Delo, Trip: Bivak je malo boljši, špartansko opremljen šotor
Delo, Trip: Arhitektura v gorah
V slovenskih hribih in gorah je po podatkih Planinske zveze Slovenije 17 bivakov Zatočišče na brezpotjih in manj obljudenih poteh – Pozimi zavetje tudi zimske sobe
»Bivak je samostojen, manjši in neoskrbovan objekt, ki zagotavlja zatočišče alpinistom in drugim obiskovalcem brezpotij oziroma manj obljudenih poti v hribih in gorah,« pojasni definicijo oziroma ključni namen bivaka Danilo Sbrizaj s Planinske zveze Slovenije (PZS). Po njenih podatkih je v slovenski hribih in gorah štirinajst bivakov, večinoma v visokogorju, starih že več desetletij, novejša, izpred nekaj let, sta zgolj dva, na Kotovem sedlu nad Tamarjem in na Muzcih na grebenu Stola nad Breginjem. Planinska društva, ki skrbijo zanje, naj ne bi načrtovala novih.
Danilo Sbrizaj pojasnjuje: »Bivaki so praviloma postavljeni tam, kjer so planinske koče predaleč, da bi obiskovalcem zagotavljale zavetje v slabem vremenu ali prenočitev na večdnevni turi. Vendarle je prijetneje spati pod streho kot na prostem. Bivak je pravzaprav malce boljši šotor, špartansko opremljen: navadno so v njem le ležišča, bodisi z vzmetnicami bodisi s penasto gumo, pogosto brez odej. Navsezadnje naj bi vanje praviloma zahajali obiskovalci z ustrezno opremo za prenočevanje.« To, da so neoskrbovani, pomeni, da v njih ni oskrbnikov kot v planinskih kočah, so pa skrb planinskih društev, ki jih tudi brezplačno obnavljajo in vzdržujejo. Vode v bivakih ni, nekateri imajo sicer rezervoar ali zajetje vode (kapnice), ki pa ni nujno polno.
Aktualnejši so od jeseni do pozne pomladi, se pravi v času, ko je večina koč zaprtih (visokogorske vse), je pa mogoče tedaj prespati tudi v zimskih sobah v kočah. Te so, pove Sbrizaj, praviloma večje od bivakov in vsaj za spoznanje bolje opremljene. »Zaradi vandalizma pa jih v zadnjih letih marsikje opremljajo še skromneje. V koči na Kamniškem sedlu je bila recimo izjemno prijetno urejena soba, a sedlo je razmeroma lahko dostopno in tja so rade zahajale družbe žurat. Poleg tega, da so za sabo puščale kupe smeti, so uničevale opremo, puščale odprta vrata sobe, da so jo padavine in veter še dodatno načele. Nekatera planinska društva, ki skrbijo za koče, so zato sobe zaklenila, pri prevzemu ključa pa morajo obiskovalci pustiti svoje osebne podatke in plačati uporabo.«
Tako, na primer, ravna PD Celje Matica pri uporabi sobe v Kocbekovem domu na Korošici, dodaja Sbrizaj. Svetuje še, naj se vsakdo, ki se odpravlja v hribe oziroma gore in namerava prespati v zimski sobi, pozanima pri pristojnem društvu, ali je odprta ali ne. Podobno velja za bivake. Tudi ti zaradi nekaterih slabih izkušenj z obiskovalci niso vsi odklenjeni.
M. G.
Arhitektura v gorah
Kronološko zadnja v nizu bivakov v slovenskih gorah sta bivaka na Muzcih na grebenu Stola nad Breginjem (2002) in na Kotovem sedlu nad Tamarjem (2005). Obema je skupno, da ju je oblikoval arhitekt in alpinist Miha Kajzelj (za prvega je prejel nagrado piranesi) in da sta popolnoma prilagojena gorskemu svetu in kraju, kjer sta postavljena.
Prvi (na fotografiji) na 1580 metrih je oblikovan tako, da kljubuje vetru, drugi na dva tisoč metrih stoji ob velikem razpočenem balvanu, ob katerega je postavljen kot klin, ki podpira skalno gmoto. V bivaku na Muzcih je sicer prostora za do sedem, na Kotovem sedlu pa do šest ljudi.
M. G.