Delo, Sobotna priloga - Viki Grošelj: Helikoptersko reševanje v Himalaji. Uspešno helikoptersko reševanje Tomaža Humarja iz južne stene osemtisočaka Nanga Parbat v Pakistanu leta 2005 je gorske reševalce z vsega sveta

pripravilo k novim razmišljanjem o možnosti helikopterskih posredovanj tudi v najvišjih gorah sveta, ki so do takrat veljala za tako rekoč nemogoča. Vzrokov za to, da se prej takšnih akcij niso lotevali, je bilo več.
Zaradi redkejšega zraka v velikih višinah je letenje, še posebej pa reševanje, zelo tvegano. Piloti helikopterjev v Nepalu, Pakistanu, Indiji in v Tibetu, kjer stojijo najvišje gore sveta, so sicer usposobljeni za letenje v velikih višinah, nimajo pa organizirane reševalne službe in zato tudi ne specifičnih znanj iz zapletene in zelo zahtevne tehnike reševanja z reševalcem na vrvi pod helikopterjem. Večina evropskih držav in ZDA imajo usposobljene ekipe za takšna reševanja, vendar je njihov odzivni čas, to je čas od obvestila o nesreči do prihoda na kraj nesreče, odločno predolg. Nekaj zaradi ogromnih razdalj, ki jih morajo preleteti, še bolj pa zaradi birokratskih predpisov, ki so v »himalajskih« državah praviloma zelo togi, zamudni in zahtevajo veliko časa.

Po uspešnem Humarjevem reševanju leta 2005 so v večini reševalnih služb v Evropi začeli razmišljati o enotah za hitro posredovanje, ki bi odzivni čas zmanjšale na minimum. Nekaj korakov v to smer je bilo narejenih tudi med slovenskimi reševalci, vendar se je kmalu pojavil nov, ključni problem. Čeprav bi reševalci imeli možnost kar najhitreje pripotovati na kraj nesreče in čeprav bi bili vrhunsko usposobljeni, bi jim resno in zahtevno delo preprečila nezadostna aklimatizacija, privajanje organizma za delovanje v velikih nadmorskih višinah. Za normalno delo na višinah med šest in sedem tisoč metri človeški organizem potrebuje nekaj dni aklimatizacije, kar pa je pri takih reševanjih, ko je dragocena vsaka ura, odločno preveč. Nekoliko boljšo prilagojenost na delovanje v višjih nadmorskih višinah imajo v Evropi le italijanski, francoski in švicarski reševalci, saj njihove gore segajo več kot 4000 metrov visoko in v njih redno rešujejo.

Prav profesionalni švicarski reševalci, ki so leta 2005 že odpotovali v Pakistan, a k sreči njihova pomoč takrat ni bila potrebna, saj je Pakistancem kot po čudežu s skrajnim tveganjem samim uspelo rešiti Tomaža Humarja iz stene, so v svojih razmišljanjih in delovanju prišli najdlje. Odzivni čas so zmanjšali na minimum in se s pakistanskimi oblastmi že začeli dogovarjati za poenostavitev njihovih birokratskih postopkov. Predlagali so jim celo skupna urjenja tako v Pakistanu kot v Švici. Pakistanci so pokazali veliko zanimanja, vendar vojaški način razmišljanja – njihovi reševalni helikopterji so izključno v rokah vojske, ki je prva in najpomembnejša sila v državi – nekoliko otežuje hitro odzivnost in nove pristope, ki so pri takih helikopterskih reševanjih ključnega pomena.

Evropsko znanje

Volje in pripravljenosti med pakistanskimi piloti in alpinisti ne manjka, še posebej ne po tem, ko sta pilota Rašid Ulah Beg in Halid Amir Rana leta 2007 v Ljubljani iz rok takratnega predsednika Janeza Drnovška dobila najvišje slovensko državno odlikovanje, za izjemno tveganje pri uspešnem reševanju Tomaža Humarja. Rašid se je takrat za odlikovanje tudi duhovito zahvalil: »Muslimani v glavnem slovimo po samomorilskih terorističnih akcijah. Včasih pa gremo v samomorilske akcije tudi z namenom, da rešimo človeško življenje.«

Lani se je Tomaž Humar v Nepalu, na sedemtisočaku Langtang Lirung, spet znašel v težavah. Tudi takrat so se švicarski reševalci odzvali bliskovito in bili 24 ur po tem, ko sem jih zaprosil za pomoč, že na kraju nesreče. Kljub temu so bili prepozni. Edino, kar so še lahko storili, je bilo, da so poiskali Tomaževo truplo na višini 5600 metrov in ga s helikopterjem prenesli v dolino.

