Kopija doslej zbranih virov o smereh v V steni Stenarja in nekaterih iz SZ stene (Trikot).
Vzhodna stena Stenarja
Kopija doslej znanih virov o smereh v V steni Stenarja in nekaterih iz SZ stene (Trikot).
Zbrala in uredila Bojan Leskošek in Franci Savenc marca 2004.
Ekipa gore-ljudje.net se zahvaljuje Tinetu Miheliču, ki je posebej za to priložnost pregledal in dopolnil svoje besedilo iz Planinskega vestnika ter avtorjem oz. založbam, ki so dovolile ponatis.
Tine Mihelič: Vzhodna stena poleti
(Pregledano in dopolnjeno besedilo Tineta Miheliča na osnovi njegove objave v Planinskem vestniku 1975, str. 111-112; od tam je tudi fotografija.)
Vzhodna stena je najmogočnejši obraz Stenarja. Skupaj s Triglavsko in Cmirovo steno sestavlja velikanski skalnati amfiteater nad dolino Vrat. Do »prve lige« manjka tej vsekakor veličastni steni nekaj pomembnih atributov. Prvi je seveda soseščina slavne Stene, preostale pa bo vsak plezalec spoznal v živo med duhamornim dostopom čez neskončno visoko, skrotasto in krušljivo vznožje, preden se bo lahko posladkal z lepim plezanjem v vršni steni. Tako bo ta, vsekakor resna in veljavna stena, verjetno za vedno ohranila nekakšen status alternativne scene. To je samoten svet za posebneže, eksotike in ljubitelje »odštekanih« pustolovščin.
Izhodišče (velja kajpak za vse smeri): Aljažev dom v Vratih
Dostop (prav tako za vse smeri): Kmalu za spomenikom jo urežeš gor proti steni. Kažipot je največja grapa v vzhodni steni, v katero vstopi večina preostalih smeri. Preden jo dosežeš, moraš preplezati skrotast skok. Kosmata smer vstopi v prvo stransko grapo na levi. Od Aljaža 1h.
Sestop: (velja za vse smeri)
a) Po JV grebenu (skrotje, krušljivo, lažje plezanje, čudoviti pogledi) na vrh Stenarja (dobro uro) in po markirani poti v Vrata. Skupaj dobre 3 h.
b) Z grebena na drugo stran navzdol v veliko kotanjo. Nato po ozki travnati polici pod previsi okrog roba na kotanjasto planoto. Dalje v isti smeri na pot skozi Sovatno v Vrata. Dobri 2 h.
1. Kosmata smer
III-IV, 700 m (?, vse višine so približne), 4-6 h.
Prva plezala Tine Mihelič in Borut Slapernik - Pretepač 22. 7. 1974.
Ponovitve ?
Smer poteka po »kosmatem« stebru levo ob izraziti Levi zajedi. V steber je spodaj zarezana grapa in zajeda. Nič prida plezanje v krušljivi, zlasti spodaj neprijetno kosmati skali. Tura za alternativce. Morda celo še tiči kje kak klin. Spominjam se, da je bila tura ena sama zafrkancija (kako pa naj bi bilo drugače v navezi s
Pretepačem).
Opis: Grapa je prvih 150 m lahka in kosmata, potem pa se spremeni v bolj strmo zajedo. Po njej 150 m do konca (travnata terasa). Od tod levo za rob in navzgor po krušljivi, travnati steni proti razu, kamor pelje strm žleb. S škrbine pod gladkimi platmi takoj levo za rob, nato pa desno gor več raztežajev na raz, ki tod v obliki vodoravne rame štrli daleč iz stene. Do roba stene je še nekaj raztežajev po krušljivem, stopničastem grebenu.
2. Leva zajeda
IV-V, 700 m, 5-7 h
Prva plezala Brane Bijol in Tine Mihelič 24. 8. 1963.
