Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Zadnji

Borut Peršolja: ESEJ O ZHOJI

Ta prispevek je zadnji (788. po vrsti), ki je objavljen na Siolovi platformi za ustvarjanje in objavo blogov Blogos. TSmedia, lastnica Siola, je vse uporabnike obvestila, da bo s 1. decembrom 2022 ukinila bloge in tehnično podporo. Ali bo vsebina bloga še kdaj v celoti dostopna, ta trenutek še ne vem.

Vsem bralkam in bralcem se zahvaljujem za branje. Skupaj smo bili od 4. decembra 2006. Torej skoraj natanko šestnajst let.

***

Esej o zhoji

(Uvodnik knjige Alenke Veber, ki bo izšla kmalu.)

Kaj imava z Alenko skupnega?

Domovino! Naravo! Gore! Duhovne vrednote! Pisano in govorjeno besedo! Fotografijo! Vodenje!

Vsemu naštetemu je skupno še nekaj – hoja.

Hoja je izkušnja. Samo izkušnja. Nič ne more nadomestiti hoje. To vem iz dosedanjega življenja. To vem iz pogovorov z ljudmi (že dolgo v Domžalah prirejam gorniške večere), ki so jim blizu hoja, plezanje, smučanje, narava, gore. To še posebej dobro vedo tisti, ki so zaradi nesreče ali bolezni prikrajšani za hojo. Videl sem trud sedeminosemdesetletnika, ki se je ob napredujoči bolezni noge vsak dan trudil, da bi ostal pokonci. »Ko bom obležal, bom umrl,« mi je dejal Jože z Brnika. Uspelo mu je in mu še danes uspeva hoditi iz dneva v dan. Držim pesti, da bi trajalo še dolgo … let, mesecev, tednov, dni, ur.

Hoja združuje gibanje, ponižnost, ravnovesje, radovednost, vonj, zvok, svetlobo, in če hodiš dovolj dolgo, tudi hrepenenje. Zato iskanje tišine ne obstaja. Tišine ni treba iskati, saj je ves čas tu. Najlažje jo najdemo v sebi. Samo svojo tišino. Čisto, deviško tišino. Ves čas in povsod. Prepojena je z menoj, z mikrodelci moje duše in telesa. Napetost zaradi občutka miru in tišine je eksplozija, ki ji sledi vrnitev. Nadaljevati je treba normalno življenje.

Zase potrebujem mir, zato rad hodim. Ljudje smo narejeni za hojo. Hoja je ritem, in če sedim, nimam tega ritma. Oznaka za najbolj osnovni tempo je andante. To (po italijansko) pomeni v ritmu hoje. Šestdeset udarcev na minuto. To je zmerno hitra hoja, med katero lahko razmišljam. Hoja je zdrava tudi zato, ker je naravni ritem andante tak, da ob njem lahko razmišljam. Občutek, ko hodim in hodim, a se utrujenost topi z vsakim korakom, ne nastopi vedno. Večkrat ja, kakor ne. Bolj kot od strmine, bolj kot od kondicije je to odvisno od misli. Misli, ki berejo teden, mesec, minula leta.

V te misli nevsiljivo vstopa Alenka. S svojimi ivermi, z duhovnimi mislimi, predvsem pa z nesebičnim deljenjem življenjskih izkušenj. So dnevi, ko vse, prav vsi koščki sestavljanke, ki se ji reče življenje, »štima«, tako kot mora. Je to slučaj? Je to rezultat nečesa? Se da naslednjič vse skupaj ponoviti do potankosti? Odgovor pozna vsak zase.

***

Kaj ti bo gozd, če ni drevesa?
Kaj ti bo nebo, če ni zvezde?
Kaj ti bo morje, če ni ribe?
Kaj ti bo rodovitnost, če ni ploda?

Kaj ti bo širjava, če ni kril?
Kaj ti bo hitrost, če ni časa?
Kaj ti bo stop, če ni oprimka?

Kaj ti bo korak, če je le tišina?

Korak je težek toliko kot zbranost sanj.

Ne, korak je težek toliko kot senca tebe.