Podobno kot v Pakistanu so tudi v Nepalu navezali stik z domačimi helikopterskimi družbami, te pa niso pod okriljem vojske in so tudi zato toliko bolj in hitreje prilagodljive novim pristopom, ki jih reševanje v visokih gorah zahteva. Po vseh dosedanjih izkušnjah in razmišljanjih se je izkazalo, da je pot do najhitrejših, najboljših in navsezadnje tudi najcenejših rešitev ta, da vrhunski evropski piloti in reševalci izobrazijo domače pilote in reševalce za zahtevne reševalne posege. S tem bi odpadli zapletena logistika prevozov reševalcev iz Evrope in stroški, povezani s tem. Odzivni čas ne bi bil nič daljši, kot je v evropskih gorah, vedno pa bi bili na voljo tudi dobro aklimatizirani reševalci, ki jih je predvsem v Nepalu med šerpami dovolj.

Vodilna moža švicarske reševalne družbe Air Zermatt, Gerold Biner in Bruno Jelk, sta ob drugem Humarjevem reševanju lani na mojo prošnjo in po posredovanju planinskih zvez iz Nepala in Slovenije v Nepalu zelo dobro sodelovala z nepalsko helikoptersko družbo Fishtail Air. Letošnjo pomlad pa so to sodelovanje še nadgradili. Štirje švicarski reševalci, poleg Jelka in Binerja še Dani Aufdenblatten in Richard Lehner, so v Nepalu organizirali enomesečni tečaj usposabljanja za nepalske pilote in reševalce. Ob tem naj bi pomagali pri ustanavljanju nepalske gorske helikopterske reševalne službe, v katero so želeli pritegniti kar največ domačih plezalcev, šerp. Tečaj je bil zelo uspešen, nihče pa ni pričakoval, da bodo imeli že med tečajem toliko konkretnih klicev na pomoč in reševalnih akcij.

Klici na pomoč

V nedeljo, 25. aprila, so med usposabljanjem dobili obvestilo, da je na 8156 metrov visokem Manasluju v viharju na gori ostalo ujetih šest korejskih plezalcev in tri šerpe. Vsi so že sestopali z gore po uspešnem vzponu na vrh. Takoj po prvem helikopterskem pregledu terena je bilo jasno, da zaradi močnega vetra in oblačnosti tisti dan ne morejo storiti ničesar.

V ponedeljek se je vreme izboljšalo. Nad taborom dve in v njem so opazili sedem plezalcev, ki so bili v zelo slabem stanju. Izčrpani, ozebli, eden tudi s hudo višinsko boleznijo. V štirih poletih so vseh sedem prenesli v bazni tabor. Da bi našli še dva Korejca, ki sta po pripovedovanju rešenih ostala više na gori, so opravili še en iskalni polet. Enega so našli mrtvega na višini 7000 metrov, za drugim pa ni bilo nobenih sledi. Preživele so medtem z drugim helikopterjem prepeljali v katmandujsko bolnišnico.

* * *

Že 28. aprila so jih znova zaprosili za reševanje. Plezalci španske odprave na 8091 metrov visoko Anapurno so na severnih pobočjih gore zašli v težave. Eden od plezalcev se zaradi izčrpanosti in snežne slepote ni mogel več premikati. Ob prvem klicu na pomoč še ni bilo jasno, na kateri višini je. Takoj so poleteli, a zaradi slabega vremena niso mogli pristati v bazi, ampak so en dan čakali na izboljšanje v naselju Pokara.

Naslednje jutro so v lepem vremenu dosegli bazo in po kratkem pogovoru z vodjo španske odprave izvedeli podrobnosti o dogajanju na gori: en član njegove odprave je na višini 7500 metrov in je po vsej verjetnosti mrtev; eden od šerp se je prejšnji dan poskušal iz tabora štiri prebiti do njega, a ga ni našel; trije preostali plezalci so ujeti v taboru štiri na višini 6950 metrov in so zaradi ozeblin in višinske bolezni v zelo slabem stanju. Po prvem oglednem poletu niso našli nobenih sledi za pogrešanim plezalcem na višini 7500 metrov, zato so se preusmerili na pomoč tistim v taboru štiri. Takoj je bilo jasno, da pristanek pri taboru, zaradi strmega terena, ni mogoč in odločili so se za reševanje z dolgo podvesno vrvjo (MERS). Po treh poskusih jim je uspelo, da so reševalca Richarda Lehnerja na dolgi vrvi spustili v tabor štiri, vendar je imel težave s svojo aparaturo za kisik, in odločili so se, da bi bilo zanj preveč tvegano, da bi ne dovolj aklimatiziran poskušal brez dodatnega kisika pomagati nemočnim plezalcem. Vseeno jih je pripravil za morebitni dvig s helikopterjem, potem pa so ga evakuirali v bazo.

Prisotnost helikopterja in s tem možnost rešitve iz izgubljenega položaja je bila za španske plezalce nova pomembna vzpodbuda. Z zadnjimi močmi jim jih je v treh poletih uspelo pripeti na vrv, ki je visela iz helikopterja, ta pa jih je nekaj minut pozneje varno odložil v bazi, 3000 metrov niže. Tako se je reševalna akcija z najvišje nadmorske višine doslej, 6950 metrov, uspešno končala.