1.P: Boro Krivic, F. Velkavrh leta 1971
Na pogled zelo vpadljiva smer po najizrazitejši, elegantno oblikovani zajedi v levem delu vzhodne stene žal nudi le malo lepega plezanja. Smer je vzorno naravna in logična, a zaradi pretežno slabše skale resna in zahtevna. Spodnji del je kosmat, izstopna zajeda krušljiva, le v srednjem, ploščatem delu je nekaj razveseljivih raztežajev v dobri skali. Bolj kot skalnim plezalcem je Leva zajeda izziv za ledne, saj jo je mogoče v dobrih razmerah »odpikati« kot zahtevno, pretežno ledno turo. O opremljenosti najbrž ni govora (midva z Bijolom sva, oba zadrta Gorenjca, pustila le en klin). Smer vstopi v najbolj izrazito grapo vzhodne stene, v vpadnici velike izstopne zajede.
Opis: Prvi del grape obplezaš na desni, nato nekaj časa po grapi, više gori pa spet desno. Skala je slaba in mestoma porastla. Pod velikim previsom vrh grape zaviješ levo v kotanjo. Iz nje levo gor po krušljivem svetu v veliko votlino. Levo po polički 30 m do razčlemb, ki peljejo navzgor 40 m do širše police. Do sem II-III.
Desno v gladko zajedo in dalje po žlebastem nadaljevanju 2R (IV,V-) na polico. Nekoliko levo in navzgor v žleb, ki pripelje v votlino tik pod začetkov velike zajede. Po najvišji polički desno ven in čez krušljivo steno (V) v kotanjo ob vznožju glavne zajede. Ta sprva ni posebno strma (en previsni prag: IV), po treh raztežajih pa se postavi pokonci in razcepi. Izbereš desni krak in preplezaš tri strme raztežaje po kaminasto oblikovanem dnu zajede (IV, IV-). Višje se stena položi, a postane precej krušljiva. Ves čas naravnost gor po nadaljevanju zajede do roba stene.
3. Škrbasta smer
III-IV, 700 m, 4-6 h
Prvi plezali Majda in Den Cedilnik ter Jože in Tine Mihelič 14.7. 1973.
1.P: Stane Belak - Šrauf, J. Bajer, I. Gantar leta 1973.
Raz med Levo zajedo in grapo Ancelj-Juvan je na pogled in tudi v resnici ves škrbast. Če bi stal kje bolj pri roki, bi bila to kar lepa, prijazna smer. Do prve škrbine pa moraš preplezati skoraj 500 m skrotaste, neprijazne in mestoma nevarne stene, kar priljubljenosti smeri ni v prid. Težko, da je pritegnila še kakega ponavljalca razen Šraufove tečajniške naveze. No, mi smo se lepo imeli, turo smo vzeli bolj za eksotično pustolovščino kot pa resno plezanje. Smer je samostojna le zgoraj, na škrbastem razu, do tam priplezaš po smeri Ancelj-Juvan (začenši seveda po Levi zajedi).
Opis: Po smeri Ancelj-Juvan (št. 4) do vznožja velike izstopne grape (II-III). Od tod levo po polici na škrbasti raz in po njem v prijetnem plezanju (III-IV, tu in tam kak umik desno) do roba stene. Skala kar dobra.
4. Smer Ancelj – Juvan
III-IV, 700 m, 4-6 h
Prva plezala Jože Ancelj in Ljubo Juvan 24. 11. 1963.
1.P: Marjan Manfreda - Marjon, F. Bizjak, M. Menard leta 1973.
Izstopna grapa smeri Ancelj-Cedilnik je nemara še bolj izrazita kot velika Leva zajeda. Žal je tudi ta umeščena le v zgornji del stene, do katerega pa je treba šele priti - enako mukotrpno kot pri vseh drugih smereh. Tako ta smer, podobno kot Leva zajeda, v zadnjih letih gosti skoraj izključno ledne plezalce, ki pravijo, da je v dobrih razmerah odličen cilj.
Opis: Nič ni lažjega kot orientacija v smeri Ancelj-Juvan. Skupaj s smerjo 1 vstopiš v najglobljo grapo, plezaš po njej in desno ob njej do velikega previsa, tu pa zaviješ desno po strmi rampi, ki pomeni nadaljevanje grape. Svet je skrotast, travnat, rušnat ..., vendar ne pretirano strm. Do začetka velike izstopne grape največ (kosmata) trojka. Vstop v grapo brani gladek žlambor, vanj splezaš čez krušljiv prag (najtežji del smeri: IV). Potem se grapa razširi in do vrha stene ni večjih težav.