***

Hoja je neizčrpen vir. V vseh novorekih bi jo morali uvrstiti – kot temeljno enoto – med obnovljive vire. Torej med vire energije, ki jih zajemamo iz stalnih naravnih procesov. Sončno sevanje, veter, vodni tok v rekah, fotosinteza, zemeljski toplotni tokovi in tokovi morja so ogledalo hoje. Hoje, ki je nikoli ne zmanjka, saj se obnavlja dokaj hitro in je dokaj enakomerno porazdeljena. Hoja je čista energija, vir ustvarjalnosti in hotene pomirjenosti.

Odkrivanje krajev in s tem samega sebe s hojo ni enostavno. Načrtovati logistiko, jo potem zadovoljivo udejanjiti, hkrati pa jadrati na vetru spontanosti, celo slučajnosti so zahtevna, vseživljenjska opravila. Opažanja, spoznanja, doživetja, čustva, ki so posledica gibanja v (novi?) pokrajini, je zatem treba še uskladiščiti. V največjem obsegu zase. Za svoj mir, za navdih, za zadovoljstvo naslednjega dne. Medij pri tem ni najpomembnejši – zgolj neotipljiva misel, zapisana beseda, ujeta fotografija.

Vse našteto je Alenka izmojstrila. Alenka je tisti potencial, ki v smehu zapoveduje:
– Prvič, vzpostaviti ritem in se ga držati brez postankov.
– Drugič, hoditi v tišini.
– Tretjič, pred razpotjem izbrati pot, ki se vzpenja.
– Četrtič, če takrat, ko smo zunaj, narava ni v nas, s kakšno pravico smo sploh v pokrajini?

Nekaj se zgodi, ko se skladišče odpre za druge in nastopi dilema izbire oblike sporočanja – lastno premišljevanje, dokumentarna reportaža, predavanje za druge ali – kot najodgovornejša in hkrati najlepša – vodenje, povabilo neznanemu junaku, junakinji, da se ti pridruži na poti po tvojih stopinjah.

Precep hodca, tega nenehnega obnavljalca ene najstarejših nenehnih človekovih dejavnosti, nikakor ni podoben položaju, ko samostojno ukrepanje, odločanje ni več mogoče. Prav nasprotno je res: hodec, raziskovalec, ustvarjalec se mora odločiti, na kakšen način bo VODIL naslednika, naslednico. Mu bo dal roko ali zgolj oprimek? Mu bo povedal vse ali zgolj toliko, da bo kos kruha na tanko namazan? Mu naj razkrije bisere in prekrije nemoč tistega dne ali naj izstopi herojsko, neponovljivo in docela vseensko?

Narava je izjemen, za človeka vabljiv prostor, v njej se izmenjujeta svetloba in senca, celo tema. Ambienti, ki jih ustvarja sončna svetloba v naravi, so priložnost za preizkus učinkov različnih svetlobnih situacij. Bleščanje sonca na kapljicah megle, drevo, skozi katerega premikajočo se krošnjo padajo sončni žarki, svetloba v mavrici za grebenom, snop žarkov izza oblakov, na razbrazdani snežni površini neštetih kristalov. Svetloba pričara razpoloženje, čustveno stanje. Krepi čuječnost, vzbuja pozornost, usmerja gibanje. Mehkoba senc. Barva svetlobe. Zamolklost razpršenosti. Odločnost loma. Drži: svetloba spodbuja domišljijo in sanjarjenje. A najbolj čudodelna je svetloba v nas samih.
Čar naše slikovite Slovenije je, da zna presenetiti. Na vsakem koraku, ob vsakem letnem času in – kar je še posebej pomembno – v katerem koli življenjskem obdobju! Korak, ob katerem damo doma sušiti gojzarje, je zato pomirjen.

Babjepolska pokrajina, v katero se je vrnila Alenka, je utesnjena in je tako na strani narave kot družbe doživela marsikaj. Je to eden od tistih svetov, ki bi mu Kugy dejal »pokrajina, ki se ne zna smehljati«? Tako resno so naravne sile izoblikovale njeno obličje. A ne vem, ali to velja zmeraj. Vsako drevo, vsaka skala, vsako pobočje mi nekaj pripoveduje in vedno mi je žal, da nisem večkrat tako mirno in počasi hodil po tem svetu z Alenko. V živo in ne zgolj z besedo.

