Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Zgodba ponesrečenčeve vrvi

Slovenec in Jutro (1933): Praznoverje med nekaterimi planinci
Ljubljana, 16. maja 1933

Strašna nesreča g. Sandija Wissiaka v Kamniških planinah je vzbudila povsod mnogo sočutja, pa tudi mnogo govoric. Sedaj je prišla malo bolj v javnost le malo znana stvar o nekem planinskem talismanu ali amuletu, ki v čudni luči razsvetljuje praznoverje med našimi planinci. S to zadevo so govorice spravljale v zvezo tudi pokojnega Wissiaka, izkazalo pa se je, da nesrečni Sandi ni imel pri tej zadevi nič opraviti.

Bajka o Lassovi vrvi

Znan slovenski planinar nam piše: V našem katoliškem dnevniku je bil 17. t. m. objavljen članek o »talismanu« v zvezi z nesrečo Sandija Wisiaka. Ta talisman naj bi bila vrv plezalca Lassa, ki se je ponesrečil pod Triglavom leta 1911. Če se je že tisti gospod spotaknil ob ono vrv, naj bi že prej pobaral, kaj in koliko je resnice na tem. Dunajski alpinist Lass se je ponesrečil v Triglavski severni steni in obvisel na vrvi. Ker je pa prišla pomoč prepozno, je med tem na vrvi viseč izdihnil. Ni se pa sušil v steni (saj človek ni klobasa) niti ni zdrknil skozi zanjko na tla, potem ko se je dodobrega posušil, ampak ga je reševalna našla že mrtvega ter ga takoj spravila v dolino. Pokopan je na pokopališču na Dovjem.

Bajka o Lassovi vrvi, katero da so si rezali plezalci za spomin, o 11 plezalcih, ki imajo koščke te vrvi, o nesrečnikih, ki so se zaradi te vrvi pobili in o grmadi petih ostankov, je povestica za otroke. Tisti gospod, ki je to »strašno skrivnost« izdal, naj gre pri polni luni o polnoči v ris, tam naj zlodja prosi, da ga zbrihta, potem mu naj za »talisman« odreže košček repa ali pa izpuli par kocin in če potem kljub talismanu ne bo brihten, naj na kresni večer na stari butari odjaha na Klek in tam tiste kocine posmodi. Naših spominov pa ne bo treba zažigati, ker nimajo nobene čarobne moči. Na zadnji odstavek v članku pa pojasnilo, da je razen omenjenega potrebna alpinistu tudi vrv in še marsikaj. Kajti za priporočilo Bogu nam je veličina prirode in občudovanje tega božjega stvarstva samo verna molitev, za kožo moramo pa skrbeti sami.

Jutro, 21. maj 1933

Leta 1904 (9 - glej fotografijo spomenika) se je na severni steni ponesrečil monakovski turist dr. Lass. V tistih časih pri nas še ni bilo toliko plezalcev, kakor jih je dandanes, ko skoraj vsak poletni dan pleza vsaj ena skupina čez nevarno triglavsko steno. Prav redki so bili planinci, plezalci pa še bolj. Slovenske plezalce, ki bi preplezali do tedaj triglavsko steno, si seštel lahko na prste. Nekoliko bolj so plezali čez to steno nemški plezalci. Eden teh je bil tudi dr. Lass. Sredi stene pa je dr. Lass naenkrat omahnil in strmoglavil v dolino. Vendar ni padel na tla, temveč je obvisel v steni, ker ga je zadržala vrv, za katero je bil privezan okoli pasu. Vsi poskusi rešitve, ki so seveda sledili nekaj dni pozneje, so bili brezuspešni.

Dr. Lass je umrl za lakoto viseč nad prepadom. Niti do trupla niso mogli priti reševalci. Truplo je viselo nad prepadom toliko časa, da je preperelo in se izmuznilo iz vrvi ter strmoglavilo v dolino. Okostje dr. Lassa so ljudje našli mnogo pozneje ter ga pokopali. V skali pa je obvisela nesrečna vrv.
Medtem je rastel zarod sedanjih drznih slovenskih plezalcev, čez leta in leta so priplezali slovenski plezalci do usodne Lassove vrvi ter jo odnesli.
Med nekaterimi planinci — seveda ne med vsemi — je čudna prazna vera, da so predmeti, ki so povzročili ali ki so bili v neposredni zvezi z nesrečno smrtjo kakšnega planinca, dobri talismani, to se pravi predmeti, ki obvarujejo človeka pred nesrečo, če jih ima pri sebi. Nesrečno vrv si jo razdelilo 11 slovenskih plezalcev. Od teh se jih je pa že ponesrečilo 6. Sedmi naj bi bil po ljudski govorici Wissiak. Toda prijatelji pokojnika zatrjujejo, da Wissiak ni imel nobenega koščka te vrvi.

Vseeno je nesrečna Wissiakova smrt tako prestrašila in z grozo navdala še živeče posestnike vrvi, da so sklenili znebiti se nesrečnega talismana, o katerem verujejo sedaj, da ima prav nasproten učinek. Sklenili so dati zadoščenje spominu dr. Lassa. Odšli bodo namreč, kakor čujemo, na kraj, kjer se je dr. Lass ponesrečil in bodo vrv sežgali.

Ne moremo razumeti, kako morejo bili mladi in izobraženi ljudje tako praznoverni. Mnogo boljo bi napravili, če bi se pred izleti v planine priporočili raje v božje varstvo, ki je neskončno bolj zanesljivo, kakor taka vrv, obenem pa bi bili malo bolj previdni ter si ne bi drzno igrali z naravo in usodo. Molitev je tudi naj izvrstnejše sredstvo, da se mladi slovenski planinci spomnijo nesrečnega dr. Lassa. Primerno bi tudi bilo, če bi naši planinci postavili pod triglavsko steno primeren križ v spomin temu ponesrečenemu nemškemu planincu.

Slovenec, 17. maj 1933

17.05.1933

21.05.1933

dLib.si


Prerezana vrv (1974)


Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 40374

Novosti

Objave naših sodelavcev in poobjave (nam dosegljivih) člankov/objav  

Planinska zveza Slovenije (PZS 
Delo, časopis s prilogami
• Slovenske novice