Jutro: Janez Mežik in Janez Erlah, 10. dec. 1921 v plazu nad Planico
Lepa je jesen v ravnini, najlepše, nepopisno lepe so jeseni planine. Iz meglenih tenčic kipe sivi skalnati vrhovi, pod njimi se beli skalnati prod, med grebeni sanjajo jesenski sen zlati macesnovci. posebno lepe so planine, če jih pobeli rahel jesenski sneg. In prav te naše lepe planine zahtevajo vsako leto žrtve, največ iz vrst svojih občudovalcev.
Pred sedemnajstimi leti, ob koncu oktobra je bilo, je pobelil prvi jesenski sneg doline, ko se je zjasnilo, smo šli v našo najlepšo gorsko dolino, v Planico. Gonjači so krenili v stene, lovci pa pod stene in na prode. Med gonjači sta bila dva Janeza. Starejši Mežek, ki je slovel med planinskimi lovci za najdrznejšega plezalca in je sledil gamsom po drugim zemljanom nedostopnih stezicah celo do vrat Zlatorogovega vrta, je uvajal v mikavni, toda zelo nevarni posel gorskega gonjača mladega Janeza Ertla. Na raznih pogonih je bil spoznal starejši Janez, da mu postane dober drug in kasneje vreden naslednik na gamsovih stezah, čez ruševa polja, skozi nevarne stene, le drzen mladenič, ki so ga planine že v zgodnji mladosti popolnoma osvojile.
V moji sobi vise med velikim brojem rogljev in rogovja, ki vsako pripoveduje o lepih, večkrat zelo nevarnih urah v planinah in gozdovih, srednje močni roglji z napisom »Kumlih«, pod napisom je datum 30. oktobra. 1921 (FM: 10. december!), pod datumom pa je zarisan križ. Črn križ.
Nosilca tistih rogljev sta mi bila omenjena gonjača čez pečino Kumliha, ki leži ob dolgem produ, segajočem pod stene mogočnega Jalovca. Bil je močan gams, ki je imel kljub zgodnji jeseni prav lepo, kakor svila mehko, črno dlako s čisto, skoraj snežno belo roso. Vendar ga ni bilo mogoče primerjati s tovarišem, slovečim med lovci po ogromnih rogljih, ki pa ni nikdar hotel iz smrtno nevarnih pečin, katere so bile drugim bitjem smrtno-nevarne, a zanj najvarnejše zavetje.
Vesel je bil povratek po krasni dolini proti domu, še veselejše razpoloženje je zavladalo pri čaši vina, kjer so lovci in gonjači obujali spomine na prekrasno, v planinah preživljeno nedeljo. Lovci so pripovedovali, kako so streljali, gonjači pa o zanimivostih, ki so jih doživeli v pečinah. Janeza sta pripovedovala, kako je bilo v Lopah in Kumlihu, ko velika gamsa kar nista in nista hotela iz sten. Veter iz doline je šepetal divnim gorskim bitjem, kaj jih čaka na produ pod steno. Gonjača sta bila gamsoma za petami in sta že skoraj udrihala po njiju, ko sta se le počasi pomikala po ozki stezi skozi steno. Ko pa je postala sled dostopnejša, je oni gams z velikimi roglji odskočil, njegov drug pa jo je ubral proti dolini, kjer ga je zadela krogla.
»E, pa tudi stari pride na vrsto!« je vzkliknil Janez. »Prej ne odneham. On ali jaz!« je zaključil Janez veselo pripovedovanje.
Zvezde so sijale, ko smo se razšli. Med razhodom pa je bil že storjen načrt z prihodnjo nedeljo. Toda prav takrat, ko os kovali drzne načrte gonjači in lovci, so se posvetovale v zlatih macesnovcih nad Podni tudi bele in črne žene, ki čuvajo črede divjih koz. Lovci in gonjači so sklenili po svoje, rojenice po svoje.
Lepi jesenski dnevi so se kmalu sprevrgli. Med tednom je zavladala po vrhovih zima, nastopila sta jug in burja, neprestano menjajoča oblast. vrhove so objeli in pokrili oblaki, po dolinah so se vlekle težke mokre megle. Toda le za nekaj dni. Prihodnja nedelja je bila spet vedra, le vetrovi so divjali in razganjali megle.
Lovci so se posvetovali, ali bi šli ali ne. Ker so bili zadovoljni tudi gonjači, se je lovilo kakor prejšnjo nedeljo. Najvabljivejši je bil seveda oni veliki gams iz Kumliha. Tudi to pot sta ga šla preganjat oba Janeza, ki si nista dala dopovedati, da bo prehod skozi stene pod Mojstrovko zelo nevaren.
