AK Ravne - Marta Krejan Čokl: ... Raduhe
Kako je prišlo do tega, da sva z Marinko taintadan kljub temintem oviram pristali na Grohatu, bo ostalo zapisano med vrsticami v dnevniku naše alpinistične sobe. Kako sva prišli gor, se vidi na fotkah.
Skratka –
tointo soboto gor z dilami in robo za dva dni – z dovolj hrane in pijače v ruzakih, na njih in v vrečkah; dovolj tudi za (ne)napovedane obiske – v nedeljo pa lezt. Grega in Daša sta
tointo nedeljo prišla v ogreto sobico, kjer ju je čakala kava z mlekom. Po razporeditvi opreme smo se ležerno usmerili proti Veliki Raduhi, natančneje prosti vstopu v Lojzetov kamin, ki je naju (navezo M & M) že dvakrat zavrnil. Tokrat naju ni. Na sedlu smo dilce privezali na ruzake in do vstopa v smer ubrali novo vižo. Kar velik del namišljene poti oz. dostopa smo popikali tam, kjer se najdejo markacije, potem pa smo se spustili malce niže in do kamina prišli nekje med podaljškom zavarovane poti in Ovčje poti. Sneg je bil večinoma odličen – samo pikanje.
Pričakovala sem, da bo smer dobro zalita, zato me je praskanje po skalah v prvem skoku nekoliko presenetilo. Grega je suvereno zlezel tam čez, zame je ostalo bolj malo ledu, Marinka in Daša pa sta morali bolj ko ne zatikati cepine in dereze. Vabljiva drevesca oz. nakazovanje možnosti preprostejšega varovanja nekoliko bolj levo od smeri nas je prepričalo, da smo v naslednjem raztežaju potegnili svojo varianto, ki pa je bila precej bolj začinjena kot originalna linija. Tudi zato, ker smo se z dilami zatikali v vse mogoče veje in skale.
Zaradi velikih opasti vrh Raduhe smo za izstop zavili nekoliko levo, vrha pa vseeno nismo izpustili. Kako vendar, če pa nas je gor čakal odličen velikonočni pozni zajtrk. Daša, zahvali se Bici še v mojem, Marinkinem in Greganovem imenu!
O spustu na smučeh čez Durce ne bom glancala prstnih odtisov (skoraj katastrofa – ampak samo zame), zato naslednji dan s sabo nisem vlekla dil. Daša in Grega sta se spokala domov, naslednje jutro, tainta ponedeljek, pa se nama je pridružila ta lepa polovica para Kavšček-Kus, Kaja. Okoliščine so nas prisilile, da smo izbrale nekaj bolj blizu, zato smo se zapodile v Dvomljivko v Lanežu (desno varianto desne variante). Do vstopa sta z nami sopihala Jan in Petra, ki sta potem celo dopoldne vadila zimsko tehniko, me pa smo v smeri naletele na idealne razmere. Res! Noro! Samo pikanje, zelo pokonci (to me je kar presenetilo, izredno prijetno, seveda), fajn temperature … Le na enem delu se je čudno udiralo, ampak še to samo nekaj metrov. Krasne razmere, luštna smer, ultra super punce.
Okoli dil in spusta čez Durce sem povedala svoje, kaj o tem mislita Kaja in Marinka, pa povejo slike.
Aja, na vrhu ni bilo zajca, je pač treba napisat tak naslov, da vsaj malo pritegne pozornost. Pa na svoj način je povezan s temintem prazničnim koncem tedna.
Zapisala: Gozdna
Foto: Marinka, Daša, Grega, Kaja, Gozdna