Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Vsi Triglavi

Delo - Simona Bandur: ... Sama Ruglja - V hvalnici hoji je mogoče prebrati, da vse poti vodijo na vrh Slovenije.

»Sem greva,« sem sredi Ljubljane pokazal v smer, kakor je vodila najina pot, »tukaj se gre na Triglav.« Tako se je Samo Rugelj s prijateljico Mojco odpravil na najbolj opevani vrh v deželi tej in nato v eno pot in knjigo strnil vse svoje pohode na ta dvatisočak. Del knjige boste lahko poleti prebrali kot Delov podlistek.

Čeprav o izboru Triglava kot absolutno edinega možnega cilja v Sloveniji ni mogoče dvomiti, se Samo Rugelj, založnik, pisatelj in publicist, v knjigi Triglavske poti najprej spopade prav s tem vprašanjem. Francozi imajo Eifflov stolp, Angleži Big Ben, Nemci Brandenburška vrata, Američani Belo hišo, Kitajci zid, Rusi Kremelj, Italijani Kolosej, Slovenci pa Triglav z Aljaževim stolpom.

»Če si rojen v slovenski hribovski družini kot jaz, je Triglav preprosto mit,« razmišlja v knjigi, ki jo je podnaslovil Hvalnica hoji in potepanja na vrh Slovenije. Izšla je slabe tri mesece pred 240. obletnico prvega vzpona na Triglav in nekaj mesecev po tem, ko si je postavil cilj osvojiti ga iz Ljubljane v enem dnevu.

Labirint pohodnikovih misli

»Ali obstaja v slovenskih hribih – če se nameniš napisati knjigo o hoji – še katera druga bolj logična točka, kot je Triglav? Tja se steka marsikateri hribovski, gorniški izziv, zmeraj je bil povezan s posebnimi dosežki in mogočimi poskusi, kako bi ga povišali, celo lestev so že vlekli gor. Če hočeš refleksno pritegniti hribovca, mu omeniš Triglav,« je tudi po izidu svoje zadnje knjige prepričan ­Rugelj.

Z idejo osvojiti Triglav iz Ljubljane je okužil prijateljico Mojco,­ ki jo je že na gimnaziji izzval: »Glej, ti tega ne zmoreš.« Brez težav je kljubovala in prilezla na vrh Slovenije, trideset let pozneje pa brez oklevanja sprejela povabilo na vnovičen pohod. In tako se nekega septembrskega jutra (nekaj po četrti uri) začne popotovanje, ki je veliko več kot pohod na najvišji vrh Slovenije, je popotovanje po labirintu pohodnikovih misli.

Samo Rugelj, sin legendarnega psihoterapevta Janeza Ruglja, v eno samo pot ne vplete le svoje družine in življenja, temveč spretno prikaže tok misli človeka v zložnem gibanju – takšnem, ki ne posrka telesa (in uma) do te mere, da je omejeno na boj s samim seboj, ampak mu dopušča vpogled vase, v svoje početje in njegovo smiselnost.

V tem potovanju spoznamo vse Triglave Sama Ruglja ter njihov simbolni pomen. Tam je bil, preden se je rodil, tja ga je trinajstletnega peljal oče, tja je na izlet v zanosu mladostne zaljubljenosti povabil svoje dekle, tam je doživel nekaj najlepših dni z ženo, tja je drugega za drugim spremljal svoje otroke, tja se je podal s prijateljico. Čeprav se vsiljuje misel o tiraniji cilja, ni tako; tudi tukaj je v ospredju­ pot, ki ima v avtorjevem življenju ravno tako simbolen pomen. S potjo so bila povezana številna dela njegovega očeta, med njimi Pot samouresničevanja, ki velja za biblijo socialnoandragoške metode zdravljenja odvisnosti.

Tradicija lodnastih pumparic

Janez Rugelj je tudi v Triglavskih poteh pomemben junak. Navsezadnje je v sinovem življenju ustoličil ljubezen do hribov ter s tem prispeval k izoblikovanju arhetipskih počitnic, kakor jih imenuje avtor, medtem ko brska po njegovih skrbno pripravljenih faktografskih zapiskih o hribov­skih podvigih in opisuje otroško zadrego v trenutkih, ko je dr. Rugelj v planinski koči potegnil iz nahrbtnika šop praznih voščilnic ter jim dodal žige z zadnjega podviga, potem pa jih ob novem letu razposlal prijateljem in znancem, ali pomembno prelomnico, ko je presekal tradicijo lodnastih pumparic, posredno opisuje tudi odnos z očetom.

»Ta knjiga je tudi hommage očetu,« pravi Samo Rugelj. Med potmi, ki so pomembne v njegovem življenju, je navsezadnje transverzala dr. Janeza Ruglja, kamor se je ravno tako vračal ob različnih priložnostih, največkrat z družino.

Poklon prijateljstvu

Sopotnica Mojca je po drugi strani njuno pot imenovala hommage prijateljstvu. Sopotniku, taktično oboroženemu z informacijami in izračuni o hitrosti hoje ter poteku poti, je dodala umirjenost in tempo, ki ga je povzela po Goethejevem reku: Brez naglice, vendar brez počitka. »Dva prijatelja, ki se odločita, da bosta hodila en dan.

Zveni kot recept za katastrofo, podobno kot če človek reče, da bo napisal knjigo o hoji,« se šali Rugelj. Tokrat je hoja najbolj naravno sredstvo za premagovanje razdalje, gibanje, ki je najbolj lastno človeku, in predvsem nekaj, kar ni tek. Ta je krojil njegov tempo v zadnjih letih življenja, zlasti v času priprav na ultramaraton v Ameriki, na podlagi česar je nastal Ultrablues (Boštjan Videmšek, Žiga X. Gombač, Samo Rugelj).

Triglav kot metafora

Izkušnja je bila ena od referenc pred začetkom poti na Triglav. »To je prvi dan več kot osemdeset, lahko tudi devetdeset kilometrov, če se bova kaj izgubljala, morda celo več,« avtor v knjigi opozori sopohodnico, »drugi dan pa še vzpon na Triglav in spust v dolino. To je huje od mojega ultramaratona v Ameriki.«

Med tokratnim popotovanjem odkrije, da lahko takšno razdaljo premaga z bistveno manj truda. »Zanimalo me je, kako to narediti, da naslednji dan nisi utrujen.« Ali je torej opravil s tekom? »Nisem,« je odgovoril, »tečem predvsem takrat, ko me kdo spodbudi. Res sem že bil blizu tega, da ga odpravim, vendar je to pospešena fizična aktivnost, ki sproži hiter telesni odziv in te popelje v časovno komoro.«

Za konec še vprašanje, ki (si) ga je postavil v knjigi: Je vse to res potrebno za potovanje k samemu sebi? »Ne, ni nujno. Triglav je v tej knjigi metafora, konkretizacija nečesa, kar lahko vsak udejanja že na gričku za domačo hišo. Vsak si lahko najde svoj Triglav.«
 

 22.05.18 
Vsi Triglavi Sama Ruglja


FOTO: Arhiv Založbe UMco

Kategorije:
Novosti BIB SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45948

Novosti