Lovec na debelo zasneženem produ pod Kumlihom je trepetal od mraza in čakal, kdaj se oglasita gonjača. V neprestanem napetem pričakovanju se je oziral v stene in čez veliko snežišče, kjer naj bi se v daljini prikazala črna premikajoča se pika. V dolino se je slišalo piskanje vetra, ki je gonil dušeči snežni prah skozi macesnovce in zasipal in uspaval krivoveje ruševje v dolgo zimsko spanje. Kakor beli slapovi so se vsipali čez Kumlih plazovi sneženega prahu.
Ker gonjačev ni bilo, se je lovec pod Kumlihom dvignil in odšel proti dolini. Izsledil je bil kaj kmalu, da so se lovci že vrnili proti domu. med potjo pa ga je navdajal čuden nemir: kje sta ostala gonjača?
Družba se je sestala vsa premražena in zaskrbljena. manjkala sta od družbe dva, oba najbolj navdušena. Ni ju bilo, čeprav sta zadnjo nedeljo dejala, da ne bosta odnehala pred gamsom z velikimi roglji.
Večer in prihodnja noč sta bila žalostna za lovce in strašna za družini pogrešanih. Komaj se je spet zdanilo, so bili gonjači znova v Planici. Toda to pot ne na veselem pogonu, marveč na izsledovanju. V dnu prepada pod stenami Kumliha je ostrmel mlad gonjač. Pred njim je ležalo truplo starejšega Janeza, nekaj višje pa je bilo videti iz snega le del drugega trupla. To je bila najbolj žalostna pot za prijatelje planin skozi sicer tako lepo gorsko dolino. Gonjač Anek iz Rateč, ki ima danes kakih 50 let in je prenašal že 13 žrtev iz gorskih krajev, je hotel vedeti, kje in kako se je zgodila nesreča. Povzpel se je v stene in ugotovil, kako je moglo biti: gorski duhovi so čuvali onega gamsa z velikimi roglji, podobno kakor svojega varovanca Zlatoroga v Komni. Ko sta gonjača gnala gamsa nad prepadom, ki sega do prehoda iz Lop v Kumlih, je zaplesal nad stenami snežni vrtinec svoj divji ples. Odtrgal se je plaz in vihra je vrgla čez stene oba gonjača, ki sta hotela izgnati iz varnega zavetja velikega gamsa, ljubljenca belih žen …
Vsi sveti so: na pokopališče gorenjske vasice pod gorskimi velikani se je zbrala množica ljudstva. V lepem jesenskem popoldnevu, kadar žarki jesenskega solnca mehko poljubljajo zadnje cvetje in ko se v vsej prirodi občuti čudna tesnoba, se spominjamo umrlih svojcev in prijateljev. Odpadli so kakor listje … Le malo je grobov, ki niso razsvetljeni. Kdo neki počiva v njih? Z napisa razbereš, da je to grob mladega planinca. Iz daljnjih krajev so ga privabile planine v našo deželo. Čeprav ob grobu ni videti ljudi, vendar ni sam. Nekje daleč za gorami vzdihuje za njim ljubeče materino srce. V drugem grobu počiva divji lovec, ki ga je iz Trente privabil močan gams, pa ga je zadela krogla v borbi z lovskimi čuvaji. Blizu njega pa počiva lovec, žrtev gorskega boja. Tu sta si večna prijatelja, kakor so prijatelji vsi po ugaslih strasteh življenja. Na samujočem grobu, okrašenem z gorskim cvetjem plaka dekle. Ponesrečil se je bil njen dragi, ko je trgal planike, gorske zvezdice, za svojo ljubico. V majhnem grobu, vsem posejanem z belim cvetjem, med katerim trepečejo lučke, sanja pastirček, zdrsnil je, ko je iskal izgubljene ovčice.
Otožno zvonijo zvonovi. Na krilih jesenskega vetriča plovejo zvoki žalostne pesmi farnih zvonov čez prazno polje. Zaplavajo in zaigrajo nad gozdom, kjer odpada poslednje listje. Pa spet vzame glasove zvonov na svoja krila hladni jesenski dih in jih ponese še dalje, daleč, visoko v planine, kjer uživajo raj in večni mir duše vseh tistih, ki so vzljubili planine in so jih prav te sprejele v svoje sveto okrilje. Glasovi zvonov, ki jih poslušam na dan Vseh svetih v planinah, se mi zde kakor ubrano petje mogočnih orgel. Prihajajo, se jačijo, slabijo in spet umolknejo. Spomini so kakor grenke, a vendar čudno lepe pravljice iz davnih, najlepših časov, s planin … V dolino lega mrak in z njim večerni hlad. Dolina že počiva v vijoličnem mraku, vrhovi pa se še kopljejo v zlato rdeči zarji. Na jasnem svodu se prižigajo zvezdice, drobne zlate lučke za vse, prav za vse, posebno pa za tiste, ki spe sami in pozabljeni. Zvonovi brne in pojo otožno pesem dalje v tihi večer vseh pokojnih.
Jutro 254, tor, 1. nov. 1938