe prehode trat in ruševja in tod igraje prilezemo na greben. Ko sedimo zgoraj, opazimo tudi drugo možnost izhoda iz kotanje, in sicer ostro levo in po grebenu navzgor na markirano pot. Markirano pot nato izrabimo le za desetminutno hojo pod južnimi strminami Raškovca.
Ko je prečenje končano in se markirana pot prične polagoma spuščati preko zaplat trave proti Rodici, se pred nami odpre prelep pogled na naš cilj, na piramido Malega Raškovca. Ta vrh je nekoliko pomaknjen iz verige, nanj pa vodi travnat greben. Prečimo travnato strmino med Malim in Velikim Raškovcem in se bližamo sedlu med njima, nato pa po vzhodnem grebenu polagoma med rušjem navzgor, vse skupaj kakšne pol ure od markirane poti. Sredi septembra sem na tem pobočju videl ogromno velikih, sicer že odcvetelih planik, a tudi modrasa, ki se je sikajoč pognal med skale.
Vrh je kar prostran, odsekan, travnat in razgleden, da malo takih. Navzdol v smeri proti planini Poljani opazimo rušnat greben in tod se spuščamo tudi mi. Poti sprva ni, bolj spodaj, ko je rušje višje, pa so lovci vanj vsekali potko, a le tam, kjer je najbolj nujno. Za ta sestop se človeku kajpak ne sme muditi, da išče najlažje prehode, deloma po grebenu, deloma nekaj metrov nižje. Spodnji del je sploh pravcati labirint, ki ga povsem poznajo le lovci. Toda v lepem vremenu je vredno poskusiti, kajti na vsej turi nismo srečali žive duše, če odmislimo nekaj preplašenih gamsov.
Jože Praprotnik