* * *

Štirinajstega maja so Švicarji spet dobili poziv za pomoč. S kitajske ambasade so jim sporočili, da se je le eden od članov njihove odprave na 8167 metrov visoki Daulagiri vrnil v bazni tabor in od tam prek oddajnika obvestil ambasado, da je na gori še osem kitajskih plezalcev in pet šerp, ki potrebujejo pomoč. Ujeti so ostali v taboru tri na višini 7300 metrov ali še više, eden pa je po vsej verjetnosti že mrtev.

Takoj so poleteli pod Daulagiri. Ker niso imeli nobenih radijskih zvez z ljudmi na gori, so si lahko pomagali le z ogledom terena. Opazili so dva plezalca, ki sta sestopala proti taboru dve na višini 6200 metrov, o preostalih, ki naj bi bili v taboru tri, pa ni bilo nobenih sledi ali znakov življenja. Zaradi vetra in megle so morali reševanje prestaviti na naslednji dan. Neurje v noči na 16. maj je prineslo nekaj novega snega in k sreči jasno jutro. V bazi so reševalci izvedeli, da je prejšnji dan dvema šerpama vendarle uspelo sestopiti v bazo, drugi člani kitajske odprave pa naj bi se poskušali prebiti navzdol proti taboru dve. Med poletom proti taboru tri so opazili še dva plezalca, ki jima je uspelo sestopati proti taboru ena, malo nad njim na višini 5900 metrov pa jih je eden od sestopajočih prosil za pomoč. Prenesli so ga v bazo in takoj za tem še dva, povsem izčrpana, z višine 6400 metrov. Le malo pozneje so tik pod taborom dve, 6800 metrov visoko, s pomočjo dolge vrvi dvignili in prenesli v dolino še tri popolnoma onemogle plezalce, ki se niso mogli več gibati sami.

Za reševanje zadnjih treh plezalcev, ki so ostali v višinah nad 7300 metrov, so se reševalci odločili, da bodo s pomočjo dolge vrvi do višine 6800 metrov s helikopterjem prenesli dobro aklimatizirano moštvo šerp, ki naj bi poiskali kakršno koli sled za pogrešanimi in jim poskušali pomagati. A kmalu potem, ko so na tej višini odložili prvega reševalca, so jih iz baze obvestili, da v taboru tri ni nikogar več. Preživeli rešeni plezalci so povedali, da je eden od pogrešane trojice tovarišev umrl zaradi pljučnega edema na višini 8000 metrov, preostala dva pa sta verjetno zaradi izčrpanosti zgrešila smer sestopa in padla v globino. Po tej informaciji so reševanje na gori prekinili. Pet rešenih kitajskih plezalcev so prepeljali v bolnišnici v Katmandu in Pokaro. Pri vseh teh reševalnih akcijah so s Švicarji sodelovali tudi nepalski reševalci in piloti.

* * *

Sedemnajstega maja so jih zaprosili za posredovanje na 8516 metrov visokem Lotseju, kjer se je na višini 7800 metrov ponesrečil ruski plezalec. Žal so bile poškodbe smrtne. Edino, kar so lahko še storili, je bil prevoz njegovega trupla z višine 6500 metrov v bazo.

Nemogoče je mogoče

Delovanje švicarskega moštva to pomlad v nepalski Himalaji se je izkazalo za zelo smiselno, potrebno in je potrdilo usmeritev v izobraževanje ter usposabljanje domačih pilotov in reševalcev. Švicarsko moštvo Air Zermatt kot ena najboljših reševalnih ekip na svetu tako uresničuje in razvija nove možnosti helikopterskega reševanja v najvišjih gorah sveta, ki so se zdela do odmevnih reševanj Tomaža Humarja skoraj povsem nemogoča. Njihovo delovanje je še toliko bolj vredno občudovanja, saj so denarna sredstva, nujno potrebna za njihov letošnji tečaj v Nepalu, prispevali in zbrali sami. Zdaj ustanavljajo mednarodni sklad za usposabljanja in reševanja v himalajskih državah. Vključeval naj bi čim več držav in posameznikov, ki lahko prispevajo k temu, da bo ta humanitarna ustanova, katere cilj je pomagati ljudem tudi v tako ekstremnih razmerah, resnično zaživela.

Julija in avgusta nepalski piloti na povabilo švicarskih reševalcev prihajajo v Zermatt na nova usposabljanja. V ta namen se že zbirajo sredstva za njihovo izobraževanje. Verjamem, da se bomo Slovenci, ki smo z reševanji Tomaža Humarja nehote povzročili razmišljanja o ekstremnih reševalnih akcijah v velikih višinah in tudi njihovo izvedbo, pridružili tej mednarodni akciji in jo po svojih močeh tudi finančno podprli. ¾

Viki Grošelj