Silvo Baznik: Šele na vožnji iz Ljubljane določiva cilj zadnje
planinske ture v tem letu.
V hladnem jutru se pripeljeva iz Selške doline na Soriško planino, kjer v spremljavi vetra parkirava. Pozdraviva pohodnici iz sosednjega avtomobila in se pripraviva za turo.
Stopiva mimo Litostrojske koče in takoj za njo zapustiva markirano pot in se usmeriva na strmo gozdnato pobočje. Ko stopava po pobočju, hitro ugotoviva, da je hrib zelo, zelo strm in še zaradi obilice suhega listja tudi naporen. Potrebno je vložiti kar nekaj truda, da se povzpneva na vrh nad kočo, od koder se pokažejo visoke gore in kotanjast svet z mnogimi manjšimi vrhovi v okolici.
Proti severozahodu je viden vrh Možica. Z neimenovanega vrha sestopiva na naslednjo vzpetino, od koder opaziva jutranji pohodnici, ki sta šli po markirani poti. Obrneva se proti severu, se spustiva na stezico v vznožju vzpetine in se med vrtačami povzpneva na vrh Možica z bunkerjem, od koder so prav lepi razgledi.
Na vrhu se zadrživa toliko časa, da prideta pohodnici, in po fotografiranju se spustiva na nižjo vzpetino v smeri Šavnika. Tudi tu je ostanek bunkerja in zanimiv razgled. S tega vrha se spustiva po strmem gozdu na pot, ki se spušča na travnato dolinico pod lovsko opazovalnico, kjer je razpotje za Vrh Bače in Šavnik. Greva desno po poti, ki gre v pas gozda, in ko prideva iz njega, sva na širokem in vse bolj razglednem grebenu. Ugledava Hoč, Pohoški kup in Porezen, kjer sem bil pred tednom dni. Še nekaj minut vzpona in sva na vrhu, od koder uzreva Bohinjsko jezero. Privoščiva si odmor, okrepčilo in kramljanje o lepotah naših gora. Julijci, Karavanke, Možic, Dravh, Lajnar in Slatnik s Škofjeloškim hribovjem so vidni s Šavnika, le Kamniško-Savinjske Alpe so skrite za vrhovi. Ko na vrh prideta pohodnici, se midva odpraviva po grebenu navzdol in v dolinici srečava še dva planinca.
Tokrat se po markirani poti povzpneva na vrh pred Slatnikom, kjer srečava Škofjeločanko in si namenimo nekaj pozornosti. S tega vetrovnega vrha sestopimo pod Slatnik, kjer na mulatjeri v zavetrju srečava naslednja pohodnika. Ko narediva že nekaj poti po mulatjeri, se zaveva, da bova izpustila vrh Slatnika, a kaj, ko je hoja v brezvetrju tako prijetna. Lepa stezica sredi sedaj opuščene mulatjere naju pripelje pod sedelce med Slatnikom in Lajnarjem. Povzpneva se na sedelce in po grebenu, sedaj zopet s spremljavo vetra, greva na vrh smučišča na Lajnarju. Tu je zanimivo pokončno deblo z izvrtanimi luknjicami z zapisom imena gore, ki jo zremo skozi luknjo. Na eni strani zreva na zasneženo smučišče na Črnem vrhu in na drugi strani na Soriško planino, kjer je zasneženo manjše smučišče. Ne zamudiva se veliko na vrhu. Sestopiva na sedelce pod Dravhom. Na zadnji današnji vrh se povzpneva po travnatem pobočju. Z vrha je razgled na celoten greben Ratitovca, Julijce, Karavanke, na Kočno z Grintovcem in hribovje na jugu.
Tako, vrhov za danes je dovolj in počasi sestopiva do kolesarske proge in po njej na planino, kjer je smučarski vrvež. V pomanjkanju naravnega snega kompaktni sneg nudi nekaj belega veselja. Zaključila sva letošnjo pohajanje po planinskih poteh. S sončne planine v lepem dnevu se odpeljeva proti domu.