***

Ravnih površin je v naravi v resnici malo. Če od daleč nekaj izgleda kot najboljši približek ravnega, je površje v drobnem izrazito neravno. Ali bolje: razgibano, zakoreninjeno, zagruščeno. O tem se najlažje prepričamo, kadar dežuje (ali kadar iščemo ravna tla za bivakiranje …).

Človek ima s padavinami dnevni odnos, saj vseskozi sledi vremenskim napovedim, poslušajoč, kdaj bo dež, kdaj bo sneg, kdaj pasja vročina. Toda odnos do narave skozi vremenske napovedi je čisto instrumentalen, zadeva le človekovo skrb, kako oblečen in opravljen naj se upre zakonom narave, oziroma je napovedi sledilen: »Danes bo čudovit dan, ki ga velja izkoristiti za odhod v naravo.«

Hrapava pot je tista, ki od uporabnika nog zahteva usklajeno delo z možgani. Pozornost, ki jo kasneje deloma nadomestijo ali izboljšajo znanje in izkušnje, je tista, ki korak vodi od prepreke do ovire, jim prilagaja trenutni odziv in pripravlja prihodnji sprejem. Pot, ki se nenehno spreminja, vzpenja, spušča, zavija, vodi med drevesi, čez pašnike, suho strugo ali živi meliščni drobir, je pot izzivalnega zadovoljstva.

Ob hoji v naravi, pri vzponih v gore, na gozdnih sprehodih se zlahka scela predajam doživetju. Opazujem, si razlagam, se preizprašujem, videno/slišano prepuščam za nadaljnjo dopolnilno izkušnjo. Včasih samo občudujem, včasih (žal) niti ne opazim, kar se mi morda celo ponuja. A ne glede na to je ob vrnitvi rezultat podoben. Podoben čemu? Uživanju življenja!

To ni seveda nikakršno novo odkritje, a spoznanje, da se tisti samostni trenutek navzočnosti nobeno tuje telo in nobena tuja misel ne vriva v moj svet, je vendarle zlata vredno. Nekakšno zadoščenje doživljam, ko v tišini in samoti obnovim nekdanje in sedanje življenje tega edinstvenega koščka zemlje. Hkrati sem svoboden popotnik. Še več, zavedam se ne samo ugodja, marveč prave slasti ob soglasju svobodne misli in prostega telesa.

Zhoja.

Ko hodim, se redko ali sploh nikoli ne sprašujem, zakaj mi je pri tem lepo. To me kvečjemu vpraša kdo, ki mu kdaj pozneje razlagam o tej hoji. Spraševanje o lepoti pride v ospredje tedaj, ko skušam doživetje opisati drugim, na primer s prispevkom na gorniškem blogu Razgledi. Če bi lahko, bi ta občutja posredoval drugim v celoti in brez besed. A velikokrat se zgodi, da tudi video ni dovolj verodostojen. Pomembna je izkušnja, pomemben je čas, pomembno je razpoloženje: takrat, tam, sam ali še s kom.
Tudi z Alenko!

***

Hoja je namreč grižljaj kruha, požirek pitne vode, poobedek odprte pokrajine.

Hoja je čvrst in nazoren dokaz, da preteklost ne mine. Hoja nas je naredila in izoblikovala.

Hoja postane zhoja, hoja z zgodbo. Alenkina zgodba.

Borut Peršolja, gorniški publicist in naravovarstvenik

Razgledi, 20.11.2022 09:24
ESEJ O ZHOJI

Značke:
GL4 Razgledi

1 komentarjev na članku "Zadnji"

Marjeta Štrukelj,

Verjamem, da bo Borut našel način, da bomo še naprej lahko brali njegova razmišljanja in občutja delili z njim. Upam tudi, da bo urednik sledil njegove objave, kjerkoli že bodo na voljo, saj nekateri vse pomembno dogajanje še vedno spremljamo oz. najdemo zapisano na Gore - ljudje.

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 44145

Novosti