Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Vrtača in Srednji vrh

Silvo Baznik: Najugodnejša vremenska napoved je tokrat za Karavanke

Uro po jutranjem budenju prisedem k prijatelju v avtomobil in odpeljeva proti izhodišču današnje pohodne ture v Karavankah, ki ga doseževa v naslednji uri. Parkirava na Ljubelju, kjer se skupina pohodnikov odpravlja na pot. Le minuta ali dve in že zakorakava za njimi po pobočju proti Zelenici.

Sonce pokuka izza Košutice in sence na poti se umaknejo sončnim žarkom. Že tako toplo jutro postane še toplejše in prve kaplje znoja polzijo po licu. Večina pohodnikov hodi v kratkih hlačah, moje so dolge kot sem vajen na svojih poteh. Zasliši se zvok motorja. Ozreva se in zagledava terensko vozilo, ki premaguje strmino in ko gre mimo proti koči, počasi zamre zvok in vrača se gorski mir. Po bližnjici jo ubereva na dostavno cesto in po njej se povzpneva do vznožja Šentanskega plazu in naprej do nekdanje zgornje postaje žičnice, kjer uzreva dom na Zelenici, ki je še v senci, ki jo mečeta Vrh Ljubeljščice in Spodnji plot in tam je tudi prej viden terenec. Stopiva mimo doma na vzpetino in ponovno zaslišiva motor vozila, ki nama sledi po pobočju, naju prehiti in odpelje do zadnjih ostankov nekdanje vlečnice. Še nekaj dela čaka in kmalu ne bo nobenih sledi o smučišču.

Hodiva po označeni poti proti zahodu. Pri prehodu čez melišče ob poti med kamni cvetijo številne ciklame, midva po greva naprej med drevesi do sedaj že dobro vidnega desnega odcepa stezice, po kateri stopiva do velikih balvanov med ruševjem pod pobočjem Vrtače in melišči pod grebenom Na Možeh. Steza je očiščena ruševja in prijetna za hojo. Vije se med kotanjami in počasi pridobivava višino, srečava pohodnika in nato zapustiva stezo, ko zakorakava po manj vidni stezici do vrha vzpetine, kjer se odpre svet doline med pobočji Vrtače, Zelenjaka, Palca in Na Možeh. Tu poiščeva prehod med zadnjim ruševjem in stopiva na stezico, ki se vije preko melišča proti grebenu Vrtače. Prehodiva melišče, stopiva na travnato in skalnato pobočje, po katerem se med gorskim cvetjem povzpneva na greben, kjer narediva kratek odmor. Povsod je veliko cvetja in tako imava dosti opravka s fotografiranjem. Snežnobele planike se plepletajo z raznimi zvončnicami in kamnokreči. Med skalovjem so kolonije modre zoisove zvončnice in še in še. Pravi mali cvetni raj.

Odpraviva se dalje. Poprimeva za skalo, kjer je potrebno, slediva komaj vidni stezici preko prve vzpetine, obideva nekaj skal, se spustiva v grapo in po njej proti vrhu, kjer sledeč stezici preideva na naslednjo reber in nato na travnat greben Male glave, nadaljujeva navzgor in prečno po travah in skalnatem grebenu. Prečiva naslednjo grapo, greva levo in navzgor, kjer se stezica izgubi. Pogledava v naslednjo grapo, kjer raste in cveti prekrasen rododendrum, se rahlo prečno spustiva in nato navzgor. Z nekaj oprijemov na razu se ponovno povzpneva na greben do stezice, ki je pred tem na drugi strani nisva videla. Še malce levo preko strmih trav in nato navzgor na predvrh Vrtače, kjer z veseljem narediva daljši odmor ob lepih pogledih na glavni vrh, kjer je nekaj pohodnikov in gore v okolici. Na nebu se pokažejo prve meglice, znanilke prihoda oblakov in spremembe vremena, ki najprej objamejo vrh Palca.

Stopiva še na glavni vrh 2181 m visoke in druge najvišje gore Karavank, kjer je znameniti veliki cepin s kovinsko vrvjo. Še tu narediva nekaj fotografij in že sva na poti navzdol. Kamor stopiva, sva med cvetjem in fotografija sledi fotografiji. Srečujeva pohodnike, se spuščava ob grebenu, se nekajkrat ozreva nazaj na vrh dokler je viden in nato se posvetiva poti, na kateri obronkih vse raste in cveti. Dolg greben naju popelje proti zahodu, kjer se steza obrne proti vzhodu in po strmem travnatem in deloma skalnatem pobočju hitro izgubljava višino.

Kot kaže, bo vreme vzdržalo in tako se odločiva, da zapustiva pot proti Zelenici in stopiva na označeno stezico, ki se strmo spušča proti sedlu Šija. Tudi tu je vse v cvetju. Travnato pobočje preide v ruševje in že sva pri zgornji poti za Stol, se spustiva še navzdol in prideva na sedlo, kjer sedeva na klopco in si privoščiva okrepčilo.

S sedla greva po stezi navzgor in srečava pohodnico, ki se vrača z vrha. Stezica se pne sprva med drevesi, nato med ruševjem, je delno pokrita z drobnim peskom, največ pa je spolzke zemljine. Nekajkrat se odpre lep pogled na Stol in Vrtačo. Del steze je novejši in gre levo od stare poti in nato naravnost navzgor skozi ruševje na 1796 m visoki Srednji vrh z lepim razgledom na Zelenico, Košuto, Begunjščico s Smokuško planino, Završnico, Stolom s Kožnami in Vrtačo. Na vrhu sta klopca in skrinjica z vpisno knjigo. Sama sva na razglednem vrhu in uživava v tišini in pogledih. Blejsko jezero je komaj vidno zaradi obilice vlage v zraku. Na nebu z zahoda in juga se vrste beli in sivi oblaki in čas je za odhod.

Kakor sva prišla, tako greva nazaj na sedlo, kjer odvijeva proti Smokuški planini. Na spustu hodiva po stezici, ki se vije med visoko cvetočo travo, srečava troje pohodnikov in se za trenutek ustaviva nad kočo pri izviru Završnice. Tja se ne bova spustila. Raje greva levo in rahlo navzgor po kolovozu, ki se vije pod pobočji Vrtače na eni strani in planine na drugi.

Korak sledi koraku in že sva na ravnici pod nekdanjim smučiščem. Še hodiva po kolovozu, se povzpneva nad kočo na Zelenici, se ozreva okoli sebe in nato greva navzdol mimo koče in postaje na drugo stran. Tudi tokrat greva sprva po dostavni cesti, ki jo pri desnem ovinku zapustiva in stopiva levo na pot, ki se vije skozi gozd in nudi nekaj sence pred vročim soncem. Pot je namenjena kolesarjem in pešcem, a že potrebna popravila. S poti in iz gozda stopiva na vzpetini nad parkiriščem, od koder v nekaj korakih prideva na parkirišče.

Vzpon na dva vrhova je za nama. Pohodniška oprema roma v prtljažnik, midva na sedeža avtomobila in greva na osvežitev grl v Tržič.

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45951

Novosti