5. Direktna smer
IV+/III-IV, 900 m, 6-8 h
Prva plezala Zvone Andrejčič in Bine Mlač 24. 7. 1968.
1.P: Janez Kunstelj in Tine Mihelič leta 1971.
Direktna smer (mogoče jo kdo pozna tudi pod imenom Centralna zajeda) teče po lepi zajedasti razčlembi, ki prereže osrednji del vzhodne stene med grapo Ancelj-Juvan in velikim stebrom, kjer potekata Miška in Železničarska. Zajeda je ožja in manj vpadljiva od obeh velikih razčlemb na levi, vendar višja in bolj strma. Zgoraj je plezanje, kot je v vzhodni steni običaj, kar prijetno, spodaj pa ... uh, saj že veste. (Z Janezom sva mislila, da plezava prvenstveno - Bine in Zvone sta za sabo »pometla« - no, tudi midva sva pustila le en klin. Težko, da je danes kaj drugače; dvomim, da je smer dočakala 2.P.) Jaz bi smer ocenil kot dobro, kar velikopotezno turo, seveda priporočljivo le za plezalske »alternativce«.
Opis: Po smeri Ancelj-Juvan do vznožja vršne grape. Tu dalje proti desni čez strme trave (spominjam se sitnega zelenega previsa) v grapasto dno glavne zajede, ki se od tod neprekinjena pne do roba stene. Smer teče po zajedi, nekaterim oviram pa se ogne v levo. Neužitni izstop zajede obideš na desni po dobro razčlenjeni steni. Najtežje mesto je nekako na sredi: ozek, previsen kamin (IV+).
6. Miška
V/III-IV, skoraj 1000 m, 6-8 h
Prva plezala Zvone Andrejčič in Šrauf 3.7.1972.
1.P: Marjan Brišar, Den Cedilnik, Tine Mihelič leta 1973.
Miška je najlepša smer v vzhodni steni Stenarja in edina, ki je pritegnila širšo pozornost. Smer se drži orjaškega stebra, ki podpira vzhodno stran Stenarja prav po sredi in je na pogled iz Vrat izredno vpadljiv. Smer je opisana, narisana in komentirana v knjigi Slovenske stene in se mi tu zadeve ne ljubi prepisovati.
7. Železničarska smer
V, 1000 m, 11 h (prva plezalca)
Prva plezala Janez Blatnik in Marjan Hutter 27. 7. 1972.
Ponovitve?
Najtežja smer v vzhodni steni Stenarja nezasluženo spi spanje pravičnega in nemara sploh še ni bila ponovljena. Če pogledaš ta čudoviti in veličastni steber, te seveda obidejo skomine, pa kaj, ko je spodaj tista visoka zelena nadloga. Smer teče desno od Miške, prav po razu osrednjega stebra. K »vstopu« lahko prideš na več načinov. Prva plezalca poročata o elegantnem, izredno strmem in izpostavljenem plezanju v še kar dobri skali, ki pa ni kaj prida naklonjena klinom. Se pravi, da moraš »imeti jajca«. (Čeprav se z Marjanom dobro poznava, mi ni uspelo izvedeti o smeri kaj več.)
Opis: Prva plezalca sta priplezala pod zgornji steber od desne: Po Jugovi smeri desno mimo »serakov«. Nad njimi po prvi polici levo v grapo, ki je zarezana praktično čez vso steno desno ob osrednjem stebru. Po njej do neprehodnega mesta, tu pa levo gor po zajedah in kaminih na tu še zeleni raz stebra in navzgor na prijazno ramo (stik z Miško, možic) pod strmo vršno steno. Do sem III (600 m!). Možen je seveda tudi levi dostop (Miška). Jaz iz izkušnje poznam obe varianti; težko bi se odločil, katera je ugodnejša.
Raztežaj navzgor, nato prečka 30 m desno v manjšo grapo. Po njej do varovališča za lusko. Navzgor na polico in desno v odprto steno. Prečka raztežaj desno na raz. Previs nad stojiščem obideš na levi. Dva raztežaja naravnost gor do stojišča točno na razu. Desno 2 m in po kaminu na slabo stojišče pod streho. Prečnica 10 m levo na raz do izrazite luske in čez njo na dobro stojišče. Po žlebu levo do navpične zajede. Po gladki, dobro razčlenjeni črni steni raztežaj proti desni na raz. Po njem navzgor, prek krušljivega previsa v lažji svet in še 60 m do roba stene.
8. Jugova smer (Vzhodni raz)
II-III, 1000 m, 3-5 h
Prvi plezal Klement Jug 26. 7. 1924.
Redke ponovitve, 1.ZP: Slavko Koblar, Janez Krušic, Janko Šilar leta 1949.
Vzhodni raz Stenarja je na pogled kar mogočna »nebeška lestev« in, če mene vprašate, je to najboljša Jugova smer. Jaz sem plezal tako kot Jug - solo - in se vrnil v Vrata pošteno zdelan. Saj ni kaj prida težav, ampak vse je tako veliko, strmo, visoko in robato, da imaš na koncu občutek, da si napravil pravo grande course. Takoj nad spomenikom zagaziš v brezpotje in do vrha Stenarja je vse tako kot v pradavnini. Vmes pa neskončno višinskih metrov, strmih trav, krušljivih skal, pa tudi lepih, izpostavljenih prehodov in predvsem prave alpske divjine. Super tura za romantične sladokusce z dobro kondicijo in trdnim korakom v skrotastem, krušljivem svetu. Smer ne pripelje na vrh, saj gre za vzhodni raz Trikota.
Opis: Težko je definirati, kje se smer začne. Spodaj raz podpira zelena, poraščena glava. Nanjo priplezaš od leve. Začneš pri spomeniku, greš desno mimo »serakov«, nato pa za nosom po strmem, robatem in napornem brezpotju, kjer je tu in tam treba že kar plezati, vse do začetka jasneje oblikovanega vzhodnega raza nad omenjeno glavo. Opis je brezpredmeten. Raz je samo eden, smeri pa nešteto. Katero si boš izbral, je stvar tvoje intuicije in razpoloženja. Jaz sem šel čim bolj naravnost in naletel na nekaj lepih, še več pa neprijetno krušljivih mest, ki pa vse do vrha po težavnosti niso presegala tretje stopnje. Še ena srhljiva podrobnost mi je ostala v spominu: na poti sem trikrat odskočil ob bližnjem srečanju z gadom. Ni hec, tako soliranje.
- - - - - - - - - - - - - - -
Med osrednjim stebrom in vzhodnim razom se razprostira kar prostrano ostenje, ki za poletne plezalce ni posebno mikavno, saj je to pravo »zeleno kraljestvo« strmih trav in krušljivega skrotja. Tu se tak plezalsko manjvreden (vendar pošteno strm!) svet steguje prav do vrha Stenarja. V tej steni so našli svojo »šesto stopnjo« že davni predniki Juga in nas. Tod je plezala (zakaj neki?) že legendarna pastirica Vahica, še največ je ta stena videla raubšicev, pa včasih tudi legalne
jagre, na katere spominja še danes kak zarjavel kos žice, ki te preseneti sredi totalne divjine. Poletni plezalci se tega ostenja z grozo ogibajo in zelo presenečen sem bil pred leti, ko sem z Jugovega raza opazil sredi te divjine dva čudaka. Bila sta - Čeha! Danes je ta del stene priljubljeni poligon lednih plezalcev, saj se v dobri zimi spremeni v pravo »centralnoalpsko« flanko.
Mogoče velja omeniti še nekdanjo znamenitost vzhodne stene Stenarja: »serake«. V kotanjo desno ob vznožju osrednjega stebra se je včasih, v dobrih, starih debelih zimah naletelo toliko plazov, da je sneg do poletja ležal deset pa še več metrov debelo in napravil se je čisto pravi mini ledeniček. Spodaj se je led lomil čez prepadni rob in nastali so zaresni, modrikasti in sploh - seraki. Vsi smo jih občudovali tja do konca julija in prav žal mi je, da ta izredni pojav v mršavih zimah zadnjih let ne nastaja več. No, morda pa letos bo! Včasih je tam gori neznansko zaropotalo, ko se je kak serak podrl in počutili smo se kot v Centralnih.
To naj bi bilo vse, kar pač vem o vzhodni steni Stenarja. Tine Mihelič
Slovenske stene
(Plezalni vodnik; avtorja Tine Mihelič in Rudi Zaman. Cankarjeva založba, 1987)